Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Mateja Perpar
Novo mesto : Goga, 2020
Protagonist petnajste knjige univerzitetnega profesorja založništva in urednika ter književnika Andreja Blatnika Luknje je oseba moškega spola, samotnež, intelektualec, brez otrok; po starših podeduje hišo na podeželju in si zgradi zatočišče: skoplje si »luknjo«. Gre za priprave na izredne razmere, usposabljanje in celo oboroževanje v prenesenem in tudi dobesednem pomenu. Med drugim tudi za krepitev telesa z vajami za moč in vzdržljivost. Ob tako imenovanih »pripravljavcih« v Združenih državah Amerike, torej ljudeh, ki se pripravljajo na vse mogoče katastrofe, je to tematsko in tudi situacijsko znana zadeva in nikakor ne stvar futurizma ali fantazijskosti.
V Blatnikovem prečiščenem, jedrnatem, odrezavem slogu, ki spominja na slog iz knjige zelo kratkih zgodb Saj razumeš?, je nekaj poetičnega. Tako je kopánje v globino poleg dejanske priprave na katastrofo mogoče razumeti tudi kot metaforo za osebnostni razvoj, o čemer tudi teče beseda v v duhovnost ali izreko resnic zazrtih Luknjah, na primer: »Morda se bo, če bo kopal dovolj globoko, prikopal do njih, [prijateljev].«
Knjiga je tako ne le vešče napisana zgodba o ne tako oddaljenem futurizmu, temveč tudi prijaznejše informiranje in obenem svarilo pred prihodnostjo, kakor to poteka v spletnih in tako imenovanih vzporednih medijih. To je knjiga o neizprosnem radikalnem individualizmu, v katerem ni prostora za dvome, spraševanje, premisleke, strahove. Bolj kot za kaj drugega gre v knjigi Luknje za popis, opis stanja, lepljenko.
Berljiva knjiga, vendar ta antiutopija, pravilneje kvaziantiutopija, deluje kot precej znana zgodba, v duhu časa in množičnega zaznavanja okolja, družbe, sveta. Zato se zastavlja vprašanje, čemu ob vseh realijah in dejanskosti, ki nas obdaja, še brati distopično napovedovanje bližnje prihodnosti oziroma zdaj že kar zrcaljenje realnega sveta. Upodabljanje protagonista skozi prepričljiv pripovedovalčev glas spominja na nastope javne osebe Andrej Blatnik. Kot da bi protagonist, intelektualec, obvladal svet, okolje, položaje …, kot da ni dvoma, premišljevanja, pomisleka. »Kadar je lakota huda, dvom izgublja težo,« nam na 22. strani odgovori kar avtor sam. Robotizirano govorjenje, distančno, brez čustev, čustvenih reakcij, to je knjiga razuma, racia. Pa čeprav na 131. strani preberemo: »Časi so taki, da se je zelo nerazumno zanašati na razum.«
Ponuja se vprašanje o avtentičnosti: ali se bralec/bralka prepozna v intimnem doživljanju ekstremnih situacij, ki so tema knjige? Poleg racionalnega, jedrnatega govora ta intelektualizem, vzvišeni položaj govorca podpisuje tudi protagonistova zborna izreka, ki na primer uporablja različico »za vsak primer« (stran 28), ne pa pogovorno bolj utečene različice »za vsak slučaj«. Vsiljuje se vtis, da so bila začetna poglavja do okoli 70. strani napisana v času letošnje koronske karantene in besedilu dodana naknadno, nadaljevanje in osrednji del pa morda že pred njo. Vsekakor sta stilsko in tematsko raznorodna. Zgodba gre namreč nazaj, v čas bivše Juge in razpada države. Torej v terno nekaterih ustvarjalcev, v čas mladosti, prežete s popularno glasbo, ki je bila nosilka sprememb, torišče kreativnih idej in upora.
Knjiga je razčlenjena na poglavja in podpoglavja, obenem tečeta dve številčenji. Od 9. poglavja naprej je zgodba o prijatelju in o posnetkih – glasbenih, video, intimnih posnetkih. Natančneje: o izgubljenem glasbenem posnetku, ki bi lahko rešil nastali položaj. Med protagonistovo izgubljanje zavesti so vključena dialoška oziroma notranjemonološka poglavja. Približno eno stran dolge enote spominjajo na kračino Blatnikovih kratkih zgodb in gotovo spodbujajo k branju. Če kaj, lahko izpostavim, da so Luknje knjiga z disciplino kratke zgodbe, s strnjenostjo, brez odvečnega, brez stranpoti, čeprav jih pripis h knjigi napoveduje. Mar gre za kvaziroman ali za zbir kratkih besedil?
Glavni lik obtiči v pasovih brez zavesti, od koder ni poti, tako mu namreč zatrjujejo njegovi ljudje. Prav to bridko spoznanje, da je človek navsezadnje popolnoma sam, čeprav je družbeno bitje, daje knjigi Luknje trpek podčrtaj, nič kaj optimističen, saj se v njej razraščata nezaupljivost in svarilo pred preizkušnjami, ki jih prinaša prihodnost. Fragmenti, ki so (v postmodernistični maniri) skrbno zloženi skupaj, so izredno heterogeni, vsega je po malo, slogovno, vsebinsko, celo žanrsko. V 9. poglavju je celo navedena datacija, 2. november 1999, in lokacija Suba; proti koncu knjige gre za pripise enega od sedmih smrtnih grehov v latinščini: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba. Kljub vtisu heterogenosti je – če verjamemo avtorjevim referencam in tudi citatu v knjigi – na delu roka, ki gradi strukturo z natančnostjo prave mere metatekstualnih sestavin, številnih referenc. A mimogrede, kljub uredniškim, lektorskim in korektorskim očem knjiga ni brez tipkarskih napak.
V knjigi, ki jo prežemata cinizem in sarkazem, najdejo prostor sodobni shranjevalniki podatkov, imenovani oblaki, kopičenje hrane kot odziv na izredne razmere, lopate in »paničarji«, svarilo pred mešanjem ljudstev, narodnosti in asimilacijo, prihod tujcev z vzhoda, kraja identitet …, od kritike velike večine knjig, ki so po načitanem protagonistovem mnenju »povsem odveč«, do naukov in nasvetov v duhu novodobne gladinske duhovnosti, ki jo je nekje daleč oplazila modrost z vzhoda, kot na 209. strani: »Zdaj jaz govorim kot učitelj hitropoteznih zenovskih modrosti«, in do trditev, da so guruji neuresničeni umetniki. Jah, tudi samokritika torej. Veliko je nanašalnic, splošno znanih in skritih, od takšnih iz sveta slovenskih knjig do pop glasbe iz nekdanjega YU-prostora. Od svetovnih klasičnih del, Don Kihota in Sanča Panse, do Novakovih Vrat nepovrata in filmofilske asociacije na razstrelitev deklice, ki je stekla nazaj po punčko, na prizor iz filma Kvadrat. Torej od kritike literarnega in duhovnega prostora do socioloških polemik, od problematike pametnih telefonov do svobode govora in svobode neposlušnosti, problematike tehnologije, nevrolingvističnega programiranja, navsezadnje do zimzelenega vprašanja: ali umetnost lahko spreminja svet? Ta se v knjigi ponovi večkrat. Gre za fragmentarno delo, kup prebliskov, spisanih kot šale, aforizmi, kot domislice, vezane na tako rekoč vsa aktualna vprašanja zadnjega desetletja ali kaj več, o porastu in vplivu tehnologij, kapitalizma … Domislice in aforizmi z bridkimi spoznanji oziroma resnicami se kljub želenemu humornemu tonu povečini iztečejo v trpek pookus in humorni ton se tako minimalizira. Mar ne gre v knjigi Luknje za upodobitev splošno sprejete kritike, ki se danes skandira na ulicah, širi na družabnih omrežjih? Ni niti smešno niti sarkastično niti katarzično. In ne optimistično. »Boj se tistega, ki ve, kako. Ta ve tudi, da ima prav,« beremo na 109. strani. Pred koncem berljive knjige v zraku obvisi vsiljivo in nadležno vprašanje: kako se kriza, negotovost lahko izrekata s takšno gotovostjo.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Mateja Perpar
Novo mesto : Goga, 2020
Protagonist petnajste knjige univerzitetnega profesorja založništva in urednika ter književnika Andreja Blatnika Luknje je oseba moškega spola, samotnež, intelektualec, brez otrok; po starših podeduje hišo na podeželju in si zgradi zatočišče: skoplje si »luknjo«. Gre za priprave na izredne razmere, usposabljanje in celo oboroževanje v prenesenem in tudi dobesednem pomenu. Med drugim tudi za krepitev telesa z vajami za moč in vzdržljivost. Ob tako imenovanih »pripravljavcih« v Združenih državah Amerike, torej ljudeh, ki se pripravljajo na vse mogoče katastrofe, je to tematsko in tudi situacijsko znana zadeva in nikakor ne stvar futurizma ali fantazijskosti.
V Blatnikovem prečiščenem, jedrnatem, odrezavem slogu, ki spominja na slog iz knjige zelo kratkih zgodb Saj razumeš?, je nekaj poetičnega. Tako je kopánje v globino poleg dejanske priprave na katastrofo mogoče razumeti tudi kot metaforo za osebnostni razvoj, o čemer tudi teče beseda v v duhovnost ali izreko resnic zazrtih Luknjah, na primer: »Morda se bo, če bo kopal dovolj globoko, prikopal do njih, [prijateljev].«
Knjiga je tako ne le vešče napisana zgodba o ne tako oddaljenem futurizmu, temveč tudi prijaznejše informiranje in obenem svarilo pred prihodnostjo, kakor to poteka v spletnih in tako imenovanih vzporednih medijih. To je knjiga o neizprosnem radikalnem individualizmu, v katerem ni prostora za dvome, spraševanje, premisleke, strahove. Bolj kot za kaj drugega gre v knjigi Luknje za popis, opis stanja, lepljenko.
Berljiva knjiga, vendar ta antiutopija, pravilneje kvaziantiutopija, deluje kot precej znana zgodba, v duhu časa in množičnega zaznavanja okolja, družbe, sveta. Zato se zastavlja vprašanje, čemu ob vseh realijah in dejanskosti, ki nas obdaja, še brati distopično napovedovanje bližnje prihodnosti oziroma zdaj že kar zrcaljenje realnega sveta. Upodabljanje protagonista skozi prepričljiv pripovedovalčev glas spominja na nastope javne osebe Andrej Blatnik. Kot da bi protagonist, intelektualec, obvladal svet, okolje, položaje …, kot da ni dvoma, premišljevanja, pomisleka. »Kadar je lakota huda, dvom izgublja težo,« nam na 22. strani odgovori kar avtor sam. Robotizirano govorjenje, distančno, brez čustev, čustvenih reakcij, to je knjiga razuma, racia. Pa čeprav na 131. strani preberemo: »Časi so taki, da se je zelo nerazumno zanašati na razum.«
Ponuja se vprašanje o avtentičnosti: ali se bralec/bralka prepozna v intimnem doživljanju ekstremnih situacij, ki so tema knjige? Poleg racionalnega, jedrnatega govora ta intelektualizem, vzvišeni položaj govorca podpisuje tudi protagonistova zborna izreka, ki na primer uporablja različico »za vsak primer« (stran 28), ne pa pogovorno bolj utečene različice »za vsak slučaj«. Vsiljuje se vtis, da so bila začetna poglavja do okoli 70. strani napisana v času letošnje koronske karantene in besedilu dodana naknadno, nadaljevanje in osrednji del pa morda že pred njo. Vsekakor sta stilsko in tematsko raznorodna. Zgodba gre namreč nazaj, v čas bivše Juge in razpada države. Torej v terno nekaterih ustvarjalcev, v čas mladosti, prežete s popularno glasbo, ki je bila nosilka sprememb, torišče kreativnih idej in upora.
Knjiga je razčlenjena na poglavja in podpoglavja, obenem tečeta dve številčenji. Od 9. poglavja naprej je zgodba o prijatelju in o posnetkih – glasbenih, video, intimnih posnetkih. Natančneje: o izgubljenem glasbenem posnetku, ki bi lahko rešil nastali položaj. Med protagonistovo izgubljanje zavesti so vključena dialoška oziroma notranjemonološka poglavja. Približno eno stran dolge enote spominjajo na kračino Blatnikovih kratkih zgodb in gotovo spodbujajo k branju. Če kaj, lahko izpostavim, da so Luknje knjiga z disciplino kratke zgodbe, s strnjenostjo, brez odvečnega, brez stranpoti, čeprav jih pripis h knjigi napoveduje. Mar gre za kvaziroman ali za zbir kratkih besedil?
Glavni lik obtiči v pasovih brez zavesti, od koder ni poti, tako mu namreč zatrjujejo njegovi ljudje. Prav to bridko spoznanje, da je človek navsezadnje popolnoma sam, čeprav je družbeno bitje, daje knjigi Luknje trpek podčrtaj, nič kaj optimističen, saj se v njej razraščata nezaupljivost in svarilo pred preizkušnjami, ki jih prinaša prihodnost. Fragmenti, ki so (v postmodernistični maniri) skrbno zloženi skupaj, so izredno heterogeni, vsega je po malo, slogovno, vsebinsko, celo žanrsko. V 9. poglavju je celo navedena datacija, 2. november 1999, in lokacija Suba; proti koncu knjige gre za pripise enega od sedmih smrtnih grehov v latinščini: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba. Kljub vtisu heterogenosti je – če verjamemo avtorjevim referencam in tudi citatu v knjigi – na delu roka, ki gradi strukturo z natančnostjo prave mere metatekstualnih sestavin, številnih referenc. A mimogrede, kljub uredniškim, lektorskim in korektorskim očem knjiga ni brez tipkarskih napak.
V knjigi, ki jo prežemata cinizem in sarkazem, najdejo prostor sodobni shranjevalniki podatkov, imenovani oblaki, kopičenje hrane kot odziv na izredne razmere, lopate in »paničarji«, svarilo pred mešanjem ljudstev, narodnosti in asimilacijo, prihod tujcev z vzhoda, kraja identitet …, od kritike velike večine knjig, ki so po načitanem protagonistovem mnenju »povsem odveč«, do naukov in nasvetov v duhu novodobne gladinske duhovnosti, ki jo je nekje daleč oplazila modrost z vzhoda, kot na 209. strani: »Zdaj jaz govorim kot učitelj hitropoteznih zenovskih modrosti«, in do trditev, da so guruji neuresničeni umetniki. Jah, tudi samokritika torej. Veliko je nanašalnic, splošno znanih in skritih, od takšnih iz sveta slovenskih knjig do pop glasbe iz nekdanjega YU-prostora. Od svetovnih klasičnih del, Don Kihota in Sanča Panse, do Novakovih Vrat nepovrata in filmofilske asociacije na razstrelitev deklice, ki je stekla nazaj po punčko, na prizor iz filma Kvadrat. Torej od kritike literarnega in duhovnega prostora do socioloških polemik, od problematike pametnih telefonov do svobode govora in svobode neposlušnosti, problematike tehnologije, nevrolingvističnega programiranja, navsezadnje do zimzelenega vprašanja: ali umetnost lahko spreminja svet? Ta se v knjigi ponovi večkrat. Gre za fragmentarno delo, kup prebliskov, spisanih kot šale, aforizmi, kot domislice, vezane na tako rekoč vsa aktualna vprašanja zadnjega desetletja ali kaj več, o porastu in vplivu tehnologij, kapitalizma … Domislice in aforizmi z bridkimi spoznanji oziroma resnicami se kljub želenemu humornemu tonu povečini iztečejo v trpek pookus in humorni ton se tako minimalizira. Mar ne gre v knjigi Luknje za upodobitev splošno sprejete kritike, ki se danes skandira na ulicah, širi na družabnih omrežjih? Ni niti smešno niti sarkastično niti katarzično. In ne optimistično. »Boj se tistega, ki ve, kako. Ta ve tudi, da ima prav,« beremo na 109. strani. Pred koncem berljive knjige v zraku obvisi vsiljivo in nadležno vprašanje: kako se kriza, negotovost lahko izrekata s takšno gotovostjo.
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Mestno gledališče Ptuj / Premiera 17.04.2019 Režiser: Matjaž Latin Prevajalec in lektor: Simon Šerbinek Scenografka: Mateja Kapun Kostumografka: Mira Strnad Nastopajo: Vesna Pernarčič, Vojko Belšak, Nenad Tokalić, Vid Klemenc V Mestnem gledališču Ptuj si sinoči premierno uprizorili komedijo Amaterji. Dramsko besedilo hrvaškega pisatelja in dramatika Borivoja Radakovića, ki govori o amaterskem poskusu razrešitve finančne in osebne krize, je na oder postavil režiser Matjaž Latin. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Stanislav Zebec
Slovensko stalno gledališče Trst George Tabori: Goldbergove variacije Premiera 15.3.2019 Režiser Robert Waltl Prevajalka Mojca Kranjc Dramaturg Ivica Buljan Scenografa Ben Cain in Tina Gverović Kostumografinja Ana Savić Gecan Skladateljica Tamara Obrovac Koreografinja Selma Banich Oblikovanje svetlobe Sonda57 & Toni Soprano Meneglejte Lektor Jože Faganel Igrajo Vladimir Jurc, Tadej Pišek, Nikla Petruška Panizon, Saša Pavlin Stošić, Maja Blagovič, Primož Forte, Jernej Čampelj, Jose, Franko Korošec V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so odigrali zadnjo premiero v sezoni. Na veliki oder so postavili delo madžarskega dramatika Georga Taborija Goldbergove variacije v režiji Roberta Waltla. Predstavo si je ogledala Neva Zajc. Foto Luca Quaia https://www.teaterssg.com/event/goldbergove-variacije/
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju. Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje. Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti. Avtor zapisa: Urban Tarman. Vir fotografije: Kinodvor.
DRAMA SNG LJUBLJANA Heinrich von Kleist: Razbiti vrč Veseloigra Der zerbrochne Krug, 1808 Režiser Vito Taufer Prevajalec Andrej Rozman Roza Avtor priredbe in dramaturg Mate Matišić Scenograf Igor Pauška Kostumografka Barbara Stupica Skladatelj Mate Matišić Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Lektor Arko Igrajo Branko Šturbej, Jurij Zrnec, Marko Mandić, Polona Juh, Maruša Majer, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Vanja Plut, Matija Rozman, Zvezdana Mlakar Z uprizoritvijo veseloigre Heinricha von Kleista v prevodu Andreja Rozmana Roze se na velikem odru ljubljanske Drame zaokroža sezona s temo Intima; lepše in bolj aktualno kot se, bi se težko. Dramaturg Mate Matišić, režiser Vito Taufer in sodelavci so klasično delo iz obdobja nemške romantike postavili v skladu z danes povečano občutljivostjo za dvoličnost, zlorabe vseh vrst in korupcijo. Prve vtise po premieri povzema Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2215
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega je – v prevodu Andreja Rozmana Roze – zaživela prva slovenska uprizoritev muzikala Addamsovi Marshalla Brickmana, Ricka Elicea in Andrewa Lippa. Režijo podpisuje Aleksander Popovski, dramaturginja je Eva Mahkovic. Muzikal si je ogledala Saška Rakef. Prevajalec: Andrej Rozman Roza Režiser: Aleksandar Popovski Glasbeni vodja in avtor priredbe aranžmajev: Laren Polič Zdravič Dramaturginja: Eva Mahkovic Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Jelena Proković Koreografka: Anja Möderndorfer Oblikovalka maske: Špela Ema Veble Korepetitor: Jože Šalej Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Asistenta režiserja: Juš A. Zidar in Taja Lesjak Šilak Asistentka kostumografke: Katarina Šavs Nastopajo Morticija Addams: Iva Krajnc Bagola Gomez Addams: Uroš Smolej Sreda Addams: Viktorija Bencik Emeršič Bucko Addams: Jurij Weiss k. g. Gnoj Addams: Jaka Lah Babica Addams: Nataša Tič Ralijan Krč: Filip Samobor Predniki Addams: Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Sara Gorše k. g., Lina Akif k. g., Gaber K. Trseglav/Rok Prašnikar k. g. Alenka Krneki: Barbara Ribnikar k. g./ Lena Hribar Jan Krneki: Robert Korošec k. g. Lukas Krneki: Matic Lukšič Glasbo na posnetkih izvajajo: Barbara Gradišek, Matej Kužel, Miha Petric, Luka Ipavec, Lazaro A. H. Zumeta, Žiga Kožar, Jan Gregorka in Laren Polič Zdravič. Avtor fotografije: Peter Giodani Premiera: 4. april 2019
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov