Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Prevedla Diana Pungeršič; Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Dušan Mitana je intuitiven pisatelj in ljubitelj vsega skrivnostnega, ki je zapustil precej bogato literarno zapuščino. V knjigi sta objavljeni zbirki kratkih zgodb Pasji dnevi, ki je na Slovaškem izšla leta 1970, in Nočna poročila, ki je izšla šest let zatem. Med dvajsetimi zgodbami lahko povlečemo številne vzporednice. V ospredju je vedno moški protagonist, ki ga Mitana velikokrat uvede kot prvoosebnega junaka, novinarja, ki bolj ali manj uspešno kljubuje uredniškim rokom in stereotipom, ob čemer bralec takoj posumi na avtobiografske prvine. V zbirki Pasji dnevi je osrednji protagonist zgodb tako odraščajoči fant, ki s sestrično raziskuje bizarne dogodke na podeželju, kot tudi mlajši moški, ki se seksualno zbliža z neznanko na tramvaju ali pa starejšemu možakarju povsem naključno pomaga pri samomoru. Značilen protagonist zbirke Nočna poročila pa je poročen moški, ujet v nenavadne življenjske okoliščine, sanje ali celo v nekakšen nadrealističen svet. Junak zgodbe Nočna poročila se sredi noči znajde v nekakšnem preiskovalnem postopku zaradi izgubljenih ključev, ki jih je kot neodgovoren soprog izgubil že četrtič v enem letu, in šele smrt krvoželjne bolhe mu prinese odrešilen spanec. V zgodbi z naslovom Vražji trilček se zdi, da bo novinar, ki ga svojeglava starka ne spusti iz stanovanja, njen večni ujetnik, a ga reši improvizoričen notni zapis glasbe, ki jo starka sliši le v svoji glavi. Alkoholiziran junak zgodbe Zemlja je okrogla je v svojem deliriju prepričan, da je sredi noči občeval z ženino prijateljico in da mu nočne more zaradi občutkov krivde napovedujejo skorajšnjo smrt. Naslednji dan se z vsemi močmi upira poslovnemu obisku Prage, saj je prepričan, da bo na Praški cesti doživel prometno nesrečo, dokler mu žena ne da vedeti, da je pravzaprav občeval z njo. Zgodbe Dušana Mitane nam tako dajo vedeti, da je sodobni posameznik ujetnik svoje fantazije ali utesnjujočih družbenih norm, iz katerih išče najrazličnejše vrste pobega. Služba in družina mu pomenita še zadnje zavetje pred dokončno izgubo razsodnosti in peklom eksistencialne tesnobe.
Dušan Mitana je nekonvencionalen upornik, mojster samoironije in nenavadnih dramaturških zapletov. Kljub bizarnim okoliščinam, ki prežijo v zgodbah, se z njegovimi junaki lahko poistovetimo, čeprav nam nemalokrat puščajo grenak priokus. Takšna je npr. zgodba Pasji dnevi, v kateri se protagonist spoprijatelji z zapuščenim psom. Medsebojna igra s simpatičnim grizljanjem se kmalu sprevrže v krvav boj za prevlado in golo preživetju, ob katerem bralec ostane brez besed. Besedilo, ki na prvi pogled deluje povsem konvencionalno in v skladu z realizmom našega vsakdana, kmalu pridobi nadrealistične odtenke, ki razgaljajo temne plasti človeškega nezavednega. V avtobiografsko obarvani zgodbi Zadnji rok, objavljeni v zbirki Pasji dnevi, pisatelj zapiše pomenljivo misel:
“Mogoče zato ne morem spati, ker se bojim. Bojim se spanca; spominja me na smrt. Počutim se nemočnega, izgubljenega, prepuščenega na milost in nemilost prežečim nevarnostim. Prepričujem se, da se v budnem stanju lahko soočim z njimi. Morda pa je vse skupaj čisto drugače. Morda se sploh ne bojim. Moram priznati, da veliko stvari o sebi ne vem.”
V knjigi Dušana Mitane Pasji dnevi lahko poleg močno prevladujočega eksistencializma, ki išče vzporednice pri drami absurda, zasledimo tudi spogledovanje z različnimi žanri, npr. s trivialno kriminalko v zgodbi Božično potovanje, politično satiro v zgodbi Pelargonije in erotično literaturo v zgodbi z naslovom V tramvaju. Mitana bralca z duhovitimi dialogi in s preprostim načinom pripovedovanja v trenutku posrka v svoj svet in mu ponudi številne možnosti za interpretacijo zgodbe. Vsekakor lahko rečemo, da zbirka kratkih zgodb Pasji dnevi odslikava družbene razmere v vzhodni Evropi v sedemdesetih letih 20. stoletja in ponuja svojevrstno predstavitev sodobnega antijunaka, ki se upira vsakršnim vnaprejšnjim predvidevanjem, moraliziranju in determiniranosti ter gradi svojo moč na svojem eksistencialnem manku in zavedanju lastne šibkosti. Tudi to je razlog, da se bralec mimogrede poistoveti s protagonistom, ki nenehno prehaja meje med realnim in imaginarnim, normalnim in patološkim ter išče osvoboditev zunaj družbeno določljivih okvirov.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Prevedla Diana Pungeršič; Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Dušan Mitana je intuitiven pisatelj in ljubitelj vsega skrivnostnega, ki je zapustil precej bogato literarno zapuščino. V knjigi sta objavljeni zbirki kratkih zgodb Pasji dnevi, ki je na Slovaškem izšla leta 1970, in Nočna poročila, ki je izšla šest let zatem. Med dvajsetimi zgodbami lahko povlečemo številne vzporednice. V ospredju je vedno moški protagonist, ki ga Mitana velikokrat uvede kot prvoosebnega junaka, novinarja, ki bolj ali manj uspešno kljubuje uredniškim rokom in stereotipom, ob čemer bralec takoj posumi na avtobiografske prvine. V zbirki Pasji dnevi je osrednji protagonist zgodb tako odraščajoči fant, ki s sestrično raziskuje bizarne dogodke na podeželju, kot tudi mlajši moški, ki se seksualno zbliža z neznanko na tramvaju ali pa starejšemu možakarju povsem naključno pomaga pri samomoru. Značilen protagonist zbirke Nočna poročila pa je poročen moški, ujet v nenavadne življenjske okoliščine, sanje ali celo v nekakšen nadrealističen svet. Junak zgodbe Nočna poročila se sredi noči znajde v nekakšnem preiskovalnem postopku zaradi izgubljenih ključev, ki jih je kot neodgovoren soprog izgubil že četrtič v enem letu, in šele smrt krvoželjne bolhe mu prinese odrešilen spanec. V zgodbi z naslovom Vražji trilček se zdi, da bo novinar, ki ga svojeglava starka ne spusti iz stanovanja, njen večni ujetnik, a ga reši improvizoričen notni zapis glasbe, ki jo starka sliši le v svoji glavi. Alkoholiziran junak zgodbe Zemlja je okrogla je v svojem deliriju prepričan, da je sredi noči občeval z ženino prijateljico in da mu nočne more zaradi občutkov krivde napovedujejo skorajšnjo smrt. Naslednji dan se z vsemi močmi upira poslovnemu obisku Prage, saj je prepričan, da bo na Praški cesti doživel prometno nesrečo, dokler mu žena ne da vedeti, da je pravzaprav občeval z njo. Zgodbe Dušana Mitane nam tako dajo vedeti, da je sodobni posameznik ujetnik svoje fantazije ali utesnjujočih družbenih norm, iz katerih išče najrazličnejše vrste pobega. Služba in družina mu pomenita še zadnje zavetje pred dokončno izgubo razsodnosti in peklom eksistencialne tesnobe.
Dušan Mitana je nekonvencionalen upornik, mojster samoironije in nenavadnih dramaturških zapletov. Kljub bizarnim okoliščinam, ki prežijo v zgodbah, se z njegovimi junaki lahko poistovetimo, čeprav nam nemalokrat puščajo grenak priokus. Takšna je npr. zgodba Pasji dnevi, v kateri se protagonist spoprijatelji z zapuščenim psom. Medsebojna igra s simpatičnim grizljanjem se kmalu sprevrže v krvav boj za prevlado in golo preživetju, ob katerem bralec ostane brez besed. Besedilo, ki na prvi pogled deluje povsem konvencionalno in v skladu z realizmom našega vsakdana, kmalu pridobi nadrealistične odtenke, ki razgaljajo temne plasti človeškega nezavednega. V avtobiografsko obarvani zgodbi Zadnji rok, objavljeni v zbirki Pasji dnevi, pisatelj zapiše pomenljivo misel:
“Mogoče zato ne morem spati, ker se bojim. Bojim se spanca; spominja me na smrt. Počutim se nemočnega, izgubljenega, prepuščenega na milost in nemilost prežečim nevarnostim. Prepričujem se, da se v budnem stanju lahko soočim z njimi. Morda pa je vse skupaj čisto drugače. Morda se sploh ne bojim. Moram priznati, da veliko stvari o sebi ne vem.”
V knjigi Dušana Mitane Pasji dnevi lahko poleg močno prevladujočega eksistencializma, ki išče vzporednice pri drami absurda, zasledimo tudi spogledovanje z različnimi žanri, npr. s trivialno kriminalko v zgodbi Božično potovanje, politično satiro v zgodbi Pelargonije in erotično literaturo v zgodbi z naslovom V tramvaju. Mitana bralca z duhovitimi dialogi in s preprostim načinom pripovedovanja v trenutku posrka v svoj svet in mu ponudi številne možnosti za interpretacijo zgodbe. Vsekakor lahko rečemo, da zbirka kratkih zgodb Pasji dnevi odslikava družbene razmere v vzhodni Evropi v sedemdesetih letih 20. stoletja in ponuja svojevrstno predstavitev sodobnega antijunaka, ki se upira vsakršnim vnaprejšnjim predvidevanjem, moraliziranju in determiniranosti ter gradi svojo moč na svojem eksistencialnem manku in zavedanju lastne šibkosti. Tudi to je razlog, da se bralec mimogrede poistoveti s protagonistom, ki nenehno prehaja meje med realnim in imaginarnim, normalnim in patološkim ter išče osvoboditev zunaj družbeno določljivih okvirov.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Neveljaven email naslov