Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Je naključje, da je Esad Babačić v eseju z naslovom Vodmat, v katerem se sprehaja po športnih, literarnih in punkovskih točkah svojega mesta in dotične soseske, zapisal naslednji spomin na dogodek iz osemdesetih let?:
“Zame denimo bo Nazorjeva ulica vedno tista, na kateri sem nekega davnega dne naletel na Marjana Rožanca, ki me je tam ustavil in mi prijateljsko zagrozil, da naj se pazim, ker da me spremlja. Nisem mogel verjeti, da me pozna, kaj šele spremlja. Navajen sem bil, da me zasledujejo miličniki v uniformah, včasih tudi detektivi, nikakor pa ne tako znameniti pisatelji in športni funkcionarji, kot je bil on.”
Z znamenitim pisateljem, dramatikom in esejistom, ki je umrl pred natanko tridesetimi leti, ga veže strast do literarnega ustvarjanja, duhovitega polemiziranja in tudi do športa.
V dvaintridesetih kratkih esejih v knjigi Veš, mašina, svoj dolg se Esad Babačić, pesnik, ki je bil v zgodnjih osemdesetih letih pevec znamenite punk skupine Via ofenziva, zdaj pa z vodenimi kolesarskimi turami po Ljubljani obuja spomine na punkovska stičišča in odslužena košarkarska igrišča, posveča kulturološkim in filozofskim primerjavam med tedanjo in sedanjo družbeno sestavo slovenske prestolnice. Pri tem ne more mimo opažanja, da turistom prilagojeno mesto nima “z Ljubljano Rožanca, Zupana, Kovačiča, Kocbeka, Šalamuna, Strniše, Kresetove, Bojetujeve, Detele, Debeljaka, Bitenca, Pengova, Habiča in Petroviča nobene zveze.”
Napredek, na katerega se vsi sklicujejo, se mu zdi metafora za sodobno suženjstvo in sinonim za uboj trenutka, za katerega v Eseju o trenutku pravi, da si ga nikoli ni namenoma izbral, temveč da je on izbral njega, saj védenje “ubija trenutke, kot jih ubijajo napredek, dvig storilnosti, ekonomski kazalci, navsezadnje tudi reklamni slogani, kot je tisti 'Vedno svoj, vedno urejen.'”
Otroški spomini na vsakoletno čakanje na sneg se dopolnjujejo s spomini na očetovo pelerino, nekakšen simbol vseh muk, ki jih doživlja proletarirat, s katerim se današnji prekarec kljub drugačni dinamiki dela prav gotovo lahko poistoveti. Odraščajočemu Esadu tako ni preostalo drugega, kot da se je zatekel v punk, ki je v nasprotju z drugimi evropskimi prestolnicami prav v Ljubljani naletel na najbolj plodna tla, ter na košarkarska igrišča – zadnje branike skupnosti, ki si jih tudi v zrelih letih želi obnoviti, a je zaradi naraščajočega individualizma trčil le na izgovore in lažno sočutje. V eseju Uporniki tišine Esad Babačič ugotavlja, da je povzročil veliko hrupa, ki je šel v nič, in da je premalo cenil tišino. Njegovi zapisi so preplet duhovitih filozofskih spoznanj, podkrepljenih z analizo konkretnih športnih strategij tekem Luke Dončića, Gorana Ivaniševića, Dražena Petrovića in Roka Petroviča, katarzičnih ljubljanskih grafitov, bizarnih vicev o Bosancih, odlomkov iz resigniranih punkovskih besedil, pa tudi poetičnih refleksij, ki vzplamtijo iz njegovega pesniškega jedra:
“Včasih počaka zvok, da se izpoje tišina, drugič spet počaka tišina, da se izlije zvok. S tišino iščemo spoštovanje, ki ga nismo znali izpovedati, spoštovanje, ki se je zagozdilo v hrupu našega genskega pogona. Globlje ko tonemo v lastno atmosfero neizrečenega, več tišine premoremo.”
Zbirka esejev Esada Babačića Veš, mašina, svoj dolg ni le zanimivo branje za generacije številnih Ljubljančanov, ki so odraščali v dobi socializma in se z avtorjem v veliki meri lahko poistovetijo, temveč tudi za vse tiste, ki kljub hitremu tempu življenja in pokopanim sanjam niso zatajili svoje radovedne otroške duše in uporniške strasti prebujajočega se mladostnika. Je obvezno branje za vse, ki se nočejo sprijazniti z različnimi oblikami političnih diktatur in totalitarizma. Za vse, ki iz dneva v dan iščejo strategije pobega in vrzeli v ideologiji. Pa četudi skupaj z avtorjem slej ko prej trčijo ob zid neodobravanja, v brezno osebnih travm, hrup neprizemljivih retoričnih silogizmov in v metafore tišine. V zaključku nikakor ne morem mimo vprašanja, kako bi Marjan Rožanc pristopil do Esada Babačića, ko bi prebral njegove eseje …
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Je naključje, da je Esad Babačić v eseju z naslovom Vodmat, v katerem se sprehaja po športnih, literarnih in punkovskih točkah svojega mesta in dotične soseske, zapisal naslednji spomin na dogodek iz osemdesetih let?:
“Zame denimo bo Nazorjeva ulica vedno tista, na kateri sem nekega davnega dne naletel na Marjana Rožanca, ki me je tam ustavil in mi prijateljsko zagrozil, da naj se pazim, ker da me spremlja. Nisem mogel verjeti, da me pozna, kaj šele spremlja. Navajen sem bil, da me zasledujejo miličniki v uniformah, včasih tudi detektivi, nikakor pa ne tako znameniti pisatelji in športni funkcionarji, kot je bil on.”
Z znamenitim pisateljem, dramatikom in esejistom, ki je umrl pred natanko tridesetimi leti, ga veže strast do literarnega ustvarjanja, duhovitega polemiziranja in tudi do športa.
V dvaintridesetih kratkih esejih v knjigi Veš, mašina, svoj dolg se Esad Babačić, pesnik, ki je bil v zgodnjih osemdesetih letih pevec znamenite punk skupine Via ofenziva, zdaj pa z vodenimi kolesarskimi turami po Ljubljani obuja spomine na punkovska stičišča in odslužena košarkarska igrišča, posveča kulturološkim in filozofskim primerjavam med tedanjo in sedanjo družbeno sestavo slovenske prestolnice. Pri tem ne more mimo opažanja, da turistom prilagojeno mesto nima “z Ljubljano Rožanca, Zupana, Kovačiča, Kocbeka, Šalamuna, Strniše, Kresetove, Bojetujeve, Detele, Debeljaka, Bitenca, Pengova, Habiča in Petroviča nobene zveze.”
Napredek, na katerega se vsi sklicujejo, se mu zdi metafora za sodobno suženjstvo in sinonim za uboj trenutka, za katerega v Eseju o trenutku pravi, da si ga nikoli ni namenoma izbral, temveč da je on izbral njega, saj védenje “ubija trenutke, kot jih ubijajo napredek, dvig storilnosti, ekonomski kazalci, navsezadnje tudi reklamni slogani, kot je tisti 'Vedno svoj, vedno urejen.'”
Otroški spomini na vsakoletno čakanje na sneg se dopolnjujejo s spomini na očetovo pelerino, nekakšen simbol vseh muk, ki jih doživlja proletarirat, s katerim se današnji prekarec kljub drugačni dinamiki dela prav gotovo lahko poistoveti. Odraščajočemu Esadu tako ni preostalo drugega, kot da se je zatekel v punk, ki je v nasprotju z drugimi evropskimi prestolnicami prav v Ljubljani naletel na najbolj plodna tla, ter na košarkarska igrišča – zadnje branike skupnosti, ki si jih tudi v zrelih letih želi obnoviti, a je zaradi naraščajočega individualizma trčil le na izgovore in lažno sočutje. V eseju Uporniki tišine Esad Babačič ugotavlja, da je povzročil veliko hrupa, ki je šel v nič, in da je premalo cenil tišino. Njegovi zapisi so preplet duhovitih filozofskih spoznanj, podkrepljenih z analizo konkretnih športnih strategij tekem Luke Dončića, Gorana Ivaniševića, Dražena Petrovića in Roka Petroviča, katarzičnih ljubljanskih grafitov, bizarnih vicev o Bosancih, odlomkov iz resigniranih punkovskih besedil, pa tudi poetičnih refleksij, ki vzplamtijo iz njegovega pesniškega jedra:
“Včasih počaka zvok, da se izpoje tišina, drugič spet počaka tišina, da se izlije zvok. S tišino iščemo spoštovanje, ki ga nismo znali izpovedati, spoštovanje, ki se je zagozdilo v hrupu našega genskega pogona. Globlje ko tonemo v lastno atmosfero neizrečenega, več tišine premoremo.”
Zbirka esejev Esada Babačića Veš, mašina, svoj dolg ni le zanimivo branje za generacije številnih Ljubljančanov, ki so odraščali v dobi socializma in se z avtorjem v veliki meri lahko poistovetijo, temveč tudi za vse tiste, ki kljub hitremu tempu življenja in pokopanim sanjam niso zatajili svoje radovedne otroške duše in uporniške strasti prebujajočega se mladostnika. Je obvezno branje za vse, ki se nočejo sprijazniti z različnimi oblikami političnih diktatur in totalitarizma. Za vse, ki iz dneva v dan iščejo strategije pobega in vrzeli v ideologiji. Pa četudi skupaj z avtorjem slej ko prej trčijo ob zid neodobravanja, v brezno osebnih travm, hrup neprizemljivih retoričnih silogizmov in v metafore tišine. V zaključku nikakor ne morem mimo vprašanja, kako bi Marjan Rožanc pristopil do Esada Babačića, ko bi prebral njegove eseje …
Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.
Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.
Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.
Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.
Neveljaven email naslov