Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Je naključje, da je Esad Babačić v eseju z naslovom Vodmat, v katerem se sprehaja po športnih, literarnih in punkovskih točkah svojega mesta in dotične soseske, zapisal naslednji spomin na dogodek iz osemdesetih let?:
“Zame denimo bo Nazorjeva ulica vedno tista, na kateri sem nekega davnega dne naletel na Marjana Rožanca, ki me je tam ustavil in mi prijateljsko zagrozil, da naj se pazim, ker da me spremlja. Nisem mogel verjeti, da me pozna, kaj šele spremlja. Navajen sem bil, da me zasledujejo miličniki v uniformah, včasih tudi detektivi, nikakor pa ne tako znameniti pisatelji in športni funkcionarji, kot je bil on.”
Z znamenitim pisateljem, dramatikom in esejistom, ki je umrl pred natanko tridesetimi leti, ga veže strast do literarnega ustvarjanja, duhovitega polemiziranja in tudi do športa.
V dvaintridesetih kratkih esejih v knjigi Veš, mašina, svoj dolg se Esad Babačić, pesnik, ki je bil v zgodnjih osemdesetih letih pevec znamenite punk skupine Via ofenziva, zdaj pa z vodenimi kolesarskimi turami po Ljubljani obuja spomine na punkovska stičišča in odslužena košarkarska igrišča, posveča kulturološkim in filozofskim primerjavam med tedanjo in sedanjo družbeno sestavo slovenske prestolnice. Pri tem ne more mimo opažanja, da turistom prilagojeno mesto nima “z Ljubljano Rožanca, Zupana, Kovačiča, Kocbeka, Šalamuna, Strniše, Kresetove, Bojetujeve, Detele, Debeljaka, Bitenca, Pengova, Habiča in Petroviča nobene zveze.”
Napredek, na katerega se vsi sklicujejo, se mu zdi metafora za sodobno suženjstvo in sinonim za uboj trenutka, za katerega v Eseju o trenutku pravi, da si ga nikoli ni namenoma izbral, temveč da je on izbral njega, saj védenje “ubija trenutke, kot jih ubijajo napredek, dvig storilnosti, ekonomski kazalci, navsezadnje tudi reklamni slogani, kot je tisti 'Vedno svoj, vedno urejen.'”
Otroški spomini na vsakoletno čakanje na sneg se dopolnjujejo s spomini na očetovo pelerino, nekakšen simbol vseh muk, ki jih doživlja proletarirat, s katerim se današnji prekarec kljub drugačni dinamiki dela prav gotovo lahko poistoveti. Odraščajočemu Esadu tako ni preostalo drugega, kot da se je zatekel v punk, ki je v nasprotju z drugimi evropskimi prestolnicami prav v Ljubljani naletel na najbolj plodna tla, ter na košarkarska igrišča – zadnje branike skupnosti, ki si jih tudi v zrelih letih želi obnoviti, a je zaradi naraščajočega individualizma trčil le na izgovore in lažno sočutje. V eseju Uporniki tišine Esad Babačič ugotavlja, da je povzročil veliko hrupa, ki je šel v nič, in da je premalo cenil tišino. Njegovi zapisi so preplet duhovitih filozofskih spoznanj, podkrepljenih z analizo konkretnih športnih strategij tekem Luke Dončića, Gorana Ivaniševića, Dražena Petrovića in Roka Petroviča, katarzičnih ljubljanskih grafitov, bizarnih vicev o Bosancih, odlomkov iz resigniranih punkovskih besedil, pa tudi poetičnih refleksij, ki vzplamtijo iz njegovega pesniškega jedra:
“Včasih počaka zvok, da se izpoje tišina, drugič spet počaka tišina, da se izlije zvok. S tišino iščemo spoštovanje, ki ga nismo znali izpovedati, spoštovanje, ki se je zagozdilo v hrupu našega genskega pogona. Globlje ko tonemo v lastno atmosfero neizrečenega, več tišine premoremo.”
Zbirka esejev Esada Babačića Veš, mašina, svoj dolg ni le zanimivo branje za generacije številnih Ljubljančanov, ki so odraščali v dobi socializma in se z avtorjem v veliki meri lahko poistovetijo, temveč tudi za vse tiste, ki kljub hitremu tempu življenja in pokopanim sanjam niso zatajili svoje radovedne otroške duše in uporniške strasti prebujajočega se mladostnika. Je obvezno branje za vse, ki se nočejo sprijazniti z različnimi oblikami političnih diktatur in totalitarizma. Za vse, ki iz dneva v dan iščejo strategije pobega in vrzeli v ideologiji. Pa četudi skupaj z avtorjem slej ko prej trčijo ob zid neodobravanja, v brezno osebnih travm, hrup neprizemljivih retoričnih silogizmov in v metafore tišine. V zaključku nikakor ne morem mimo vprašanja, kako bi Marjan Rožanc pristopil do Esada Babačića, ko bi prebral njegove eseje …
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Je naključje, da je Esad Babačić v eseju z naslovom Vodmat, v katerem se sprehaja po športnih, literarnih in punkovskih točkah svojega mesta in dotične soseske, zapisal naslednji spomin na dogodek iz osemdesetih let?:
“Zame denimo bo Nazorjeva ulica vedno tista, na kateri sem nekega davnega dne naletel na Marjana Rožanca, ki me je tam ustavil in mi prijateljsko zagrozil, da naj se pazim, ker da me spremlja. Nisem mogel verjeti, da me pozna, kaj šele spremlja. Navajen sem bil, da me zasledujejo miličniki v uniformah, včasih tudi detektivi, nikakor pa ne tako znameniti pisatelji in športni funkcionarji, kot je bil on.”
Z znamenitim pisateljem, dramatikom in esejistom, ki je umrl pred natanko tridesetimi leti, ga veže strast do literarnega ustvarjanja, duhovitega polemiziranja in tudi do športa.
V dvaintridesetih kratkih esejih v knjigi Veš, mašina, svoj dolg se Esad Babačić, pesnik, ki je bil v zgodnjih osemdesetih letih pevec znamenite punk skupine Via ofenziva, zdaj pa z vodenimi kolesarskimi turami po Ljubljani obuja spomine na punkovska stičišča in odslužena košarkarska igrišča, posveča kulturološkim in filozofskim primerjavam med tedanjo in sedanjo družbeno sestavo slovenske prestolnice. Pri tem ne more mimo opažanja, da turistom prilagojeno mesto nima “z Ljubljano Rožanca, Zupana, Kovačiča, Kocbeka, Šalamuna, Strniše, Kresetove, Bojetujeve, Detele, Debeljaka, Bitenca, Pengova, Habiča in Petroviča nobene zveze.”
Napredek, na katerega se vsi sklicujejo, se mu zdi metafora za sodobno suženjstvo in sinonim za uboj trenutka, za katerega v Eseju o trenutku pravi, da si ga nikoli ni namenoma izbral, temveč da je on izbral njega, saj védenje “ubija trenutke, kot jih ubijajo napredek, dvig storilnosti, ekonomski kazalci, navsezadnje tudi reklamni slogani, kot je tisti 'Vedno svoj, vedno urejen.'”
Otroški spomini na vsakoletno čakanje na sneg se dopolnjujejo s spomini na očetovo pelerino, nekakšen simbol vseh muk, ki jih doživlja proletarirat, s katerim se današnji prekarec kljub drugačni dinamiki dela prav gotovo lahko poistoveti. Odraščajočemu Esadu tako ni preostalo drugega, kot da se je zatekel v punk, ki je v nasprotju z drugimi evropskimi prestolnicami prav v Ljubljani naletel na najbolj plodna tla, ter na košarkarska igrišča – zadnje branike skupnosti, ki si jih tudi v zrelih letih želi obnoviti, a je zaradi naraščajočega individualizma trčil le na izgovore in lažno sočutje. V eseju Uporniki tišine Esad Babačič ugotavlja, da je povzročil veliko hrupa, ki je šel v nič, in da je premalo cenil tišino. Njegovi zapisi so preplet duhovitih filozofskih spoznanj, podkrepljenih z analizo konkretnih športnih strategij tekem Luke Dončića, Gorana Ivaniševića, Dražena Petrovića in Roka Petroviča, katarzičnih ljubljanskih grafitov, bizarnih vicev o Bosancih, odlomkov iz resigniranih punkovskih besedil, pa tudi poetičnih refleksij, ki vzplamtijo iz njegovega pesniškega jedra:
“Včasih počaka zvok, da se izpoje tišina, drugič spet počaka tišina, da se izlije zvok. S tišino iščemo spoštovanje, ki ga nismo znali izpovedati, spoštovanje, ki se je zagozdilo v hrupu našega genskega pogona. Globlje ko tonemo v lastno atmosfero neizrečenega, več tišine premoremo.”
Zbirka esejev Esada Babačića Veš, mašina, svoj dolg ni le zanimivo branje za generacije številnih Ljubljančanov, ki so odraščali v dobi socializma in se z avtorjem v veliki meri lahko poistovetijo, temveč tudi za vse tiste, ki kljub hitremu tempu življenja in pokopanim sanjam niso zatajili svoje radovedne otroške duše in uporniške strasti prebujajočega se mladostnika. Je obvezno branje za vse, ki se nočejo sprijazniti z različnimi oblikami političnih diktatur in totalitarizma. Za vse, ki iz dneva v dan iščejo strategije pobega in vrzeli v ideologiji. Pa četudi skupaj z avtorjem slej ko prej trčijo ob zid neodobravanja, v brezno osebnih travm, hrup neprizemljivih retoričnih silogizmov in v metafore tišine. V zaključku nikakor ne morem mimo vprašanja, kako bi Marjan Rožanc pristopil do Esada Babačića, ko bi prebral njegove eseje …
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov