Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kinih se je zavrtela vohunska drama Tenet enega najbolj inovativnih cineastov Christopherja Nolana.
Kar težko se je lotiti zapisa o filmu, o katerem je bilo v zadnjih tednih toliko govora. Naj poskusimo slediti kontekstualizaciji dela znotraj hollywoodske mašinerije? Ali naj odgovorimo na razne očitke, ki mu jih namenjajo? Po vsem, kar je bilo zapisanega, je namreč težko o njem povedati kaj pretirano izvirnega.
Tenet Christopherja Nolana je prvi hollywoodski blockbuster, visoko proračunska uspešnica, ki je po korona-krizi prišla v kinodvorane. Še celo Tom Cruise je dodal krajši prispevek o svojem ogledu (menda je na ta način želel tlakovati teren za vzlet nadaljevanja »svojega« Top Guna)! Že to zgovorno priča o pomenu, ki ga ima delo za celotno filmsko industrijo. Zaradi negotovih razmer v Združenih državah in bojazni, da bi slab obisk vplival tudi na ostala tržišča – česar zaradi kar 200 milijonov dolarjev težkega filma seveda niso želeli tvegati – so kinematografsko premiero celo prestavili v Veliko Britanijo. In očitno so zadeli v polno, saj je Tenet kljub razmeroma slabim kritikam presegel vsa pričakovanja. In prav tu, na tej točki, v tem, nedvomnem razkoraku med kritikami in odzivom gledalcev, ali bolje, med pretežno slabimi kritikami in osupljivo dobrem odzivu gledalcev, se morda skrivajo še najbolj zanimivi trenutki te filmske zgodbe. Težava je le v tem, da bomo morali v vsakem primeru vsaj delno razkriti “glavno poanto” novega Nolanovega dela. A ta danes niti ni več taka skrivnost, saj že vsi pišejo o njej in nanjo namiguje celo sam naslov. Film, na katerem naj bi Nolan delal skoraj celotno zadnje desetletje, je namreč svojski filmski palindrom. No, vsaj srednji dve četrtini filma, morda celo malce več. In reči je treba, da ta še zdaleč ni tako slabo izveden. Seveda poznamo Nolanovo navdušenje nad miselnimi labirinti, s katerimi se je tako uspešno poigral že v Izvoru iz leta 2010. V Tenetu je imel glede tega še večje ambicije.
Tako gledalcu v tej svojski vohunsko-akcijski srhljivki že od prvega prizora dalje, od spopada v Kievski operi, niza posamezne namige, a po teh drobnih delcih celote seveda še ne moremo niti približno zaslutiti, v katero smer bo peljal zgodbo. Oziroma dojeti, da jo bo peljal kar v obe smeri hkrati! Gledalčevo zmedenost namreč stopnjuje s fizikalnimi razlagami entropije, in sicer prav v trenutku, ko se tudi Protagonist njegove zgodbe prvič sreča s t. i. “inverznimi predmeti”. In prav tu leži ena od lepot Nolanovega Teneta – da gledalčev pogled skorajda poistoveti s pogledom Protagonista (ki v filmu nima drugega imena), medtem ko tisto bolj klasično, idejno-čustveno identifikacijo, skoraj povsem zanemari. A očitno se je Nolan pri režiji skoraj v celoti posvetil le tem, strukturno pripovednim trenutkom, medtem ko je svojo nedvomno bogato domišljijo ob režijski zasnovi posameznih prizorov povsem zanemaril. In tako smo dobili delo, ki je na eni ravni sicer zelo domiselno, morda celo briljantno, na drugi pa zgolj amalgam že videnega in doživetega. Škoda.
V kinih se je zavrtela vohunska drama Tenet enega najbolj inovativnih cineastov Christopherja Nolana.
Kar težko se je lotiti zapisa o filmu, o katerem je bilo v zadnjih tednih toliko govora. Naj poskusimo slediti kontekstualizaciji dela znotraj hollywoodske mašinerije? Ali naj odgovorimo na razne očitke, ki mu jih namenjajo? Po vsem, kar je bilo zapisanega, je namreč težko o njem povedati kaj pretirano izvirnega.
Tenet Christopherja Nolana je prvi hollywoodski blockbuster, visoko proračunska uspešnica, ki je po korona-krizi prišla v kinodvorane. Še celo Tom Cruise je dodal krajši prispevek o svojem ogledu (menda je na ta način želel tlakovati teren za vzlet nadaljevanja »svojega« Top Guna)! Že to zgovorno priča o pomenu, ki ga ima delo za celotno filmsko industrijo. Zaradi negotovih razmer v Združenih državah in bojazni, da bi slab obisk vplival tudi na ostala tržišča – česar zaradi kar 200 milijonov dolarjev težkega filma seveda niso želeli tvegati – so kinematografsko premiero celo prestavili v Veliko Britanijo. In očitno so zadeli v polno, saj je Tenet kljub razmeroma slabim kritikam presegel vsa pričakovanja. In prav tu, na tej točki, v tem, nedvomnem razkoraku med kritikami in odzivom gledalcev, ali bolje, med pretežno slabimi kritikami in osupljivo dobrem odzivu gledalcev, se morda skrivajo še najbolj zanimivi trenutki te filmske zgodbe. Težava je le v tem, da bomo morali v vsakem primeru vsaj delno razkriti “glavno poanto” novega Nolanovega dela. A ta danes niti ni več taka skrivnost, saj že vsi pišejo o njej in nanjo namiguje celo sam naslov. Film, na katerem naj bi Nolan delal skoraj celotno zadnje desetletje, je namreč svojski filmski palindrom. No, vsaj srednji dve četrtini filma, morda celo malce več. In reči je treba, da ta še zdaleč ni tako slabo izveden. Seveda poznamo Nolanovo navdušenje nad miselnimi labirinti, s katerimi se je tako uspešno poigral že v Izvoru iz leta 2010. V Tenetu je imel glede tega še večje ambicije.
Tako gledalcu v tej svojski vohunsko-akcijski srhljivki že od prvega prizora dalje, od spopada v Kievski operi, niza posamezne namige, a po teh drobnih delcih celote seveda še ne moremo niti približno zaslutiti, v katero smer bo peljal zgodbo. Oziroma dojeti, da jo bo peljal kar v obe smeri hkrati! Gledalčevo zmedenost namreč stopnjuje s fizikalnimi razlagami entropije, in sicer prav v trenutku, ko se tudi Protagonist njegove zgodbe prvič sreča s t. i. “inverznimi predmeti”. In prav tu leži ena od lepot Nolanovega Teneta – da gledalčev pogled skorajda poistoveti s pogledom Protagonista (ki v filmu nima drugega imena), medtem ko tisto bolj klasično, idejno-čustveno identifikacijo, skoraj povsem zanemari. A očitno se je Nolan pri režiji skoraj v celoti posvetil le tem, strukturno pripovednim trenutkom, medtem ko je svojo nedvomno bogato domišljijo ob režijski zasnovi posameznih prizorov povsem zanemaril. In tako smo dobili delo, ki je na eni ravni sicer zelo domiselno, morda celo briljantno, na drugi pa zgolj amalgam že videnega in doživetega. Škoda.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov