Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Velike Lašče : Zavod za razvijanje ustvarjalnosti, 2020
Juš Škraban je pesmi objavljal predvsem v glasilih, kot sta Poetikon in Apokalipsa, zdaj pa mu jih je uspelo zbrati v zbirko z naslovom Ribja hoja. Kot je razvidno iz spremne besede Radharani Pernarčič z naslovom V lasti lastovic, so njegove prve pesmi nastale pred vsaj sedmimi leti. V tem času je svojo prvo bralko seznanjal s sproti nastajajočimi pesmimi, saj ju poleg študija antropologije druži tudi zanimanje za poezijo. V besedilu, ki po obsegu in sporočilnosti presega oznako spremna beseda, Radharani Pernarčič združuje opise njunih intimnih srečanj ob pivu, njenih sprotnih opažanj ob branju njegovih pesmi ter vsaj poskuse umeščanja teh pesmi v širši kulturni kontekst.
Ena od njenih ugotovitev se glasi: „Naj torej imaginarij še tako kaplja v to poezijo tudi iz vsakodnevnosti in urbanega okolja, v katerem avtor pač živi, iz vsega tega vidimo, da to še ni dovolj, da bi jo lahko poimenovali tudi urbana ali taka, ki temelji na urbani izkušnji.“
Tej ugotovitvi nekako pritrjuje tudi sam naslov zbirke: Ribja hoja. Na eni od predstavitev zbirke je Juš Škraban na vprašanje, kako je prišlo do naslova, odgovoril, da nima razlage zanj. Se je pač le ukvarjal s tem, kako nasloviti zbirko, a brez uspeha. Nato pa je od nekod prišlo. Dlje od naslova ni šel, pa tudi ni iskal razlage. Oksimoron ali bistroumen nesmisel ribja hoja je pač le še eden od pesnikovih izrazov čudenja nad govorico, pisavo. Naslovu zbirke se še najbolj približa pesem z naslovom Po korakih:
„Vsakič znova je izziv že vstopiti drug v drugega / istočasno – / se premakniti iz izhodišča, ga sploh najti / in si na pol poti stopiti na prste. / Nato potovati skupaj po različnih trajektorijah – / pljuskati na obe strani oceana hkrati, / tako, da si lahko do konca življenja / liževa sol z vratu. / Na koncu pa se spontano / skobacati iz tvojega trebuha, / v drugem kraju, / v drugem času, / in sprejeti nadaljevanje.“
Navedena pesem izraža tudi temeljno izhodišče zbirke: medčloveški odnos, ki je zaznamovan na eni strani zgolj z bežnimi stiki, na drugi strani pa sega v tisto najgloblje, kar pogojuje odnos – v ljubezen in zaljubljenost. Stikanje in združevanje v najširšem pomenu Škraban nadgrajuje s pesnjenjem o stikih s stvarmi, ki določajo človekovo življenje. To niso nujno predmeti, ampak predvsem pojavi, ki so že v osnovi izmuzljivi: dim, voda, čas, sanje in tudi pesem. Na izmuzljivost vsaj nakazuje tudi celotna zgradba zbirke, ki je eno samo nizanje pesniških vrstic in mnogih nenaslovljenih pesmi. Pri takšni opredelitvi je pravšnja podoba vreteno, ki se občasno obrne in spusti bralstvo više ali niže k pesmim. Čeprav so slogovni prijemi, s katerimi pesnik bogati pesmi, zasnovani na preprostosti izraza, so mnoge pesmi zaznamovane z zastrtostjo, celo skrivnostnostjo, znano le pesniku. Ta lastnost daje pesmim nadih oddaljenosti, a ne tujosti. Prispeva k splošnemu vtisu, ki ga pušča zbirka Ribja hoja, in to je dognano lepljenje pomenov, ki še zdržijo perceptivno zmožnost bralstva in hkrati odpirajo še neubesedene kombinacije. Kljub takšnemu načinu so pesmi povsem razumljive in ne zahajajo v kakšno tavtološkost ali izumetničenost.
S tega stališča je pomenljiv zadnji stavek spremne besede, ki pravi: „zato čakam na čas, ko bo nekdo ob njegovi šesti knjigi zapisal, da je 'pesnik vsakdanjosti' – in bo takrat to držalo.“
Za prvenko je to obetavna popotnica. Še obetavnejši je občutek, ki ga pušča zbirka: Juš Škraban ni ambiciozen pesnik, še manj tekmovalen, in to je najboljša osnova, da bo nadaljeval v svojem slogu ne glede na nekakšne uveljavljene pesniške trende.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Velike Lašče : Zavod za razvijanje ustvarjalnosti, 2020
Juš Škraban je pesmi objavljal predvsem v glasilih, kot sta Poetikon in Apokalipsa, zdaj pa mu jih je uspelo zbrati v zbirko z naslovom Ribja hoja. Kot je razvidno iz spremne besede Radharani Pernarčič z naslovom V lasti lastovic, so njegove prve pesmi nastale pred vsaj sedmimi leti. V tem času je svojo prvo bralko seznanjal s sproti nastajajočimi pesmimi, saj ju poleg študija antropologije druži tudi zanimanje za poezijo. V besedilu, ki po obsegu in sporočilnosti presega oznako spremna beseda, Radharani Pernarčič združuje opise njunih intimnih srečanj ob pivu, njenih sprotnih opažanj ob branju njegovih pesmi ter vsaj poskuse umeščanja teh pesmi v širši kulturni kontekst.
Ena od njenih ugotovitev se glasi: „Naj torej imaginarij še tako kaplja v to poezijo tudi iz vsakodnevnosti in urbanega okolja, v katerem avtor pač živi, iz vsega tega vidimo, da to še ni dovolj, da bi jo lahko poimenovali tudi urbana ali taka, ki temelji na urbani izkušnji.“
Tej ugotovitvi nekako pritrjuje tudi sam naslov zbirke: Ribja hoja. Na eni od predstavitev zbirke je Juš Škraban na vprašanje, kako je prišlo do naslova, odgovoril, da nima razlage zanj. Se je pač le ukvarjal s tem, kako nasloviti zbirko, a brez uspeha. Nato pa je od nekod prišlo. Dlje od naslova ni šel, pa tudi ni iskal razlage. Oksimoron ali bistroumen nesmisel ribja hoja je pač le še eden od pesnikovih izrazov čudenja nad govorico, pisavo. Naslovu zbirke se še najbolj približa pesem z naslovom Po korakih:
„Vsakič znova je izziv že vstopiti drug v drugega / istočasno – / se premakniti iz izhodišča, ga sploh najti / in si na pol poti stopiti na prste. / Nato potovati skupaj po različnih trajektorijah – / pljuskati na obe strani oceana hkrati, / tako, da si lahko do konca življenja / liževa sol z vratu. / Na koncu pa se spontano / skobacati iz tvojega trebuha, / v drugem kraju, / v drugem času, / in sprejeti nadaljevanje.“
Navedena pesem izraža tudi temeljno izhodišče zbirke: medčloveški odnos, ki je zaznamovan na eni strani zgolj z bežnimi stiki, na drugi strani pa sega v tisto najgloblje, kar pogojuje odnos – v ljubezen in zaljubljenost. Stikanje in združevanje v najširšem pomenu Škraban nadgrajuje s pesnjenjem o stikih s stvarmi, ki določajo človekovo življenje. To niso nujno predmeti, ampak predvsem pojavi, ki so že v osnovi izmuzljivi: dim, voda, čas, sanje in tudi pesem. Na izmuzljivost vsaj nakazuje tudi celotna zgradba zbirke, ki je eno samo nizanje pesniških vrstic in mnogih nenaslovljenih pesmi. Pri takšni opredelitvi je pravšnja podoba vreteno, ki se občasno obrne in spusti bralstvo više ali niže k pesmim. Čeprav so slogovni prijemi, s katerimi pesnik bogati pesmi, zasnovani na preprostosti izraza, so mnoge pesmi zaznamovane z zastrtostjo, celo skrivnostnostjo, znano le pesniku. Ta lastnost daje pesmim nadih oddaljenosti, a ne tujosti. Prispeva k splošnemu vtisu, ki ga pušča zbirka Ribja hoja, in to je dognano lepljenje pomenov, ki še zdržijo perceptivno zmožnost bralstva in hkrati odpirajo še neubesedene kombinacije. Kljub takšnemu načinu so pesmi povsem razumljive in ne zahajajo v kakšno tavtološkost ali izumetničenost.
S tega stališča je pomenljiv zadnji stavek spremne besede, ki pravi: „zato čakam na čas, ko bo nekdo ob njegovi šesti knjigi zapisal, da je 'pesnik vsakdanjosti' – in bo takrat to držalo.“
Za prvenko je to obetavna popotnica. Še obetavnejši je občutek, ki ga pušča zbirka: Juš Škraban ni ambiciozen pesnik, še manj tekmovalen, in to je najboljša osnova, da bo nadaljeval v svojem slogu ne glede na nekakšne uveljavljene pesniške trende.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje
Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman
Neveljaven email naslov