Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Je naključje, da je Esad Babačić v eseju z naslovom Vodmat, v katerem se sprehaja po športnih, literarnih in punkovskih točkah svojega mesta in dotične soseske, zapisal naslednji spomin na dogodek iz osemdesetih let?:
“Zame denimo bo Nazorjeva ulica vedno tista, na kateri sem nekega davnega dne naletel na Marjana Rožanca, ki me je tam ustavil in mi prijateljsko zagrozil, da naj se pazim, ker da me spremlja. Nisem mogel verjeti, da me pozna, kaj šele spremlja. Navajen sem bil, da me zasledujejo miličniki v uniformah, včasih tudi detektivi, nikakor pa ne tako znameniti pisatelji in športni funkcionarji, kot je bil on.”
Z znamenitim pisateljem, dramatikom in esejistom, ki je umrl pred natanko tridesetimi leti, ga veže strast do literarnega ustvarjanja, duhovitega polemiziranja in tudi do športa.
V dvaintridesetih kratkih esejih v knjigi Veš, mašina, svoj dolg se Esad Babačić, pesnik, ki je bil v zgodnjih osemdesetih letih pevec znamenite punk skupine Via ofenziva, zdaj pa z vodenimi kolesarskimi turami po Ljubljani obuja spomine na punkovska stičišča in odslužena košarkarska igrišča, posveča kulturološkim in filozofskim primerjavam med tedanjo in sedanjo družbeno sestavo slovenske prestolnice. Pri tem ne more mimo opažanja, da turistom prilagojeno mesto nima “z Ljubljano Rožanca, Zupana, Kovačiča, Kocbeka, Šalamuna, Strniše, Kresetove, Bojetujeve, Detele, Debeljaka, Bitenca, Pengova, Habiča in Petroviča nobene zveze.”
Napredek, na katerega se vsi sklicujejo, se mu zdi metafora za sodobno suženjstvo in sinonim za uboj trenutka, za katerega v Eseju o trenutku pravi, da si ga nikoli ni namenoma izbral, temveč da je on izbral njega, saj védenje “ubija trenutke, kot jih ubijajo napredek, dvig storilnosti, ekonomski kazalci, navsezadnje tudi reklamni slogani, kot je tisti 'Vedno svoj, vedno urejen.'”
Otroški spomini na vsakoletno čakanje na sneg se dopolnjujejo s spomini na očetovo pelerino, nekakšen simbol vseh muk, ki jih doživlja proletarirat, s katerim se današnji prekarec kljub drugačni dinamiki dela prav gotovo lahko poistoveti. Odraščajočemu Esadu tako ni preostalo drugega, kot da se je zatekel v punk, ki je v nasprotju z drugimi evropskimi prestolnicami prav v Ljubljani naletel na najbolj plodna tla, ter na košarkarska igrišča – zadnje branike skupnosti, ki si jih tudi v zrelih letih želi obnoviti, a je zaradi naraščajočega individualizma trčil le na izgovore in lažno sočutje. V eseju Uporniki tišine Esad Babačič ugotavlja, da je povzročil veliko hrupa, ki je šel v nič, in da je premalo cenil tišino. Njegovi zapisi so preplet duhovitih filozofskih spoznanj, podkrepljenih z analizo konkretnih športnih strategij tekem Luke Dončića, Gorana Ivaniševića, Dražena Petrovića in Roka Petroviča, katarzičnih ljubljanskih grafitov, bizarnih vicev o Bosancih, odlomkov iz resigniranih punkovskih besedil, pa tudi poetičnih refleksij, ki vzplamtijo iz njegovega pesniškega jedra:
“Včasih počaka zvok, da se izpoje tišina, drugič spet počaka tišina, da se izlije zvok. S tišino iščemo spoštovanje, ki ga nismo znali izpovedati, spoštovanje, ki se je zagozdilo v hrupu našega genskega pogona. Globlje ko tonemo v lastno atmosfero neizrečenega, več tišine premoremo.”
Zbirka esejev Esada Babačića Veš, mašina, svoj dolg ni le zanimivo branje za generacije številnih Ljubljančanov, ki so odraščali v dobi socializma in se z avtorjem v veliki meri lahko poistovetijo, temveč tudi za vse tiste, ki kljub hitremu tempu življenja in pokopanim sanjam niso zatajili svoje radovedne otroške duše in uporniške strasti prebujajočega se mladostnika. Je obvezno branje za vse, ki se nočejo sprijazniti z različnimi oblikami političnih diktatur in totalitarizma. Za vse, ki iz dneva v dan iščejo strategije pobega in vrzeli v ideologiji. Pa četudi skupaj z avtorjem slej ko prej trčijo ob zid neodobravanja, v brezno osebnih travm, hrup neprizemljivih retoričnih silogizmov in v metafore tišine. V zaključku nikakor ne morem mimo vprašanja, kako bi Marjan Rožanc pristopil do Esada Babačića, ko bi prebral njegove eseje …
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Je naključje, da je Esad Babačić v eseju z naslovom Vodmat, v katerem se sprehaja po športnih, literarnih in punkovskih točkah svojega mesta in dotične soseske, zapisal naslednji spomin na dogodek iz osemdesetih let?:
“Zame denimo bo Nazorjeva ulica vedno tista, na kateri sem nekega davnega dne naletel na Marjana Rožanca, ki me je tam ustavil in mi prijateljsko zagrozil, da naj se pazim, ker da me spremlja. Nisem mogel verjeti, da me pozna, kaj šele spremlja. Navajen sem bil, da me zasledujejo miličniki v uniformah, včasih tudi detektivi, nikakor pa ne tako znameniti pisatelji in športni funkcionarji, kot je bil on.”
Z znamenitim pisateljem, dramatikom in esejistom, ki je umrl pred natanko tridesetimi leti, ga veže strast do literarnega ustvarjanja, duhovitega polemiziranja in tudi do športa.
V dvaintridesetih kratkih esejih v knjigi Veš, mašina, svoj dolg se Esad Babačić, pesnik, ki je bil v zgodnjih osemdesetih letih pevec znamenite punk skupine Via ofenziva, zdaj pa z vodenimi kolesarskimi turami po Ljubljani obuja spomine na punkovska stičišča in odslužena košarkarska igrišča, posveča kulturološkim in filozofskim primerjavam med tedanjo in sedanjo družbeno sestavo slovenske prestolnice. Pri tem ne more mimo opažanja, da turistom prilagojeno mesto nima “z Ljubljano Rožanca, Zupana, Kovačiča, Kocbeka, Šalamuna, Strniše, Kresetove, Bojetujeve, Detele, Debeljaka, Bitenca, Pengova, Habiča in Petroviča nobene zveze.”
Napredek, na katerega se vsi sklicujejo, se mu zdi metafora za sodobno suženjstvo in sinonim za uboj trenutka, za katerega v Eseju o trenutku pravi, da si ga nikoli ni namenoma izbral, temveč da je on izbral njega, saj védenje “ubija trenutke, kot jih ubijajo napredek, dvig storilnosti, ekonomski kazalci, navsezadnje tudi reklamni slogani, kot je tisti 'Vedno svoj, vedno urejen.'”
Otroški spomini na vsakoletno čakanje na sneg se dopolnjujejo s spomini na očetovo pelerino, nekakšen simbol vseh muk, ki jih doživlja proletarirat, s katerim se današnji prekarec kljub drugačni dinamiki dela prav gotovo lahko poistoveti. Odraščajočemu Esadu tako ni preostalo drugega, kot da se je zatekel v punk, ki je v nasprotju z drugimi evropskimi prestolnicami prav v Ljubljani naletel na najbolj plodna tla, ter na košarkarska igrišča – zadnje branike skupnosti, ki si jih tudi v zrelih letih želi obnoviti, a je zaradi naraščajočega individualizma trčil le na izgovore in lažno sočutje. V eseju Uporniki tišine Esad Babačič ugotavlja, da je povzročil veliko hrupa, ki je šel v nič, in da je premalo cenil tišino. Njegovi zapisi so preplet duhovitih filozofskih spoznanj, podkrepljenih z analizo konkretnih športnih strategij tekem Luke Dončića, Gorana Ivaniševića, Dražena Petrovića in Roka Petroviča, katarzičnih ljubljanskih grafitov, bizarnih vicev o Bosancih, odlomkov iz resigniranih punkovskih besedil, pa tudi poetičnih refleksij, ki vzplamtijo iz njegovega pesniškega jedra:
“Včasih počaka zvok, da se izpoje tišina, drugič spet počaka tišina, da se izlije zvok. S tišino iščemo spoštovanje, ki ga nismo znali izpovedati, spoštovanje, ki se je zagozdilo v hrupu našega genskega pogona. Globlje ko tonemo v lastno atmosfero neizrečenega, več tišine premoremo.”
Zbirka esejev Esada Babačića Veš, mašina, svoj dolg ni le zanimivo branje za generacije številnih Ljubljančanov, ki so odraščali v dobi socializma in se z avtorjem v veliki meri lahko poistovetijo, temveč tudi za vse tiste, ki kljub hitremu tempu življenja in pokopanim sanjam niso zatajili svoje radovedne otroške duše in uporniške strasti prebujajočega se mladostnika. Je obvezno branje za vse, ki se nočejo sprijazniti z različnimi oblikami političnih diktatur in totalitarizma. Za vse, ki iz dneva v dan iščejo strategije pobega in vrzeli v ideologiji. Pa četudi skupaj z avtorjem slej ko prej trčijo ob zid neodobravanja, v brezno osebnih travm, hrup neprizemljivih retoričnih silogizmov in v metafore tišine. V zaključku nikakor ne morem mimo vprašanja, kako bi Marjan Rožanc pristopil do Esada Babačića, ko bi prebral njegove eseje …
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov