Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru.
V Prlekiji se končuje 16. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki je letos s to opojno mešanico postregel v Ormožu in Ljutomeru. Najprej je treba izraziti navdušenje, da je bil festival v morečem primežu globalne pandemije covida 19 sploh izpeljan, in to v bolj ali manj predvidenih okvirih. Toda to niti ni presenečenje, saj ga uporniški, kljubovalni duh podtalne iznajdljivosti in neodvisnosti preveva že od ustanovitve ob stoletnici slovenske kinematografije v kraju, v katerem je podjetni dr. Karol Grossmann posnel prve domače metre filmskega traku.
Tudi epidemije, okužbe in različne oblike groženj družbi in posameznikom na splošno so sestavni del žanrske ustvarjalnosti in robne produkcije, ki je od vsega začetka zaščitni znak festivala. Če pa se ozremo na tekmovalni program, v katerem se za nagrado hudi maček poteguje pet igranih celovečernih filmov, se je težko izogniti oceni, da ti letos puščajo še za odtenek bolj moreč in grozljiv občutek. Pri tem je seveda na mestu vprašanje, ali nista prav kontekst virusne pandemije in ustvarjanje stalnega obsednega stanja pripomogla k temu, da razbiramo fiktivne zgodbe za odtenek resneje, bolj realistično in manj alegorično ...
V tem pogledu je bil najbolj ekstremen film Barva iz vesolja, ki ga je ustvaril južnoafriški režiser Richard Stanley, sicer stari znanec Grossmannovega festivala. Gre za posodobljeno, toda zvesto priredbo zgodbe H. P. Lovecrafta, v kateri na odmaknjeno podeželsko domačijo trešči meteorit, ki pa ni le mrtev kos kamna, ampak prinaša tujo življenjsko obliko.
Ta prevzame nadzor nad družino in obiskovalci iz okolice in poskrbi za grozljiv psihofizični razkroj. Film v celoti prežemajo ne le halucinogene rožnate barve, s katerimi meteorit obseva okolico, ampak tudi lovecraftovski občutek nerazložljive kozmične groze, popolnega brezupa in absurdnega nasilja. Za preobrnjeno logiko morastega pristopa k družinski dinamiki poskrbi Nicolas Cage v še eni vlogi, v kateri je dal svojemu liku prosto pot pri spustu v globine norosti. Vsekakor je Barva iz vesolja delo, ki ga je težko pozabiti.
Pri preizkušanju žanrskih meja je bil verjetno še najbolj »konvencionalen«, če smemo pri Grossmannovem festivalu sploh uporabiti ta izraz, argentinski film Strupen sem režiserjev Daniela de la Vege in Pabla Parésa. Gre za postapokaliptično zombijevsko grozljivko, v kateri se je južna zemeljska polobla spremenila v odlagališče trupel ter okuženih in obolelih v biološki vojni. Med redkimi preživelimi vlada pravilo močnejšega, sklepajo se priložnostna zavezništva, na dnevnem redu sta ropanje in kanibalizem. Film prinaša svežino vizualnega pristopa, ki ne skriva nizkoproračunskega izvora, za še večjo mrakobnost pa poskrbi spomin na argentinsko polpreteklo zgodovino in metanje oporečnikov iz helikopterjev.
Na ne tako oddaljeno preteklost se satirično nanaša tudi edini kandidat za hude mačke, ki je postregel z nekaj humorja, in sicer madžarski film Tovariš Drakulič. Film je postavljen v siva komunistična sedemdeseta leta, sicer pa gre za posrečeno črno komedijo na temo krvodajalstva (v narekovajih) in satire na politične režime, ki jim je po večini skupno izsesavanje ljudstva.
Celovečerni prvenec scenarista in režiserja Davida Marmorja 1BR je zanimivo nizkoproračunsko delo, ki se poigrava s kalifornijsko filozofijo prisilne sreče in stanovanjsko problematiko. Mlada Sarah si najde bivališče v idiličnem kompleksu, ki pa je varnejši, kot bi si lahko želela – izkaže se, da na videz prijetno komuno pravzaprav upravlja mračnjaški kult, ki mu ni le do najemnine ...
Film zelo ekonomično uporablja prostor kot enega ključnih izraznih elementov in nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za srhljivko Koča, ki je delo avstrijskega avtorskega tandema Severina Fiale in Veronike Franz, produkcijsko in družinsko povezano z Ulrichom Seidlom. Zgodba prikazuje družino, ki se odpravi na preživljanje božičnih počitnic v oddaljeno zasneženo kočo, po očetovem odhodu pa mlada mačeha ostane sama z otrokoma. Izkaže se, da ima skrivnostno preteklost, potem pa sledi nekaj nepričakovanih obratov. Film spoji Shyamalanovo logiko s Kubrickovim spustom v norost, sicer pa je ena izmed prepoznavnih referenc tudi Hitchcockova Rebecca – poleg prejšnjega, tudi pri nas prikazanega filma istega para Lahko noč, mamica.
Kateri izmed navedenih filmov bo najbolj navdušil strokovno žirijo, bo znano že jutri.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru.
V Prlekiji se končuje 16. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki je letos s to opojno mešanico postregel v Ormožu in Ljutomeru. Najprej je treba izraziti navdušenje, da je bil festival v morečem primežu globalne pandemije covida 19 sploh izpeljan, in to v bolj ali manj predvidenih okvirih. Toda to niti ni presenečenje, saj ga uporniški, kljubovalni duh podtalne iznajdljivosti in neodvisnosti preveva že od ustanovitve ob stoletnici slovenske kinematografije v kraju, v katerem je podjetni dr. Karol Grossmann posnel prve domače metre filmskega traku.
Tudi epidemije, okužbe in različne oblike groženj družbi in posameznikom na splošno so sestavni del žanrske ustvarjalnosti in robne produkcije, ki je od vsega začetka zaščitni znak festivala. Če pa se ozremo na tekmovalni program, v katerem se za nagrado hudi maček poteguje pet igranih celovečernih filmov, se je težko izogniti oceni, da ti letos puščajo še za odtenek bolj moreč in grozljiv občutek. Pri tem je seveda na mestu vprašanje, ali nista prav kontekst virusne pandemije in ustvarjanje stalnega obsednega stanja pripomogla k temu, da razbiramo fiktivne zgodbe za odtenek resneje, bolj realistično in manj alegorično ...
V tem pogledu je bil najbolj ekstremen film Barva iz vesolja, ki ga je ustvaril južnoafriški režiser Richard Stanley, sicer stari znanec Grossmannovega festivala. Gre za posodobljeno, toda zvesto priredbo zgodbe H. P. Lovecrafta, v kateri na odmaknjeno podeželsko domačijo trešči meteorit, ki pa ni le mrtev kos kamna, ampak prinaša tujo življenjsko obliko.
Ta prevzame nadzor nad družino in obiskovalci iz okolice in poskrbi za grozljiv psihofizični razkroj. Film v celoti prežemajo ne le halucinogene rožnate barve, s katerimi meteorit obseva okolico, ampak tudi lovecraftovski občutek nerazložljive kozmične groze, popolnega brezupa in absurdnega nasilja. Za preobrnjeno logiko morastega pristopa k družinski dinamiki poskrbi Nicolas Cage v še eni vlogi, v kateri je dal svojemu liku prosto pot pri spustu v globine norosti. Vsekakor je Barva iz vesolja delo, ki ga je težko pozabiti.
Pri preizkušanju žanrskih meja je bil verjetno še najbolj »konvencionalen«, če smemo pri Grossmannovem festivalu sploh uporabiti ta izraz, argentinski film Strupen sem režiserjev Daniela de la Vege in Pabla Parésa. Gre za postapokaliptično zombijevsko grozljivko, v kateri se je južna zemeljska polobla spremenila v odlagališče trupel ter okuženih in obolelih v biološki vojni. Med redkimi preživelimi vlada pravilo močnejšega, sklepajo se priložnostna zavezništva, na dnevnem redu sta ropanje in kanibalizem. Film prinaša svežino vizualnega pristopa, ki ne skriva nizkoproračunskega izvora, za še večjo mrakobnost pa poskrbi spomin na argentinsko polpreteklo zgodovino in metanje oporečnikov iz helikopterjev.
Na ne tako oddaljeno preteklost se satirično nanaša tudi edini kandidat za hude mačke, ki je postregel z nekaj humorja, in sicer madžarski film Tovariš Drakulič. Film je postavljen v siva komunistična sedemdeseta leta, sicer pa gre za posrečeno črno komedijo na temo krvodajalstva (v narekovajih) in satire na politične režime, ki jim je po večini skupno izsesavanje ljudstva.
Celovečerni prvenec scenarista in režiserja Davida Marmorja 1BR je zanimivo nizkoproračunsko delo, ki se poigrava s kalifornijsko filozofijo prisilne sreče in stanovanjsko problematiko. Mlada Sarah si najde bivališče v idiličnem kompleksu, ki pa je varnejši, kot bi si lahko želela – izkaže se, da na videz prijetno komuno pravzaprav upravlja mračnjaški kult, ki mu ni le do najemnine ...
Film zelo ekonomično uporablja prostor kot enega ključnih izraznih elementov in nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za srhljivko Koča, ki je delo avstrijskega avtorskega tandema Severina Fiale in Veronike Franz, produkcijsko in družinsko povezano z Ulrichom Seidlom. Zgodba prikazuje družino, ki se odpravi na preživljanje božičnih počitnic v oddaljeno zasneženo kočo, po očetovem odhodu pa mlada mačeha ostane sama z otrokoma. Izkaže se, da ima skrivnostno preteklost, potem pa sledi nekaj nepričakovanih obratov. Film spoji Shyamalanovo logiko s Kubrickovim spustom v norost, sicer pa je ena izmed prepoznavnih referenc tudi Hitchcockova Rebecca – poleg prejšnjega, tudi pri nas prikazanega filma istega para Lahko noč, mamica.
Kateri izmed navedenih filmov bo najbolj navdušil strokovno žirijo, bo znano že jutri.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov