Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Aleksander Golja.

Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Še ni leto 2022, v katero je Michel Houellebecq postavil distopični roman Podreditev, ko smo že dobili prevod njegovega najnovejšega romana Serotonin. Hormona sreče, kot pogosto rečemo serotoninu, Houellebecqovemu literarnemu organizmu gotovo močno primanjkuje. Po vseh prebranih romanih kontroverznega Francoza mi ne pride na misel veliko srečnih prizorov, še manj srečnih likov. O žalosti je pač lažje pisati, je nekoč dejal v nekem intervjuju. Houllebecqa smo torej navajeni kot barda depresije in nesrečnega novega sveta, v katerem je človek sploščen na osamljeno bitje z bolj ali manj izraženimi željami ali perverzijami, ki pa dolgoročno ne ponujajo nikakršne odrešitve.

Tudi Serotonin glede tega ni presenečenje. Glavni (anti)junak romana Florent-Claude je tipično houellebecqovski lik – moški srednjih let višjega sloja, ki mu na prvi pogled nič ne manjka: ima spolno partnerico, zavidljivo službo in odlično stanje na bančnem računu, hkrati pa se za njim vije dolga senca odtujenosti in eskapizma, tareta ga depresija in apatičnost. Iskateljska komponenta sreče, ki si jo Florent umetno dviguje z antidepresivi, pa vendarle ostaja navzoča. Preprosto rečeno, tudi zanj velja, da upanje vedno umre zadnje. Vztraja do takrat, ko spozna, da je naredil dve ali morda le eno usodno, nepopravljivo napako. Časa ne more prevrteti nazaj. Prevaral je ljubezen svojega življenja in se obsodil na nesrečen preostanek let. Najsrečnejši je namreč bil, kot pravi nekje v romanu, v odnosu s Camille.

Houllebecq je mojster slikanja neoliberalizma na ravni medčloveških odnosov. Družba, ki nas določa, ne dovoljuje ljubezni; posameznik je samo potrošno blago, ki je zamenljivo z drugim. In roman Serotonin odstira prav to, kako Florent s sicer nereflektiranim prepričanjem o možnosti zamenljivosti uniči možnost za ljubezen, ki se mu ponuja. Ideja prostega trga očitno tudi na ljubezenskem področju ne deluje, nam sporoča njegova izkušnja. Instinktiven seks je sicer blažilo na rano, a ko Florent postane impotenten in mu pade libido, še ta ni več zdravilen. Prostitutke, ki mu jih predlaga zdravnik, zato zanj niso rešitev.

Enega najnatančnejših opisov Serotonina si bom sposodila kar od avtorja. Houellebecq je v nekem pogovoru z novinarjem na Danskem dejal, da je to roman o prevarantu in prevari, ne samo v ljubezenskem odnosu, temveč tudi na poklicnem področju. Florent-Claude se namreč na začetku kariere zaposli pri biotehnološki multinacionalki Monsanto, katere grehe vsi vsaj malo poznamo iz člankov ali dokumentarnih filmov. Privoli torej v pakt s hudičem, ki uničuje lokalno kmetijstvo in ekosisteme po vsem svetu. Florent-Claude je, tako kot Houellebecq, doštudiral agronomijo, znašel pa se je na temni strani, v nasprotju s študentskim prijateljem Aymericom, ki se je po študiju posvetil tradicionalni, ekološki pridelavi mleka.

Ampak vrnimo se na začetek. Roman se začne s počasnim Florent-Claudovim umikom: v službi da odpoved, prekine najemanje luksuznega pariškega stanovanja, pretrga hladen odnos z elitistično in spolno ustrežljivo Japonko Yuzu in predvsem želi pobegniti od tega, kar je postal. Pisatelj romaneskno sedanjost nenehno meša s spomini in pogledi v preteklost, predvsem v odnose z ženskami Florentovega življenja. Kot se roman na številnih mestih ozira nazaj, se tudi Florentov umik izkaže za pot v preteklost. Kot da bi želel revidirati sebe, preveriti obstoječe možnosti za drugačen izkupiček. Zato se dogovori za večerjo z bivšim dekletom Claire, od daleč opazuje Camille in obišče Aymerica. Z njim Houellebecq vnese v roman družbenopolitično sliko sodobne Francije, natančneje, težave francoskih kmetov pri tekmovanju s cenejšimi in nekakovostnejšimi pridelki iz tujine. Aymerica vztrajanje pri poštenem kmetovanju pripelje do finančnega in psihičnega roba in kot ob njegovem primeru pokaže pisatelj, je neindustrializirano kmetijstvo obsojeno na smrt.

Aymeric, ki hkrati uteleša neko idealistično idejo, konča tragično. Žalostno konča tudi Claire, ki svoj igralski neuspeh utaplja v alkoholu, osamljeno konča Camille, ki jo nekaj časa zasleduje Florent-Claude, in nesrečno navsezadnje konča tudi sam Florent, ki se obsodi na samoujetništvo v majhni garsonjeri s spuščenimi žaluzijami. »Občutek imam, da čisto preprosto umirate od žalosti,« mu reče zdravnik, in roman Serotonin je ena sama fizika žalosti, če na tem mestu uporabim naslov odličnega romana Georgija Gospodinova.

To fiziko žalosti pa Houellebecq – kot je zanj značilno – tu in tam razbije z družbenokritičnimi odmevi realnosti, poznavalskimi intermezzi, recimo o francoskih sirih ali španskem turizmu, in z množico literarnih referenc. Tu so seveda tudi eksplicitni orisi spolnosti, v Serotoninu tudi bestialnosti in pedofilije. Vsekakor v romanu pisatelj upravičuje svoj kontroverzni sloves; vsi ekstremi, ki se zdijo še tako prignani čez rob, pa so ne nazadnje, če hočemo ali ne, človeški. Čeprav si pred njimi radi zatiskamo oči, so del naše družbe, ki ji Houllebecq vsakič znova izjemno nastavi zrcalo, tudi njenim najobskurnejšim kotom.

Ekstremi, ki so torej že pregovorni sestavni del Houellebecqove pisave, pa še zdaleč niso osrednji. Osrednja je že omenjena žalost, ki veje iz skrajne samosti sodobnega človeka. V področju boja je pri Houellebecqu prostora samo za enega, tudi zato je ta boj tako tragičen. Pravzaprav se zdi, kot da Francoz že vse od Razširitve področja boja piše le eno samo veliko knjigo; posamezni romani so kot vaje v slogu, ki pa na njegovo srečo, morda pa še bolj na srečo njegovih bralcev, do zdaj še nikoli niso razočarale. Kot ne razočara tudi Serotonin.