Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kinih se je zavrtela vohunska drama Tenet enega najbolj inovativnih cineastov Christopherja Nolana.
Kar težko se je lotiti zapisa o filmu, o katerem je bilo v zadnjih tednih toliko govora. Naj poskusimo slediti kontekstualizaciji dela znotraj hollywoodske mašinerije? Ali naj odgovorimo na razne očitke, ki mu jih namenjajo? Po vsem, kar je bilo zapisanega, je namreč težko o njem povedati kaj pretirano izvirnega.
Tenet Christopherja Nolana je prvi hollywoodski blockbuster, visoko proračunska uspešnica, ki je po korona-krizi prišla v kinodvorane. Še celo Tom Cruise je dodal krajši prispevek o svojem ogledu (menda je na ta način želel tlakovati teren za vzlet nadaljevanja »svojega« Top Guna)! Že to zgovorno priča o pomenu, ki ga ima delo za celotno filmsko industrijo. Zaradi negotovih razmer v Združenih državah in bojazni, da bi slab obisk vplival tudi na ostala tržišča – česar zaradi kar 200 milijonov dolarjev težkega filma seveda niso želeli tvegati – so kinematografsko premiero celo prestavili v Veliko Britanijo. In očitno so zadeli v polno, saj je Tenet kljub razmeroma slabim kritikam presegel vsa pričakovanja. In prav tu, na tej točki, v tem, nedvomnem razkoraku med kritikami in odzivom gledalcev, ali bolje, med pretežno slabimi kritikami in osupljivo dobrem odzivu gledalcev, se morda skrivajo še najbolj zanimivi trenutki te filmske zgodbe. Težava je le v tem, da bomo morali v vsakem primeru vsaj delno razkriti “glavno poanto” novega Nolanovega dela. A ta danes niti ni več taka skrivnost, saj že vsi pišejo o njej in nanjo namiguje celo sam naslov. Film, na katerem naj bi Nolan delal skoraj celotno zadnje desetletje, je namreč svojski filmski palindrom. No, vsaj srednji dve četrtini filma, morda celo malce več. In reči je treba, da ta še zdaleč ni tako slabo izveden. Seveda poznamo Nolanovo navdušenje nad miselnimi labirinti, s katerimi se je tako uspešno poigral že v Izvoru iz leta 2010. V Tenetu je imel glede tega še večje ambicije.
Tako gledalcu v tej svojski vohunsko-akcijski srhljivki že od prvega prizora dalje, od spopada v Kievski operi, niza posamezne namige, a po teh drobnih delcih celote seveda še ne moremo niti približno zaslutiti, v katero smer bo peljal zgodbo. Oziroma dojeti, da jo bo peljal kar v obe smeri hkrati! Gledalčevo zmedenost namreč stopnjuje s fizikalnimi razlagami entropije, in sicer prav v trenutku, ko se tudi Protagonist njegove zgodbe prvič sreča s t. i. “inverznimi predmeti”. In prav tu leži ena od lepot Nolanovega Teneta – da gledalčev pogled skorajda poistoveti s pogledom Protagonista (ki v filmu nima drugega imena), medtem ko tisto bolj klasično, idejno-čustveno identifikacijo, skoraj povsem zanemari. A očitno se je Nolan pri režiji skoraj v celoti posvetil le tem, strukturno pripovednim trenutkom, medtem ko je svojo nedvomno bogato domišljijo ob režijski zasnovi posameznih prizorov povsem zanemaril. In tako smo dobili delo, ki je na eni ravni sicer zelo domiselno, morda celo briljantno, na drugi pa zgolj amalgam že videnega in doživetega. Škoda.
V kinih se je zavrtela vohunska drama Tenet enega najbolj inovativnih cineastov Christopherja Nolana.
Kar težko se je lotiti zapisa o filmu, o katerem je bilo v zadnjih tednih toliko govora. Naj poskusimo slediti kontekstualizaciji dela znotraj hollywoodske mašinerije? Ali naj odgovorimo na razne očitke, ki mu jih namenjajo? Po vsem, kar je bilo zapisanega, je namreč težko o njem povedati kaj pretirano izvirnega.
Tenet Christopherja Nolana je prvi hollywoodski blockbuster, visoko proračunska uspešnica, ki je po korona-krizi prišla v kinodvorane. Še celo Tom Cruise je dodal krajši prispevek o svojem ogledu (menda je na ta način želel tlakovati teren za vzlet nadaljevanja »svojega« Top Guna)! Že to zgovorno priča o pomenu, ki ga ima delo za celotno filmsko industrijo. Zaradi negotovih razmer v Združenih državah in bojazni, da bi slab obisk vplival tudi na ostala tržišča – česar zaradi kar 200 milijonov dolarjev težkega filma seveda niso želeli tvegati – so kinematografsko premiero celo prestavili v Veliko Britanijo. In očitno so zadeli v polno, saj je Tenet kljub razmeroma slabim kritikam presegel vsa pričakovanja. In prav tu, na tej točki, v tem, nedvomnem razkoraku med kritikami in odzivom gledalcev, ali bolje, med pretežno slabimi kritikami in osupljivo dobrem odzivu gledalcev, se morda skrivajo še najbolj zanimivi trenutki te filmske zgodbe. Težava je le v tem, da bomo morali v vsakem primeru vsaj delno razkriti “glavno poanto” novega Nolanovega dela. A ta danes niti ni več taka skrivnost, saj že vsi pišejo o njej in nanjo namiguje celo sam naslov. Film, na katerem naj bi Nolan delal skoraj celotno zadnje desetletje, je namreč svojski filmski palindrom. No, vsaj srednji dve četrtini filma, morda celo malce več. In reči je treba, da ta še zdaleč ni tako slabo izveden. Seveda poznamo Nolanovo navdušenje nad miselnimi labirinti, s katerimi se je tako uspešno poigral že v Izvoru iz leta 2010. V Tenetu je imel glede tega še večje ambicije.
Tako gledalcu v tej svojski vohunsko-akcijski srhljivki že od prvega prizora dalje, od spopada v Kievski operi, niza posamezne namige, a po teh drobnih delcih celote seveda še ne moremo niti približno zaslutiti, v katero smer bo peljal zgodbo. Oziroma dojeti, da jo bo peljal kar v obe smeri hkrati! Gledalčevo zmedenost namreč stopnjuje s fizikalnimi razlagami entropije, in sicer prav v trenutku, ko se tudi Protagonist njegove zgodbe prvič sreča s t. i. “inverznimi predmeti”. In prav tu leži ena od lepot Nolanovega Teneta – da gledalčev pogled skorajda poistoveti s pogledom Protagonista (ki v filmu nima drugega imena), medtem ko tisto bolj klasično, idejno-čustveno identifikacijo, skoraj povsem zanemari. A očitno se je Nolan pri režiji skoraj v celoti posvetil le tem, strukturno pripovednim trenutkom, medtem ko je svojo nedvomno bogato domišljijo ob režijski zasnovi posameznih prizorov povsem zanemaril. In tako smo dobili delo, ki je na eni ravni sicer zelo domiselno, morda celo briljantno, na drugi pa zgolj amalgam že videnega in doživetega. Škoda.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Neveljaven email naslov