Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.

Velike Lašče : Zavod za razvijanje ustvarjalnosti, 2020

Juš Škraban je pesmi objavljal predvsem v glasilih, kot sta Poetikon in Apokalipsa, zdaj pa mu jih je uspelo zbrati v zbirko z naslovom Ribja hoja. Kot je razvidno iz spremne besede Radharani Pernarčič z naslovom V lasti lastovic, so njegove prve pesmi nastale pred vsaj sedmimi leti. V tem času je svojo prvo bralko seznanjal s sproti nastajajočimi pesmimi, saj ju poleg študija antropologije druži tudi zanimanje za poezijo. V besedilu, ki po obsegu in sporočilnosti presega oznako spremna beseda, Radharani Pernarčič združuje opise njunih intimnih srečanj ob pivu, njenih sprotnih opažanj ob branju njegovih pesmi ter vsaj poskuse umeščanja teh pesmi v širši kulturni kontekst.

Ena od njenih ugotovitev se glasi: „Naj torej imaginarij še tako kaplja v to poezijo tudi iz vsakodnevnosti in urbanega okolja, v katerem avtor pač živi, iz vsega tega vidimo, da to še ni dovolj, da bi jo lahko poimenovali tudi urbana ali taka, ki temelji na urbani izkušnji.“

Tej ugotovitvi nekako pritrjuje tudi sam naslov zbirke: Ribja hoja. Na eni od predstavitev zbirke je Juš Škraban na vprašanje, kako je prišlo do naslova, odgovoril, da nima razlage zanj. Se je pač le ukvarjal s tem, kako nasloviti zbirko, a brez uspeha. Nato pa je od nekod prišlo. Dlje od naslova ni šel, pa tudi ni iskal razlage. Oksimoron ali bistroumen nesmisel ribja hoja je pač le še eden od pesnikovih izrazov čudenja nad govorico, pisavo. Naslovu zbirke se še najbolj približa pesem z naslovom Po korakih:

„Vsakič znova je izziv že vstopiti drug v drugega / istočasno – / se premakniti iz izhodišča, ga sploh najti / in si na pol poti stopiti na prste. / Nato potovati skupaj po različnih trajektorijah – / pljuskati na obe strani oceana hkrati, / tako, da si lahko do konca življenja / liževa sol z vratu. / Na koncu pa se spontano / skobacati iz tvojega trebuha, / v drugem kraju, / v drugem času, / in sprejeti nadaljevanje.“

Navedena pesem izraža tudi temeljno izhodišče zbirke: medčloveški odnos, ki je zaznamovan na eni strani zgolj z bežnimi stiki, na drugi strani pa sega v tisto najgloblje, kar pogojuje odnos – v ljubezen in zaljubljenost. Stikanje in združevanje v najširšem pomenu Škraban nadgrajuje s pesnjenjem o stikih s stvarmi, ki določajo človekovo življenje. To niso nujno predmeti, ampak predvsem pojavi, ki so že v osnovi izmuzljivi: dim, voda, čas, sanje in tudi pesem. Na izmuzljivost vsaj nakazuje tudi celotna zgradba zbirke, ki je eno samo nizanje pesniških vrstic in mnogih nenaslovljenih pesmi. Pri takšni opredelitvi je pravšnja podoba vreteno, ki se občasno obrne in spusti bralstvo više ali niže k pesmim. Čeprav so slogovni prijemi, s katerimi pesnik bogati pesmi, zasnovani na preprostosti izraza, so mnoge pesmi zaznamovane z zastrtostjo, celo skrivnostnostjo, znano le pesniku. Ta lastnost daje pesmim nadih oddaljenosti, a ne tujosti. Prispeva k splošnemu vtisu, ki ga pušča zbirka Ribja hoja, in to je dognano lepljenje pomenov, ki še zdržijo perceptivno zmožnost bralstva in hkrati odpirajo še neubesedene kombinacije. Kljub takšnemu načinu so pesmi povsem razumljive in ne zahajajo v kakšno tavtološkost ali izumetničenost.

S tega stališča je pomenljiv zadnji stavek spremne besede, ki pravi: „zato čakam na čas, ko bo nekdo ob njegovi šesti knjigi zapisal, da je 'pesnik vsakdanjosti' – in bo takrat to držalo.“

Za prvenko je to obetavna popotnica. Še obetavnejši je občutek, ki ga pušča zbirka: Juš Škraban ni ambiciozen pesnik, še manj tekmovalen, in to je najboljša osnova, da bo nadaljeval v svojem slogu ne glede na nekakšne uveljavljene pesniške trende.