Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Michel Houellebecq: Serotonin

17.08.2020

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Aleksander Golja.

Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Še ni leto 2022, v katero je Michel Houellebecq postavil distopični roman Podreditev, ko smo že dobili prevod njegovega najnovejšega romana Serotonin. Hormona sreče, kot pogosto rečemo serotoninu, Houellebecqovemu literarnemu organizmu gotovo močno primanjkuje. Po vseh prebranih romanih kontroverznega Francoza mi ne pride na misel veliko srečnih prizorov, še manj srečnih likov. O žalosti je pač lažje pisati, je nekoč dejal v nekem intervjuju. Houllebecqa smo torej navajeni kot barda depresije in nesrečnega novega sveta, v katerem je človek sploščen na osamljeno bitje z bolj ali manj izraženimi željami ali perverzijami, ki pa dolgoročno ne ponujajo nikakršne odrešitve.

Tudi Serotonin glede tega ni presenečenje. Glavni (anti)junak romana Florent-Claude je tipično houellebecqovski lik – moški srednjih let višjega sloja, ki mu na prvi pogled nič ne manjka: ima spolno partnerico, zavidljivo službo in odlično stanje na bančnem računu, hkrati pa se za njim vije dolga senca odtujenosti in eskapizma, tareta ga depresija in apatičnost. Iskateljska komponenta sreče, ki si jo Florent umetno dviguje z antidepresivi, pa vendarle ostaja navzoča. Preprosto rečeno, tudi zanj velja, da upanje vedno umre zadnje. Vztraja do takrat, ko spozna, da je naredil dve ali morda le eno usodno, nepopravljivo napako. Časa ne more prevrteti nazaj. Prevaral je ljubezen svojega življenja in se obsodil na nesrečen preostanek let. Najsrečnejši je namreč bil, kot pravi nekje v romanu, v odnosu s Camille.

Houllebecq je mojster slikanja neoliberalizma na ravni medčloveških odnosov. Družba, ki nas določa, ne dovoljuje ljubezni; posameznik je samo potrošno blago, ki je zamenljivo z drugim. In roman Serotonin odstira prav to, kako Florent s sicer nereflektiranim prepričanjem o možnosti zamenljivosti uniči možnost za ljubezen, ki se mu ponuja. Ideja prostega trga očitno tudi na ljubezenskem področju ne deluje, nam sporoča njegova izkušnja. Instinktiven seks je sicer blažilo na rano, a ko Florent postane impotenten in mu pade libido, še ta ni več zdravilen. Prostitutke, ki mu jih predlaga zdravnik, zato zanj niso rešitev.

Enega najnatančnejših opisov Serotonina si bom sposodila kar od avtorja. Houellebecq je v nekem pogovoru z novinarjem na Danskem dejal, da je to roman o prevarantu in prevari, ne samo v ljubezenskem odnosu, temveč tudi na poklicnem področju. Florent-Claude se namreč na začetku kariere zaposli pri biotehnološki multinacionalki Monsanto, katere grehe vsi vsaj malo poznamo iz člankov ali dokumentarnih filmov. Privoli torej v pakt s hudičem, ki uničuje lokalno kmetijstvo in ekosisteme po vsem svetu. Florent-Claude je, tako kot Houellebecq, doštudiral agronomijo, znašel pa se je na temni strani, v nasprotju s študentskim prijateljem Aymericom, ki se je po študiju posvetil tradicionalni, ekološki pridelavi mleka.

Ampak vrnimo se na začetek. Roman se začne s počasnim Florent-Claudovim umikom: v službi da odpoved, prekine najemanje luksuznega pariškega stanovanja, pretrga hladen odnos z elitistično in spolno ustrežljivo Japonko Yuzu in predvsem želi pobegniti od tega, kar je postal. Pisatelj romaneskno sedanjost nenehno meša s spomini in pogledi v preteklost, predvsem v odnose z ženskami Florentovega življenja. Kot se roman na številnih mestih ozira nazaj, se tudi Florentov umik izkaže za pot v preteklost. Kot da bi želel revidirati sebe, preveriti obstoječe možnosti za drugačen izkupiček. Zato se dogovori za večerjo z bivšim dekletom Claire, od daleč opazuje Camille in obišče Aymerica. Z njim Houellebecq vnese v roman družbenopolitično sliko sodobne Francije, natančneje, težave francoskih kmetov pri tekmovanju s cenejšimi in nekakovostnejšimi pridelki iz tujine. Aymerica vztrajanje pri poštenem kmetovanju pripelje do finančnega in psihičnega roba in kot ob njegovem primeru pokaže pisatelj, je neindustrializirano kmetijstvo obsojeno na smrt.

Aymeric, ki hkrati uteleša neko idealistično idejo, konča tragično. Žalostno konča tudi Claire, ki svoj igralski neuspeh utaplja v alkoholu, osamljeno konča Camille, ki jo nekaj časa zasleduje Florent-Claude, in nesrečno navsezadnje konča tudi sam Florent, ki se obsodi na samoujetništvo v majhni garsonjeri s spuščenimi žaluzijami. »Občutek imam, da čisto preprosto umirate od žalosti,« mu reče zdravnik, in roman Serotonin je ena sama fizika žalosti, če na tem mestu uporabim naslov odličnega romana Georgija Gospodinova.

To fiziko žalosti pa Houellebecq – kot je zanj značilno – tu in tam razbije z družbenokritičnimi odmevi realnosti, poznavalskimi intermezzi, recimo o francoskih sirih ali španskem turizmu, in z množico literarnih referenc. Tu so seveda tudi eksplicitni orisi spolnosti, v Serotoninu tudi bestialnosti in pedofilije. Vsekakor v romanu pisatelj upravičuje svoj kontroverzni sloves; vsi ekstremi, ki se zdijo še tako prignani čez rob, pa so ne nazadnje, če hočemo ali ne, človeški. Čeprav si pred njimi radi zatiskamo oči, so del naše družbe, ki ji Houllebecq vsakič znova izjemno nastavi zrcalo, tudi njenim najobskurnejšim kotom.

Ekstremi, ki so torej že pregovorni sestavni del Houellebecqove pisave, pa še zdaleč niso osrednji. Osrednja je že omenjena žalost, ki veje iz skrajne samosti sodobnega človeka. V področju boja je pri Houellebecqu prostora samo za enega, tudi zato je ta boj tako tragičen. Pravzaprav se zdi, kot da Francoz že vse od Razširitve področja boja piše le eno samo veliko knjigo; posamezni romani so kot vaje v slogu, ki pa na njegovo srečo, morda pa še bolj na srečo njegovih bralcev, do zdaj še nikoli niso razočarale. Kot ne razočara tudi Serotonin.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Michel Houellebecq: Serotonin

17.08.2020

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Aleksander Golja.

Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Še ni leto 2022, v katero je Michel Houellebecq postavil distopični roman Podreditev, ko smo že dobili prevod njegovega najnovejšega romana Serotonin. Hormona sreče, kot pogosto rečemo serotoninu, Houellebecqovemu literarnemu organizmu gotovo močno primanjkuje. Po vseh prebranih romanih kontroverznega Francoza mi ne pride na misel veliko srečnih prizorov, še manj srečnih likov. O žalosti je pač lažje pisati, je nekoč dejal v nekem intervjuju. Houllebecqa smo torej navajeni kot barda depresije in nesrečnega novega sveta, v katerem je človek sploščen na osamljeno bitje z bolj ali manj izraženimi željami ali perverzijami, ki pa dolgoročno ne ponujajo nikakršne odrešitve.

Tudi Serotonin glede tega ni presenečenje. Glavni (anti)junak romana Florent-Claude je tipično houellebecqovski lik – moški srednjih let višjega sloja, ki mu na prvi pogled nič ne manjka: ima spolno partnerico, zavidljivo službo in odlično stanje na bančnem računu, hkrati pa se za njim vije dolga senca odtujenosti in eskapizma, tareta ga depresija in apatičnost. Iskateljska komponenta sreče, ki si jo Florent umetno dviguje z antidepresivi, pa vendarle ostaja navzoča. Preprosto rečeno, tudi zanj velja, da upanje vedno umre zadnje. Vztraja do takrat, ko spozna, da je naredil dve ali morda le eno usodno, nepopravljivo napako. Časa ne more prevrteti nazaj. Prevaral je ljubezen svojega življenja in se obsodil na nesrečen preostanek let. Najsrečnejši je namreč bil, kot pravi nekje v romanu, v odnosu s Camille.

Houllebecq je mojster slikanja neoliberalizma na ravni medčloveških odnosov. Družba, ki nas določa, ne dovoljuje ljubezni; posameznik je samo potrošno blago, ki je zamenljivo z drugim. In roman Serotonin odstira prav to, kako Florent s sicer nereflektiranim prepričanjem o možnosti zamenljivosti uniči možnost za ljubezen, ki se mu ponuja. Ideja prostega trga očitno tudi na ljubezenskem področju ne deluje, nam sporoča njegova izkušnja. Instinktiven seks je sicer blažilo na rano, a ko Florent postane impotenten in mu pade libido, še ta ni več zdravilen. Prostitutke, ki mu jih predlaga zdravnik, zato zanj niso rešitev.

Enega najnatančnejših opisov Serotonina si bom sposodila kar od avtorja. Houellebecq je v nekem pogovoru z novinarjem na Danskem dejal, da je to roman o prevarantu in prevari, ne samo v ljubezenskem odnosu, temveč tudi na poklicnem področju. Florent-Claude se namreč na začetku kariere zaposli pri biotehnološki multinacionalki Monsanto, katere grehe vsi vsaj malo poznamo iz člankov ali dokumentarnih filmov. Privoli torej v pakt s hudičem, ki uničuje lokalno kmetijstvo in ekosisteme po vsem svetu. Florent-Claude je, tako kot Houellebecq, doštudiral agronomijo, znašel pa se je na temni strani, v nasprotju s študentskim prijateljem Aymericom, ki se je po študiju posvetil tradicionalni, ekološki pridelavi mleka.

Ampak vrnimo se na začetek. Roman se začne s počasnim Florent-Claudovim umikom: v službi da odpoved, prekine najemanje luksuznega pariškega stanovanja, pretrga hladen odnos z elitistično in spolno ustrežljivo Japonko Yuzu in predvsem želi pobegniti od tega, kar je postal. Pisatelj romaneskno sedanjost nenehno meša s spomini in pogledi v preteklost, predvsem v odnose z ženskami Florentovega življenja. Kot se roman na številnih mestih ozira nazaj, se tudi Florentov umik izkaže za pot v preteklost. Kot da bi želel revidirati sebe, preveriti obstoječe možnosti za drugačen izkupiček. Zato se dogovori za večerjo z bivšim dekletom Claire, od daleč opazuje Camille in obišče Aymerica. Z njim Houellebecq vnese v roman družbenopolitično sliko sodobne Francije, natančneje, težave francoskih kmetov pri tekmovanju s cenejšimi in nekakovostnejšimi pridelki iz tujine. Aymerica vztrajanje pri poštenem kmetovanju pripelje do finančnega in psihičnega roba in kot ob njegovem primeru pokaže pisatelj, je neindustrializirano kmetijstvo obsojeno na smrt.

Aymeric, ki hkrati uteleša neko idealistično idejo, konča tragično. Žalostno konča tudi Claire, ki svoj igralski neuspeh utaplja v alkoholu, osamljeno konča Camille, ki jo nekaj časa zasleduje Florent-Claude, in nesrečno navsezadnje konča tudi sam Florent, ki se obsodi na samoujetništvo v majhni garsonjeri s spuščenimi žaluzijami. »Občutek imam, da čisto preprosto umirate od žalosti,« mu reče zdravnik, in roman Serotonin je ena sama fizika žalosti, če na tem mestu uporabim naslov odličnega romana Georgija Gospodinova.

To fiziko žalosti pa Houellebecq – kot je zanj značilno – tu in tam razbije z družbenokritičnimi odmevi realnosti, poznavalskimi intermezzi, recimo o francoskih sirih ali španskem turizmu, in z množico literarnih referenc. Tu so seveda tudi eksplicitni orisi spolnosti, v Serotoninu tudi bestialnosti in pedofilije. Vsekakor v romanu pisatelj upravičuje svoj kontroverzni sloves; vsi ekstremi, ki se zdijo še tako prignani čez rob, pa so ne nazadnje, če hočemo ali ne, človeški. Čeprav si pred njimi radi zatiskamo oči, so del naše družbe, ki ji Houllebecq vsakič znova izjemno nastavi zrcalo, tudi njenim najobskurnejšim kotom.

Ekstremi, ki so torej že pregovorni sestavni del Houellebecqove pisave, pa še zdaleč niso osrednji. Osrednja je že omenjena žalost, ki veje iz skrajne samosti sodobnega človeka. V področju boja je pri Houellebecqu prostora samo za enega, tudi zato je ta boj tako tragičen. Pravzaprav se zdi, kot da Francoz že vse od Razširitve področja boja piše le eno samo veliko knjigo; posamezni romani so kot vaje v slogu, ki pa na njegovo srečo, morda pa še bolj na srečo njegovih bralcev, do zdaj še nikoli niso razočarale. Kot ne razočara tudi Serotonin.


13.01.2019

SNG Drama Ljubljana - Čehov: Ivanov

Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.


21.01.2019

Kramberger, Jelenko, Steinbeck, Jovanović

Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.


21.01.2019

Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


21.01.2019

Aleš Jelenko: (Ne)obstoj

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.


21.01.2019

John Steinbeck: Zablodeli avtobus

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


21.01.2019

Dušan Jovanovič: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.


20.01.2019

Ariol v Slovenskem mladinskem gledališču

Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.


19.01.2019

Zinnie Harris: Ta nesrečni rod

Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč


18.01.2019

Predstava Mali princ v Lutkovnem gledališču Ljubljana

Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.


14.01.2019

Ivo Svetina: Rojstvo Venere

Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum


14.01.2019

Petra Svoljšak in Gregor Antoličič: Leta strahote

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


14.01.2019

Bandi: Obtožba

Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bere Lucija Grm.


14.01.2019

Alenka Jovanovski: Tisoč osemdeset stopinj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


14.01.2019

Zoran Hočevar: Tole zdaj

Avtor recenzije: Robert Šabec Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


11.01.2019

MGL premiera - Petr Zelenka: Odhodi vlakov

Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/


07.01.2019

Katarina Tominec: Neizrečenke

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere: Jure Franko


07.01.2019

Lenart Zajc: Američanka

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


07.01.2019

Khaled Hosseini: Morska molitev

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


07.01.2019

Drago Jančar: Postaje

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


22.12.2018

Ivan Cankar: Ob zori (priredba izbranih besedil)

Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank


Stran 93 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov