Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Michel Houellebecq: Serotonin

17.08.2020

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Aleksander Golja.

Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Še ni leto 2022, v katero je Michel Houellebecq postavil distopični roman Podreditev, ko smo že dobili prevod njegovega najnovejšega romana Serotonin. Hormona sreče, kot pogosto rečemo serotoninu, Houellebecqovemu literarnemu organizmu gotovo močno primanjkuje. Po vseh prebranih romanih kontroverznega Francoza mi ne pride na misel veliko srečnih prizorov, še manj srečnih likov. O žalosti je pač lažje pisati, je nekoč dejal v nekem intervjuju. Houllebecqa smo torej navajeni kot barda depresije in nesrečnega novega sveta, v katerem je človek sploščen na osamljeno bitje z bolj ali manj izraženimi željami ali perverzijami, ki pa dolgoročno ne ponujajo nikakršne odrešitve.

Tudi Serotonin glede tega ni presenečenje. Glavni (anti)junak romana Florent-Claude je tipično houellebecqovski lik – moški srednjih let višjega sloja, ki mu na prvi pogled nič ne manjka: ima spolno partnerico, zavidljivo službo in odlično stanje na bančnem računu, hkrati pa se za njim vije dolga senca odtujenosti in eskapizma, tareta ga depresija in apatičnost. Iskateljska komponenta sreče, ki si jo Florent umetno dviguje z antidepresivi, pa vendarle ostaja navzoča. Preprosto rečeno, tudi zanj velja, da upanje vedno umre zadnje. Vztraja do takrat, ko spozna, da je naredil dve ali morda le eno usodno, nepopravljivo napako. Časa ne more prevrteti nazaj. Prevaral je ljubezen svojega življenja in se obsodil na nesrečen preostanek let. Najsrečnejši je namreč bil, kot pravi nekje v romanu, v odnosu s Camille.

Houllebecq je mojster slikanja neoliberalizma na ravni medčloveških odnosov. Družba, ki nas določa, ne dovoljuje ljubezni; posameznik je samo potrošno blago, ki je zamenljivo z drugim. In roman Serotonin odstira prav to, kako Florent s sicer nereflektiranim prepričanjem o možnosti zamenljivosti uniči možnost za ljubezen, ki se mu ponuja. Ideja prostega trga očitno tudi na ljubezenskem področju ne deluje, nam sporoča njegova izkušnja. Instinktiven seks je sicer blažilo na rano, a ko Florent postane impotenten in mu pade libido, še ta ni več zdravilen. Prostitutke, ki mu jih predlaga zdravnik, zato zanj niso rešitev.

Enega najnatančnejših opisov Serotonina si bom sposodila kar od avtorja. Houellebecq je v nekem pogovoru z novinarjem na Danskem dejal, da je to roman o prevarantu in prevari, ne samo v ljubezenskem odnosu, temveč tudi na poklicnem področju. Florent-Claude se namreč na začetku kariere zaposli pri biotehnološki multinacionalki Monsanto, katere grehe vsi vsaj malo poznamo iz člankov ali dokumentarnih filmov. Privoli torej v pakt s hudičem, ki uničuje lokalno kmetijstvo in ekosisteme po vsem svetu. Florent-Claude je, tako kot Houellebecq, doštudiral agronomijo, znašel pa se je na temni strani, v nasprotju s študentskim prijateljem Aymericom, ki se je po študiju posvetil tradicionalni, ekološki pridelavi mleka.

Ampak vrnimo se na začetek. Roman se začne s počasnim Florent-Claudovim umikom: v službi da odpoved, prekine najemanje luksuznega pariškega stanovanja, pretrga hladen odnos z elitistično in spolno ustrežljivo Japonko Yuzu in predvsem želi pobegniti od tega, kar je postal. Pisatelj romaneskno sedanjost nenehno meša s spomini in pogledi v preteklost, predvsem v odnose z ženskami Florentovega življenja. Kot se roman na številnih mestih ozira nazaj, se tudi Florentov umik izkaže za pot v preteklost. Kot da bi želel revidirati sebe, preveriti obstoječe možnosti za drugačen izkupiček. Zato se dogovori za večerjo z bivšim dekletom Claire, od daleč opazuje Camille in obišče Aymerica. Z njim Houellebecq vnese v roman družbenopolitično sliko sodobne Francije, natančneje, težave francoskih kmetov pri tekmovanju s cenejšimi in nekakovostnejšimi pridelki iz tujine. Aymerica vztrajanje pri poštenem kmetovanju pripelje do finančnega in psihičnega roba in kot ob njegovem primeru pokaže pisatelj, je neindustrializirano kmetijstvo obsojeno na smrt.

Aymeric, ki hkrati uteleša neko idealistično idejo, konča tragično. Žalostno konča tudi Claire, ki svoj igralski neuspeh utaplja v alkoholu, osamljeno konča Camille, ki jo nekaj časa zasleduje Florent-Claude, in nesrečno navsezadnje konča tudi sam Florent, ki se obsodi na samoujetništvo v majhni garsonjeri s spuščenimi žaluzijami. »Občutek imam, da čisto preprosto umirate od žalosti,« mu reče zdravnik, in roman Serotonin je ena sama fizika žalosti, če na tem mestu uporabim naslov odličnega romana Georgija Gospodinova.

To fiziko žalosti pa Houellebecq – kot je zanj značilno – tu in tam razbije z družbenokritičnimi odmevi realnosti, poznavalskimi intermezzi, recimo o francoskih sirih ali španskem turizmu, in z množico literarnih referenc. Tu so seveda tudi eksplicitni orisi spolnosti, v Serotoninu tudi bestialnosti in pedofilije. Vsekakor v romanu pisatelj upravičuje svoj kontroverzni sloves; vsi ekstremi, ki se zdijo še tako prignani čez rob, pa so ne nazadnje, če hočemo ali ne, človeški. Čeprav si pred njimi radi zatiskamo oči, so del naše družbe, ki ji Houllebecq vsakič znova izjemno nastavi zrcalo, tudi njenim najobskurnejšim kotom.

Ekstremi, ki so torej že pregovorni sestavni del Houellebecqove pisave, pa še zdaleč niso osrednji. Osrednja je že omenjena žalost, ki veje iz skrajne samosti sodobnega človeka. V področju boja je pri Houellebecqu prostora samo za enega, tudi zato je ta boj tako tragičen. Pravzaprav se zdi, kot da Francoz že vse od Razširitve področja boja piše le eno samo veliko knjigo; posamezni romani so kot vaje v slogu, ki pa na njegovo srečo, morda pa še bolj na srečo njegovih bralcev, do zdaj še nikoli niso razočarale. Kot ne razočara tudi Serotonin.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Michel Houellebecq: Serotonin

17.08.2020

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Aleksander Golja.

Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Še ni leto 2022, v katero je Michel Houellebecq postavil distopični roman Podreditev, ko smo že dobili prevod njegovega najnovejšega romana Serotonin. Hormona sreče, kot pogosto rečemo serotoninu, Houellebecqovemu literarnemu organizmu gotovo močno primanjkuje. Po vseh prebranih romanih kontroverznega Francoza mi ne pride na misel veliko srečnih prizorov, še manj srečnih likov. O žalosti je pač lažje pisati, je nekoč dejal v nekem intervjuju. Houllebecqa smo torej navajeni kot barda depresije in nesrečnega novega sveta, v katerem je človek sploščen na osamljeno bitje z bolj ali manj izraženimi željami ali perverzijami, ki pa dolgoročno ne ponujajo nikakršne odrešitve.

Tudi Serotonin glede tega ni presenečenje. Glavni (anti)junak romana Florent-Claude je tipično houellebecqovski lik – moški srednjih let višjega sloja, ki mu na prvi pogled nič ne manjka: ima spolno partnerico, zavidljivo službo in odlično stanje na bančnem računu, hkrati pa se za njim vije dolga senca odtujenosti in eskapizma, tareta ga depresija in apatičnost. Iskateljska komponenta sreče, ki si jo Florent umetno dviguje z antidepresivi, pa vendarle ostaja navzoča. Preprosto rečeno, tudi zanj velja, da upanje vedno umre zadnje. Vztraja do takrat, ko spozna, da je naredil dve ali morda le eno usodno, nepopravljivo napako. Časa ne more prevrteti nazaj. Prevaral je ljubezen svojega življenja in se obsodil na nesrečen preostanek let. Najsrečnejši je namreč bil, kot pravi nekje v romanu, v odnosu s Camille.

Houllebecq je mojster slikanja neoliberalizma na ravni medčloveških odnosov. Družba, ki nas določa, ne dovoljuje ljubezni; posameznik je samo potrošno blago, ki je zamenljivo z drugim. In roman Serotonin odstira prav to, kako Florent s sicer nereflektiranim prepričanjem o možnosti zamenljivosti uniči možnost za ljubezen, ki se mu ponuja. Ideja prostega trga očitno tudi na ljubezenskem področju ne deluje, nam sporoča njegova izkušnja. Instinktiven seks je sicer blažilo na rano, a ko Florent postane impotenten in mu pade libido, še ta ni več zdravilen. Prostitutke, ki mu jih predlaga zdravnik, zato zanj niso rešitev.

Enega najnatančnejših opisov Serotonina si bom sposodila kar od avtorja. Houellebecq je v nekem pogovoru z novinarjem na Danskem dejal, da je to roman o prevarantu in prevari, ne samo v ljubezenskem odnosu, temveč tudi na poklicnem področju. Florent-Claude se namreč na začetku kariere zaposli pri biotehnološki multinacionalki Monsanto, katere grehe vsi vsaj malo poznamo iz člankov ali dokumentarnih filmov. Privoli torej v pakt s hudičem, ki uničuje lokalno kmetijstvo in ekosisteme po vsem svetu. Florent-Claude je, tako kot Houellebecq, doštudiral agronomijo, znašel pa se je na temni strani, v nasprotju s študentskim prijateljem Aymericom, ki se je po študiju posvetil tradicionalni, ekološki pridelavi mleka.

Ampak vrnimo se na začetek. Roman se začne s počasnim Florent-Claudovim umikom: v službi da odpoved, prekine najemanje luksuznega pariškega stanovanja, pretrga hladen odnos z elitistično in spolno ustrežljivo Japonko Yuzu in predvsem želi pobegniti od tega, kar je postal. Pisatelj romaneskno sedanjost nenehno meša s spomini in pogledi v preteklost, predvsem v odnose z ženskami Florentovega življenja. Kot se roman na številnih mestih ozira nazaj, se tudi Florentov umik izkaže za pot v preteklost. Kot da bi želel revidirati sebe, preveriti obstoječe možnosti za drugačen izkupiček. Zato se dogovori za večerjo z bivšim dekletom Claire, od daleč opazuje Camille in obišče Aymerica. Z njim Houellebecq vnese v roman družbenopolitično sliko sodobne Francije, natančneje, težave francoskih kmetov pri tekmovanju s cenejšimi in nekakovostnejšimi pridelki iz tujine. Aymerica vztrajanje pri poštenem kmetovanju pripelje do finančnega in psihičnega roba in kot ob njegovem primeru pokaže pisatelj, je neindustrializirano kmetijstvo obsojeno na smrt.

Aymeric, ki hkrati uteleša neko idealistično idejo, konča tragično. Žalostno konča tudi Claire, ki svoj igralski neuspeh utaplja v alkoholu, osamljeno konča Camille, ki jo nekaj časa zasleduje Florent-Claude, in nesrečno navsezadnje konča tudi sam Florent, ki se obsodi na samoujetništvo v majhni garsonjeri s spuščenimi žaluzijami. »Občutek imam, da čisto preprosto umirate od žalosti,« mu reče zdravnik, in roman Serotonin je ena sama fizika žalosti, če na tem mestu uporabim naslov odličnega romana Georgija Gospodinova.

To fiziko žalosti pa Houellebecq – kot je zanj značilno – tu in tam razbije z družbenokritičnimi odmevi realnosti, poznavalskimi intermezzi, recimo o francoskih sirih ali španskem turizmu, in z množico literarnih referenc. Tu so seveda tudi eksplicitni orisi spolnosti, v Serotoninu tudi bestialnosti in pedofilije. Vsekakor v romanu pisatelj upravičuje svoj kontroverzni sloves; vsi ekstremi, ki se zdijo še tako prignani čez rob, pa so ne nazadnje, če hočemo ali ne, človeški. Čeprav si pred njimi radi zatiskamo oči, so del naše družbe, ki ji Houllebecq vsakič znova izjemno nastavi zrcalo, tudi njenim najobskurnejšim kotom.

Ekstremi, ki so torej že pregovorni sestavni del Houellebecqove pisave, pa še zdaleč niso osrednji. Osrednja je že omenjena žalost, ki veje iz skrajne samosti sodobnega človeka. V področju boja je pri Houellebecqu prostora samo za enega, tudi zato je ta boj tako tragičen. Pravzaprav se zdi, kot da Francoz že vse od Razširitve področja boja piše le eno samo veliko knjigo; posamezni romani so kot vaje v slogu, ki pa na njegovo srečo, morda pa še bolj na srečo njegovih bralcev, do zdaj še nikoli niso razočarale. Kot ne razočara tudi Serotonin.


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović


24.09.2021

Oče

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

O slavnosti in gostih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Nekoč so bili ljudje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 52 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov