Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kinih se je zavrtela vohunska drama Tenet enega najbolj inovativnih cineastov Christopherja Nolana.
Kar težko se je lotiti zapisa o filmu, o katerem je bilo v zadnjih tednih toliko govora. Naj poskusimo slediti kontekstualizaciji dela znotraj hollywoodske mašinerije? Ali naj odgovorimo na razne očitke, ki mu jih namenjajo? Po vsem, kar je bilo zapisanega, je namreč težko o njem povedati kaj pretirano izvirnega.
Tenet Christopherja Nolana je prvi hollywoodski blockbuster, visoko proračunska uspešnica, ki je po korona-krizi prišla v kinodvorane. Še celo Tom Cruise je dodal krajši prispevek o svojem ogledu (menda je na ta način želel tlakovati teren za vzlet nadaljevanja »svojega« Top Guna)! Že to zgovorno priča o pomenu, ki ga ima delo za celotno filmsko industrijo. Zaradi negotovih razmer v Združenih državah in bojazni, da bi slab obisk vplival tudi na ostala tržišča – česar zaradi kar 200 milijonov dolarjev težkega filma seveda niso želeli tvegati – so kinematografsko premiero celo prestavili v Veliko Britanijo. In očitno so zadeli v polno, saj je Tenet kljub razmeroma slabim kritikam presegel vsa pričakovanja. In prav tu, na tej točki, v tem, nedvomnem razkoraku med kritikami in odzivom gledalcev, ali bolje, med pretežno slabimi kritikami in osupljivo dobrem odzivu gledalcev, se morda skrivajo še najbolj zanimivi trenutki te filmske zgodbe. Težava je le v tem, da bomo morali v vsakem primeru vsaj delno razkriti “glavno poanto” novega Nolanovega dela. A ta danes niti ni več taka skrivnost, saj že vsi pišejo o njej in nanjo namiguje celo sam naslov. Film, na katerem naj bi Nolan delal skoraj celotno zadnje desetletje, je namreč svojski filmski palindrom. No, vsaj srednji dve četrtini filma, morda celo malce več. In reči je treba, da ta še zdaleč ni tako slabo izveden. Seveda poznamo Nolanovo navdušenje nad miselnimi labirinti, s katerimi se je tako uspešno poigral že v Izvoru iz leta 2010. V Tenetu je imel glede tega še večje ambicije.
Tako gledalcu v tej svojski vohunsko-akcijski srhljivki že od prvega prizora dalje, od spopada v Kievski operi, niza posamezne namige, a po teh drobnih delcih celote seveda še ne moremo niti približno zaslutiti, v katero smer bo peljal zgodbo. Oziroma dojeti, da jo bo peljal kar v obe smeri hkrati! Gledalčevo zmedenost namreč stopnjuje s fizikalnimi razlagami entropije, in sicer prav v trenutku, ko se tudi Protagonist njegove zgodbe prvič sreča s t. i. “inverznimi predmeti”. In prav tu leži ena od lepot Nolanovega Teneta – da gledalčev pogled skorajda poistoveti s pogledom Protagonista (ki v filmu nima drugega imena), medtem ko tisto bolj klasično, idejno-čustveno identifikacijo, skoraj povsem zanemari. A očitno se je Nolan pri režiji skoraj v celoti posvetil le tem, strukturno pripovednim trenutkom, medtem ko je svojo nedvomno bogato domišljijo ob režijski zasnovi posameznih prizorov povsem zanemaril. In tako smo dobili delo, ki je na eni ravni sicer zelo domiselno, morda celo briljantno, na drugi pa zgolj amalgam že videnega in doživetega. Škoda.
V kinih se je zavrtela vohunska drama Tenet enega najbolj inovativnih cineastov Christopherja Nolana.
Kar težko se je lotiti zapisa o filmu, o katerem je bilo v zadnjih tednih toliko govora. Naj poskusimo slediti kontekstualizaciji dela znotraj hollywoodske mašinerije? Ali naj odgovorimo na razne očitke, ki mu jih namenjajo? Po vsem, kar je bilo zapisanega, je namreč težko o njem povedati kaj pretirano izvirnega.
Tenet Christopherja Nolana je prvi hollywoodski blockbuster, visoko proračunska uspešnica, ki je po korona-krizi prišla v kinodvorane. Še celo Tom Cruise je dodal krajši prispevek o svojem ogledu (menda je na ta način želel tlakovati teren za vzlet nadaljevanja »svojega« Top Guna)! Že to zgovorno priča o pomenu, ki ga ima delo za celotno filmsko industrijo. Zaradi negotovih razmer v Združenih državah in bojazni, da bi slab obisk vplival tudi na ostala tržišča – česar zaradi kar 200 milijonov dolarjev težkega filma seveda niso želeli tvegati – so kinematografsko premiero celo prestavili v Veliko Britanijo. In očitno so zadeli v polno, saj je Tenet kljub razmeroma slabim kritikam presegel vsa pričakovanja. In prav tu, na tej točki, v tem, nedvomnem razkoraku med kritikami in odzivom gledalcev, ali bolje, med pretežno slabimi kritikami in osupljivo dobrem odzivu gledalcev, se morda skrivajo še najbolj zanimivi trenutki te filmske zgodbe. Težava je le v tem, da bomo morali v vsakem primeru vsaj delno razkriti “glavno poanto” novega Nolanovega dela. A ta danes niti ni več taka skrivnost, saj že vsi pišejo o njej in nanjo namiguje celo sam naslov. Film, na katerem naj bi Nolan delal skoraj celotno zadnje desetletje, je namreč svojski filmski palindrom. No, vsaj srednji dve četrtini filma, morda celo malce več. In reči je treba, da ta še zdaleč ni tako slabo izveden. Seveda poznamo Nolanovo navdušenje nad miselnimi labirinti, s katerimi se je tako uspešno poigral že v Izvoru iz leta 2010. V Tenetu je imel glede tega še večje ambicije.
Tako gledalcu v tej svojski vohunsko-akcijski srhljivki že od prvega prizora dalje, od spopada v Kievski operi, niza posamezne namige, a po teh drobnih delcih celote seveda še ne moremo niti približno zaslutiti, v katero smer bo peljal zgodbo. Oziroma dojeti, da jo bo peljal kar v obe smeri hkrati! Gledalčevo zmedenost namreč stopnjuje s fizikalnimi razlagami entropije, in sicer prav v trenutku, ko se tudi Protagonist njegove zgodbe prvič sreča s t. i. “inverznimi predmeti”. In prav tu leži ena od lepot Nolanovega Teneta – da gledalčev pogled skorajda poistoveti s pogledom Protagonista (ki v filmu nima drugega imena), medtem ko tisto bolj klasično, idejno-čustveno identifikacijo, skoraj povsem zanemari. A očitno se je Nolan pri režiji skoraj v celoti posvetil le tem, strukturno pripovednim trenutkom, medtem ko je svojo nedvomno bogato domišljijo ob režijski zasnovi posameznih prizorov povsem zanemaril. In tako smo dobili delo, ki je na eni ravni sicer zelo domiselno, morda celo briljantno, na drugi pa zgolj amalgam že videnega in doživetega. Škoda.
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov