Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Michel Houellebecq: Serotonin

17.08.2020

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Aleksander Golja.

Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Še ni leto 2022, v katero je Michel Houellebecq postavil distopični roman Podreditev, ko smo že dobili prevod njegovega najnovejšega romana Serotonin. Hormona sreče, kot pogosto rečemo serotoninu, Houellebecqovemu literarnemu organizmu gotovo močno primanjkuje. Po vseh prebranih romanih kontroverznega Francoza mi ne pride na misel veliko srečnih prizorov, še manj srečnih likov. O žalosti je pač lažje pisati, je nekoč dejal v nekem intervjuju. Houllebecqa smo torej navajeni kot barda depresije in nesrečnega novega sveta, v katerem je človek sploščen na osamljeno bitje z bolj ali manj izraženimi željami ali perverzijami, ki pa dolgoročno ne ponujajo nikakršne odrešitve.

Tudi Serotonin glede tega ni presenečenje. Glavni (anti)junak romana Florent-Claude je tipično houellebecqovski lik – moški srednjih let višjega sloja, ki mu na prvi pogled nič ne manjka: ima spolno partnerico, zavidljivo službo in odlično stanje na bančnem računu, hkrati pa se za njim vije dolga senca odtujenosti in eskapizma, tareta ga depresija in apatičnost. Iskateljska komponenta sreče, ki si jo Florent umetno dviguje z antidepresivi, pa vendarle ostaja navzoča. Preprosto rečeno, tudi zanj velja, da upanje vedno umre zadnje. Vztraja do takrat, ko spozna, da je naredil dve ali morda le eno usodno, nepopravljivo napako. Časa ne more prevrteti nazaj. Prevaral je ljubezen svojega življenja in se obsodil na nesrečen preostanek let. Najsrečnejši je namreč bil, kot pravi nekje v romanu, v odnosu s Camille.

Houllebecq je mojster slikanja neoliberalizma na ravni medčloveških odnosov. Družba, ki nas določa, ne dovoljuje ljubezni; posameznik je samo potrošno blago, ki je zamenljivo z drugim. In roman Serotonin odstira prav to, kako Florent s sicer nereflektiranim prepričanjem o možnosti zamenljivosti uniči možnost za ljubezen, ki se mu ponuja. Ideja prostega trga očitno tudi na ljubezenskem področju ne deluje, nam sporoča njegova izkušnja. Instinktiven seks je sicer blažilo na rano, a ko Florent postane impotenten in mu pade libido, še ta ni več zdravilen. Prostitutke, ki mu jih predlaga zdravnik, zato zanj niso rešitev.

Enega najnatančnejših opisov Serotonina si bom sposodila kar od avtorja. Houellebecq je v nekem pogovoru z novinarjem na Danskem dejal, da je to roman o prevarantu in prevari, ne samo v ljubezenskem odnosu, temveč tudi na poklicnem področju. Florent-Claude se namreč na začetku kariere zaposli pri biotehnološki multinacionalki Monsanto, katere grehe vsi vsaj malo poznamo iz člankov ali dokumentarnih filmov. Privoli torej v pakt s hudičem, ki uničuje lokalno kmetijstvo in ekosisteme po vsem svetu. Florent-Claude je, tako kot Houellebecq, doštudiral agronomijo, znašel pa se je na temni strani, v nasprotju s študentskim prijateljem Aymericom, ki se je po študiju posvetil tradicionalni, ekološki pridelavi mleka.

Ampak vrnimo se na začetek. Roman se začne s počasnim Florent-Claudovim umikom: v službi da odpoved, prekine najemanje luksuznega pariškega stanovanja, pretrga hladen odnos z elitistično in spolno ustrežljivo Japonko Yuzu in predvsem želi pobegniti od tega, kar je postal. Pisatelj romaneskno sedanjost nenehno meša s spomini in pogledi v preteklost, predvsem v odnose z ženskami Florentovega življenja. Kot se roman na številnih mestih ozira nazaj, se tudi Florentov umik izkaže za pot v preteklost. Kot da bi želel revidirati sebe, preveriti obstoječe možnosti za drugačen izkupiček. Zato se dogovori za večerjo z bivšim dekletom Claire, od daleč opazuje Camille in obišče Aymerica. Z njim Houellebecq vnese v roman družbenopolitično sliko sodobne Francije, natančneje, težave francoskih kmetov pri tekmovanju s cenejšimi in nekakovostnejšimi pridelki iz tujine. Aymerica vztrajanje pri poštenem kmetovanju pripelje do finančnega in psihičnega roba in kot ob njegovem primeru pokaže pisatelj, je neindustrializirano kmetijstvo obsojeno na smrt.

Aymeric, ki hkrati uteleša neko idealistično idejo, konča tragično. Žalostno konča tudi Claire, ki svoj igralski neuspeh utaplja v alkoholu, osamljeno konča Camille, ki jo nekaj časa zasleduje Florent-Claude, in nesrečno navsezadnje konča tudi sam Florent, ki se obsodi na samoujetništvo v majhni garsonjeri s spuščenimi žaluzijami. »Občutek imam, da čisto preprosto umirate od žalosti,« mu reče zdravnik, in roman Serotonin je ena sama fizika žalosti, če na tem mestu uporabim naslov odličnega romana Georgija Gospodinova.

To fiziko žalosti pa Houellebecq – kot je zanj značilno – tu in tam razbije z družbenokritičnimi odmevi realnosti, poznavalskimi intermezzi, recimo o francoskih sirih ali španskem turizmu, in z množico literarnih referenc. Tu so seveda tudi eksplicitni orisi spolnosti, v Serotoninu tudi bestialnosti in pedofilije. Vsekakor v romanu pisatelj upravičuje svoj kontroverzni sloves; vsi ekstremi, ki se zdijo še tako prignani čez rob, pa so ne nazadnje, če hočemo ali ne, človeški. Čeprav si pred njimi radi zatiskamo oči, so del naše družbe, ki ji Houllebecq vsakič znova izjemno nastavi zrcalo, tudi njenim najobskurnejšim kotom.

Ekstremi, ki so torej že pregovorni sestavni del Houellebecqove pisave, pa še zdaleč niso osrednji. Osrednja je že omenjena žalost, ki veje iz skrajne samosti sodobnega človeka. V področju boja je pri Houellebecqu prostora samo za enega, tudi zato je ta boj tako tragičen. Pravzaprav se zdi, kot da Francoz že vse od Razširitve področja boja piše le eno samo veliko knjigo; posamezni romani so kot vaje v slogu, ki pa na njegovo srečo, morda pa še bolj na srečo njegovih bralcev, do zdaj še nikoli niso razočarale. Kot ne razočara tudi Serotonin.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Michel Houellebecq: Serotonin

17.08.2020

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Aleksander Golja.

Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Še ni leto 2022, v katero je Michel Houellebecq postavil distopični roman Podreditev, ko smo že dobili prevod njegovega najnovejšega romana Serotonin. Hormona sreče, kot pogosto rečemo serotoninu, Houellebecqovemu literarnemu organizmu gotovo močno primanjkuje. Po vseh prebranih romanih kontroverznega Francoza mi ne pride na misel veliko srečnih prizorov, še manj srečnih likov. O žalosti je pač lažje pisati, je nekoč dejal v nekem intervjuju. Houllebecqa smo torej navajeni kot barda depresije in nesrečnega novega sveta, v katerem je človek sploščen na osamljeno bitje z bolj ali manj izraženimi željami ali perverzijami, ki pa dolgoročno ne ponujajo nikakršne odrešitve.

Tudi Serotonin glede tega ni presenečenje. Glavni (anti)junak romana Florent-Claude je tipično houellebecqovski lik – moški srednjih let višjega sloja, ki mu na prvi pogled nič ne manjka: ima spolno partnerico, zavidljivo službo in odlično stanje na bančnem računu, hkrati pa se za njim vije dolga senca odtujenosti in eskapizma, tareta ga depresija in apatičnost. Iskateljska komponenta sreče, ki si jo Florent umetno dviguje z antidepresivi, pa vendarle ostaja navzoča. Preprosto rečeno, tudi zanj velja, da upanje vedno umre zadnje. Vztraja do takrat, ko spozna, da je naredil dve ali morda le eno usodno, nepopravljivo napako. Časa ne more prevrteti nazaj. Prevaral je ljubezen svojega življenja in se obsodil na nesrečen preostanek let. Najsrečnejši je namreč bil, kot pravi nekje v romanu, v odnosu s Camille.

Houllebecq je mojster slikanja neoliberalizma na ravni medčloveških odnosov. Družba, ki nas določa, ne dovoljuje ljubezni; posameznik je samo potrošno blago, ki je zamenljivo z drugim. In roman Serotonin odstira prav to, kako Florent s sicer nereflektiranim prepričanjem o možnosti zamenljivosti uniči možnost za ljubezen, ki se mu ponuja. Ideja prostega trga očitno tudi na ljubezenskem področju ne deluje, nam sporoča njegova izkušnja. Instinktiven seks je sicer blažilo na rano, a ko Florent postane impotenten in mu pade libido, še ta ni več zdravilen. Prostitutke, ki mu jih predlaga zdravnik, zato zanj niso rešitev.

Enega najnatančnejših opisov Serotonina si bom sposodila kar od avtorja. Houellebecq je v nekem pogovoru z novinarjem na Danskem dejal, da je to roman o prevarantu in prevari, ne samo v ljubezenskem odnosu, temveč tudi na poklicnem področju. Florent-Claude se namreč na začetku kariere zaposli pri biotehnološki multinacionalki Monsanto, katere grehe vsi vsaj malo poznamo iz člankov ali dokumentarnih filmov. Privoli torej v pakt s hudičem, ki uničuje lokalno kmetijstvo in ekosisteme po vsem svetu. Florent-Claude je, tako kot Houellebecq, doštudiral agronomijo, znašel pa se je na temni strani, v nasprotju s študentskim prijateljem Aymericom, ki se je po študiju posvetil tradicionalni, ekološki pridelavi mleka.

Ampak vrnimo se na začetek. Roman se začne s počasnim Florent-Claudovim umikom: v službi da odpoved, prekine najemanje luksuznega pariškega stanovanja, pretrga hladen odnos z elitistično in spolno ustrežljivo Japonko Yuzu in predvsem želi pobegniti od tega, kar je postal. Pisatelj romaneskno sedanjost nenehno meša s spomini in pogledi v preteklost, predvsem v odnose z ženskami Florentovega življenja. Kot se roman na številnih mestih ozira nazaj, se tudi Florentov umik izkaže za pot v preteklost. Kot da bi želel revidirati sebe, preveriti obstoječe možnosti za drugačen izkupiček. Zato se dogovori za večerjo z bivšim dekletom Claire, od daleč opazuje Camille in obišče Aymerica. Z njim Houellebecq vnese v roman družbenopolitično sliko sodobne Francije, natančneje, težave francoskih kmetov pri tekmovanju s cenejšimi in nekakovostnejšimi pridelki iz tujine. Aymerica vztrajanje pri poštenem kmetovanju pripelje do finančnega in psihičnega roba in kot ob njegovem primeru pokaže pisatelj, je neindustrializirano kmetijstvo obsojeno na smrt.

Aymeric, ki hkrati uteleša neko idealistično idejo, konča tragično. Žalostno konča tudi Claire, ki svoj igralski neuspeh utaplja v alkoholu, osamljeno konča Camille, ki jo nekaj časa zasleduje Florent-Claude, in nesrečno navsezadnje konča tudi sam Florent, ki se obsodi na samoujetništvo v majhni garsonjeri s spuščenimi žaluzijami. »Občutek imam, da čisto preprosto umirate od žalosti,« mu reče zdravnik, in roman Serotonin je ena sama fizika žalosti, če na tem mestu uporabim naslov odličnega romana Georgija Gospodinova.

To fiziko žalosti pa Houellebecq – kot je zanj značilno – tu in tam razbije z družbenokritičnimi odmevi realnosti, poznavalskimi intermezzi, recimo o francoskih sirih ali španskem turizmu, in z množico literarnih referenc. Tu so seveda tudi eksplicitni orisi spolnosti, v Serotoninu tudi bestialnosti in pedofilije. Vsekakor v romanu pisatelj upravičuje svoj kontroverzni sloves; vsi ekstremi, ki se zdijo še tako prignani čez rob, pa so ne nazadnje, če hočemo ali ne, človeški. Čeprav si pred njimi radi zatiskamo oči, so del naše družbe, ki ji Houllebecq vsakič znova izjemno nastavi zrcalo, tudi njenim najobskurnejšim kotom.

Ekstremi, ki so torej že pregovorni sestavni del Houellebecqove pisave, pa še zdaleč niso osrednji. Osrednja je že omenjena žalost, ki veje iz skrajne samosti sodobnega človeka. V področju boja je pri Houellebecqu prostora samo za enega, tudi zato je ta boj tako tragičen. Pravzaprav se zdi, kot da Francoz že vse od Razširitve področja boja piše le eno samo veliko knjigo; posamezni romani so kot vaje v slogu, ki pa na njegovo srečo, morda pa še bolj na srečo njegovih bralcev, do zdaj še nikoli niso razočarale. Kot ne razočara tudi Serotonin.


17.06.2019

Freddie Rokem: Filozofi in gledališčniki

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.


17.06.2019

Primož Čučnik: Piš čez sen

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


10.06.2019

Mathieu Lindon: Kaj pomeni ljubiti

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


10.06.2019

Jacques Prévert: Besede

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


10.06.2019

Jedrt Lapuh Maležič: Vija vaja ven

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


10.06.2019

Borut Korun: Utopija in resničnost

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bere Lidija Hartman.


08.06.2019

Tanja Zgonc: Poklon

Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin


03.06.2019

Mojca Širok: Pogodba

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


03.06.2019

Isaak Babelj: Zgodbe iz Odese

Avtor recenzije: Drago Bajt Bere Jure Franko.


03.06.2019

Milan Novak

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


03.06.2019

Boštjan Narat: Podaja v prazno

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


21.06.2019

Moč

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:


26.05.2019

Michelangelo

Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292


27.05.2019

Juan Octavio Prenz: Samo drevesa imajo korenine

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.


27.05.2019

Lenart Škof: Antigonine sestre

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Mateja Perpar.


27.05.2019

Amalija Jelen Mikša: Vražji grižljaj

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere Mateja Perpar.


27.05.2019

Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko


24.05.2019

Filmski kritik Denis Valič o filmu Stotnik

Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.


24.05.2019

Kateri filmi so vrhunci 72. festivala v Cannesu?

V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.


24.05.2019

15. mednarodni filmski festival Kino Otok

Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.


Stran 87 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov