Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Mateja Perpar
Novo mesto : Goga, 2020
Protagonist petnajste knjige univerzitetnega profesorja založništva in urednika ter književnika Andreja Blatnika Luknje je oseba moškega spola, samotnež, intelektualec, brez otrok; po starših podeduje hišo na podeželju in si zgradi zatočišče: skoplje si »luknjo«. Gre za priprave na izredne razmere, usposabljanje in celo oboroževanje v prenesenem in tudi dobesednem pomenu. Med drugim tudi za krepitev telesa z vajami za moč in vzdržljivost. Ob tako imenovanih »pripravljavcih« v Združenih državah Amerike, torej ljudeh, ki se pripravljajo na vse mogoče katastrofe, je to tematsko in tudi situacijsko znana zadeva in nikakor ne stvar futurizma ali fantazijskosti.
V Blatnikovem prečiščenem, jedrnatem, odrezavem slogu, ki spominja na slog iz knjige zelo kratkih zgodb Saj razumeš?, je nekaj poetičnega. Tako je kopánje v globino poleg dejanske priprave na katastrofo mogoče razumeti tudi kot metaforo za osebnostni razvoj, o čemer tudi teče beseda v v duhovnost ali izreko resnic zazrtih Luknjah, na primer: »Morda se bo, če bo kopal dovolj globoko, prikopal do njih, [prijateljev].«
Knjiga je tako ne le vešče napisana zgodba o ne tako oddaljenem futurizmu, temveč tudi prijaznejše informiranje in obenem svarilo pred prihodnostjo, kakor to poteka v spletnih in tako imenovanih vzporednih medijih. To je knjiga o neizprosnem radikalnem individualizmu, v katerem ni prostora za dvome, spraševanje, premisleke, strahove. Bolj kot za kaj drugega gre v knjigi Luknje za popis, opis stanja, lepljenko.
Berljiva knjiga, vendar ta antiutopija, pravilneje kvaziantiutopija, deluje kot precej znana zgodba, v duhu časa in množičnega zaznavanja okolja, družbe, sveta. Zato se zastavlja vprašanje, čemu ob vseh realijah in dejanskosti, ki nas obdaja, še brati distopično napovedovanje bližnje prihodnosti oziroma zdaj že kar zrcaljenje realnega sveta. Upodabljanje protagonista skozi prepričljiv pripovedovalčev glas spominja na nastope javne osebe Andrej Blatnik. Kot da bi protagonist, intelektualec, obvladal svet, okolje, položaje …, kot da ni dvoma, premišljevanja, pomisleka. »Kadar je lakota huda, dvom izgublja težo,« nam na 22. strani odgovori kar avtor sam. Robotizirano govorjenje, distančno, brez čustev, čustvenih reakcij, to je knjiga razuma, racia. Pa čeprav na 131. strani preberemo: »Časi so taki, da se je zelo nerazumno zanašati na razum.«
Ponuja se vprašanje o avtentičnosti: ali se bralec/bralka prepozna v intimnem doživljanju ekstremnih situacij, ki so tema knjige? Poleg racionalnega, jedrnatega govora ta intelektualizem, vzvišeni položaj govorca podpisuje tudi protagonistova zborna izreka, ki na primer uporablja različico »za vsak primer« (stran 28), ne pa pogovorno bolj utečene različice »za vsak slučaj«. Vsiljuje se vtis, da so bila začetna poglavja do okoli 70. strani napisana v času letošnje koronske karantene in besedilu dodana naknadno, nadaljevanje in osrednji del pa morda že pred njo. Vsekakor sta stilsko in tematsko raznorodna. Zgodba gre namreč nazaj, v čas bivše Juge in razpada države. Torej v terno nekaterih ustvarjalcev, v čas mladosti, prežete s popularno glasbo, ki je bila nosilka sprememb, torišče kreativnih idej in upora.
Knjiga je razčlenjena na poglavja in podpoglavja, obenem tečeta dve številčenji. Od 9. poglavja naprej je zgodba o prijatelju in o posnetkih – glasbenih, video, intimnih posnetkih. Natančneje: o izgubljenem glasbenem posnetku, ki bi lahko rešil nastali položaj. Med protagonistovo izgubljanje zavesti so vključena dialoška oziroma notranjemonološka poglavja. Približno eno stran dolge enote spominjajo na kračino Blatnikovih kratkih zgodb in gotovo spodbujajo k branju. Če kaj, lahko izpostavim, da so Luknje knjiga z disciplino kratke zgodbe, s strnjenostjo, brez odvečnega, brez stranpoti, čeprav jih pripis h knjigi napoveduje. Mar gre za kvaziroman ali za zbir kratkih besedil?
Glavni lik obtiči v pasovih brez zavesti, od koder ni poti, tako mu namreč zatrjujejo njegovi ljudje. Prav to bridko spoznanje, da je človek navsezadnje popolnoma sam, čeprav je družbeno bitje, daje knjigi Luknje trpek podčrtaj, nič kaj optimističen, saj se v njej razraščata nezaupljivost in svarilo pred preizkušnjami, ki jih prinaša prihodnost. Fragmenti, ki so (v postmodernistični maniri) skrbno zloženi skupaj, so izredno heterogeni, vsega je po malo, slogovno, vsebinsko, celo žanrsko. V 9. poglavju je celo navedena datacija, 2. november 1999, in lokacija Suba; proti koncu knjige gre za pripise enega od sedmih smrtnih grehov v latinščini: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba. Kljub vtisu heterogenosti je – če verjamemo avtorjevim referencam in tudi citatu v knjigi – na delu roka, ki gradi strukturo z natančnostjo prave mere metatekstualnih sestavin, številnih referenc. A mimogrede, kljub uredniškim, lektorskim in korektorskim očem knjiga ni brez tipkarskih napak.
V knjigi, ki jo prežemata cinizem in sarkazem, najdejo prostor sodobni shranjevalniki podatkov, imenovani oblaki, kopičenje hrane kot odziv na izredne razmere, lopate in »paničarji«, svarilo pred mešanjem ljudstev, narodnosti in asimilacijo, prihod tujcev z vzhoda, kraja identitet …, od kritike velike večine knjig, ki so po načitanem protagonistovem mnenju »povsem odveč«, do naukov in nasvetov v duhu novodobne gladinske duhovnosti, ki jo je nekje daleč oplazila modrost z vzhoda, kot na 209. strani: »Zdaj jaz govorim kot učitelj hitropoteznih zenovskih modrosti«, in do trditev, da so guruji neuresničeni umetniki. Jah, tudi samokritika torej. Veliko je nanašalnic, splošno znanih in skritih, od takšnih iz sveta slovenskih knjig do pop glasbe iz nekdanjega YU-prostora. Od svetovnih klasičnih del, Don Kihota in Sanča Panse, do Novakovih Vrat nepovrata in filmofilske asociacije na razstrelitev deklice, ki je stekla nazaj po punčko, na prizor iz filma Kvadrat. Torej od kritike literarnega in duhovnega prostora do socioloških polemik, od problematike pametnih telefonov do svobode govora in svobode neposlušnosti, problematike tehnologije, nevrolingvističnega programiranja, navsezadnje do zimzelenega vprašanja: ali umetnost lahko spreminja svet? Ta se v knjigi ponovi večkrat. Gre za fragmentarno delo, kup prebliskov, spisanih kot šale, aforizmi, kot domislice, vezane na tako rekoč vsa aktualna vprašanja zadnjega desetletja ali kaj več, o porastu in vplivu tehnologij, kapitalizma … Domislice in aforizmi z bridkimi spoznanji oziroma resnicami se kljub želenemu humornemu tonu povečini iztečejo v trpek pookus in humorni ton se tako minimalizira. Mar ne gre v knjigi Luknje za upodobitev splošno sprejete kritike, ki se danes skandira na ulicah, širi na družabnih omrežjih? Ni niti smešno niti sarkastično niti katarzično. In ne optimistično. »Boj se tistega, ki ve, kako. Ta ve tudi, da ima prav,« beremo na 109. strani. Pred koncem berljive knjige v zraku obvisi vsiljivo in nadležno vprašanje: kako se kriza, negotovost lahko izrekata s takšno gotovostjo.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Mateja Perpar
Novo mesto : Goga, 2020
Protagonist petnajste knjige univerzitetnega profesorja založništva in urednika ter književnika Andreja Blatnika Luknje je oseba moškega spola, samotnež, intelektualec, brez otrok; po starših podeduje hišo na podeželju in si zgradi zatočišče: skoplje si »luknjo«. Gre za priprave na izredne razmere, usposabljanje in celo oboroževanje v prenesenem in tudi dobesednem pomenu. Med drugim tudi za krepitev telesa z vajami za moč in vzdržljivost. Ob tako imenovanih »pripravljavcih« v Združenih državah Amerike, torej ljudeh, ki se pripravljajo na vse mogoče katastrofe, je to tematsko in tudi situacijsko znana zadeva in nikakor ne stvar futurizma ali fantazijskosti.
V Blatnikovem prečiščenem, jedrnatem, odrezavem slogu, ki spominja na slog iz knjige zelo kratkih zgodb Saj razumeš?, je nekaj poetičnega. Tako je kopánje v globino poleg dejanske priprave na katastrofo mogoče razumeti tudi kot metaforo za osebnostni razvoj, o čemer tudi teče beseda v v duhovnost ali izreko resnic zazrtih Luknjah, na primer: »Morda se bo, če bo kopal dovolj globoko, prikopal do njih, [prijateljev].«
Knjiga je tako ne le vešče napisana zgodba o ne tako oddaljenem futurizmu, temveč tudi prijaznejše informiranje in obenem svarilo pred prihodnostjo, kakor to poteka v spletnih in tako imenovanih vzporednih medijih. To je knjiga o neizprosnem radikalnem individualizmu, v katerem ni prostora za dvome, spraševanje, premisleke, strahove. Bolj kot za kaj drugega gre v knjigi Luknje za popis, opis stanja, lepljenko.
Berljiva knjiga, vendar ta antiutopija, pravilneje kvaziantiutopija, deluje kot precej znana zgodba, v duhu časa in množičnega zaznavanja okolja, družbe, sveta. Zato se zastavlja vprašanje, čemu ob vseh realijah in dejanskosti, ki nas obdaja, še brati distopično napovedovanje bližnje prihodnosti oziroma zdaj že kar zrcaljenje realnega sveta. Upodabljanje protagonista skozi prepričljiv pripovedovalčev glas spominja na nastope javne osebe Andrej Blatnik. Kot da bi protagonist, intelektualec, obvladal svet, okolje, položaje …, kot da ni dvoma, premišljevanja, pomisleka. »Kadar je lakota huda, dvom izgublja težo,« nam na 22. strani odgovori kar avtor sam. Robotizirano govorjenje, distančno, brez čustev, čustvenih reakcij, to je knjiga razuma, racia. Pa čeprav na 131. strani preberemo: »Časi so taki, da se je zelo nerazumno zanašati na razum.«
Ponuja se vprašanje o avtentičnosti: ali se bralec/bralka prepozna v intimnem doživljanju ekstremnih situacij, ki so tema knjige? Poleg racionalnega, jedrnatega govora ta intelektualizem, vzvišeni položaj govorca podpisuje tudi protagonistova zborna izreka, ki na primer uporablja različico »za vsak primer« (stran 28), ne pa pogovorno bolj utečene različice »za vsak slučaj«. Vsiljuje se vtis, da so bila začetna poglavja do okoli 70. strani napisana v času letošnje koronske karantene in besedilu dodana naknadno, nadaljevanje in osrednji del pa morda že pred njo. Vsekakor sta stilsko in tematsko raznorodna. Zgodba gre namreč nazaj, v čas bivše Juge in razpada države. Torej v terno nekaterih ustvarjalcev, v čas mladosti, prežete s popularno glasbo, ki je bila nosilka sprememb, torišče kreativnih idej in upora.
Knjiga je razčlenjena na poglavja in podpoglavja, obenem tečeta dve številčenji. Od 9. poglavja naprej je zgodba o prijatelju in o posnetkih – glasbenih, video, intimnih posnetkih. Natančneje: o izgubljenem glasbenem posnetku, ki bi lahko rešil nastali položaj. Med protagonistovo izgubljanje zavesti so vključena dialoška oziroma notranjemonološka poglavja. Približno eno stran dolge enote spominjajo na kračino Blatnikovih kratkih zgodb in gotovo spodbujajo k branju. Če kaj, lahko izpostavim, da so Luknje knjiga z disciplino kratke zgodbe, s strnjenostjo, brez odvečnega, brez stranpoti, čeprav jih pripis h knjigi napoveduje. Mar gre za kvaziroman ali za zbir kratkih besedil?
Glavni lik obtiči v pasovih brez zavesti, od koder ni poti, tako mu namreč zatrjujejo njegovi ljudje. Prav to bridko spoznanje, da je človek navsezadnje popolnoma sam, čeprav je družbeno bitje, daje knjigi Luknje trpek podčrtaj, nič kaj optimističen, saj se v njej razraščata nezaupljivost in svarilo pred preizkušnjami, ki jih prinaša prihodnost. Fragmenti, ki so (v postmodernistični maniri) skrbno zloženi skupaj, so izredno heterogeni, vsega je po malo, slogovno, vsebinsko, celo žanrsko. V 9. poglavju je celo navedena datacija, 2. november 1999, in lokacija Suba; proti koncu knjige gre za pripise enega od sedmih smrtnih grehov v latinščini: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba. Kljub vtisu heterogenosti je – če verjamemo avtorjevim referencam in tudi citatu v knjigi – na delu roka, ki gradi strukturo z natančnostjo prave mere metatekstualnih sestavin, številnih referenc. A mimogrede, kljub uredniškim, lektorskim in korektorskim očem knjiga ni brez tipkarskih napak.
V knjigi, ki jo prežemata cinizem in sarkazem, najdejo prostor sodobni shranjevalniki podatkov, imenovani oblaki, kopičenje hrane kot odziv na izredne razmere, lopate in »paničarji«, svarilo pred mešanjem ljudstev, narodnosti in asimilacijo, prihod tujcev z vzhoda, kraja identitet …, od kritike velike večine knjig, ki so po načitanem protagonistovem mnenju »povsem odveč«, do naukov in nasvetov v duhu novodobne gladinske duhovnosti, ki jo je nekje daleč oplazila modrost z vzhoda, kot na 209. strani: »Zdaj jaz govorim kot učitelj hitropoteznih zenovskih modrosti«, in do trditev, da so guruji neuresničeni umetniki. Jah, tudi samokritika torej. Veliko je nanašalnic, splošno znanih in skritih, od takšnih iz sveta slovenskih knjig do pop glasbe iz nekdanjega YU-prostora. Od svetovnih klasičnih del, Don Kihota in Sanča Panse, do Novakovih Vrat nepovrata in filmofilske asociacije na razstrelitev deklice, ki je stekla nazaj po punčko, na prizor iz filma Kvadrat. Torej od kritike literarnega in duhovnega prostora do socioloških polemik, od problematike pametnih telefonov do svobode govora in svobode neposlušnosti, problematike tehnologije, nevrolingvističnega programiranja, navsezadnje do zimzelenega vprašanja: ali umetnost lahko spreminja svet? Ta se v knjigi ponovi večkrat. Gre za fragmentarno delo, kup prebliskov, spisanih kot šale, aforizmi, kot domislice, vezane na tako rekoč vsa aktualna vprašanja zadnjega desetletja ali kaj več, o porastu in vplivu tehnologij, kapitalizma … Domislice in aforizmi z bridkimi spoznanji oziroma resnicami se kljub želenemu humornemu tonu povečini iztečejo v trpek pookus in humorni ton se tako minimalizira. Mar ne gre v knjigi Luknje za upodobitev splošno sprejete kritike, ki se danes skandira na ulicah, širi na družabnih omrežjih? Ni niti smešno niti sarkastično niti katarzično. In ne optimistično. »Boj se tistega, ki ve, kako. Ta ve tudi, da ima prav,« beremo na 109. strani. Pred koncem berljive knjige v zraku obvisi vsiljivo in nadležno vprašanje: kako se kriza, negotovost lahko izrekata s takšno gotovostjo.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov