Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bere: Eva Longyka Marušič.
Prevod Špela Mihelač; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Najprej so bile slike, potem zgodbe. Mednarodno nagrajevani slovensko-bolivijski slikarki Ejti Štih, ki je tudi avtorica spremne besede v čudovito oblikovani knjigi Slike in zgodbe, se je zamisel zanjo porodila pred več kot dvajsetimi leti, saj jo je kot človeka, ki svet dojema v podobah, od nekdaj zanimalo, kako stvari zaznavajo tisti, ki niso tako vizualni kot ona.
Namesto umetnostnega kritika je nekoč prosila prijatelja pisatelja, naj ji za katalog razstave v Buenos Airesu napiše nekaj o neki njeni sliki. Napisal je zgodbo, ki je na sliki sploh ni bilo, in zelo jo je presenetilo, kako pisatelji vidijo svet drugače kot slikarji. Nato je izbranim bolivijskim piscem poslala osemdeset svojih slik, naj izberejo tisto, ki jih navdihne za zgodbo. Odgovorilo jih je petnajst. Po knjigi slik in zgodb, ki je izšla v Boliviji, jo je zanimalo, katere njene slike bi izbrali in se nanje odzvali slovenski pisatelji, ki jih je sama izbrala. To so Agata Tomažič, Boris A. Novak, Drago Jančar, Dušan Jovanović, Dušan Šarotar, Feri Lainšček, Katarina Marinčič, Maja Gal Štromar, Milan Kleč, Patricija Maličev, Roman Rozina, Saša Pavček, Suzana Tratnik, Vinko Möderndorfer in Vlado Žabot.
Rezultat je žlahtna mešanica dveh svetov in dveh umetnosti – kajti prav to povezovanje, sodelovanje različnih vej umetnosti, se zdi Ejti najpomembnejše. Knjiga, ki jo sama imenuje slikanica za odrasle, je kot posrečen bralni razstavni katalog, ki pa nam predstavlja le košček njenega obširnega, pisanega, občečloveškega in družbenoangažiranega dela. Ob krasnih reprodukcijah barvno in izrazno izjemno močnih Ejtinih slik avtorji pripovedujejo na različne načine: kot klasično zgodbo, duhovit utrinek, politično agitacijo ali satiro, sonet, dramsko besedilo, asociativne sanje ali samo z refleksijo podobe ali krajšim esejem o njej. Zanimivo je, da so se pisci odločili za refleksijo prav pri najbolj očitnih motivih, kot so Zadnja večerja, Osamljeni Kristus in Meja – morda je njihova sporočilnost sama po sebi tako močna, da bi težko prenesla domišljijsko nadgradnjo.
Ne vemo, zakaj je posamezen avtor izbral določeno sliko, zanimivo pa je, da sta od tridesetih samo dva, oba Slovenca, izbrala isto, ki ima naslov Suzana in starca. Podoba mlade ženske, ki se umiva v stari kadi, izza vogala pa jo opazujeta stara pohotneža, res kar kliče po ubeseditvi. Agata Tomažič se je je lotila v pretresljivi tretji osebi in skozi ženske oči, Vinko Möderndorfer pa je ubral dramski pristop v dinamičnem in napeto stopnjevanem dialogu dveh starcev oziroma njunih duhov o tem, kako nam je ljubezen vsem v pogubo. “Kako dolgo bova takole gledala neznane ženske?” “Večno.” “To je dolgo.” “Tudi najin dolg je dolg.” Ta grenka, strašna in brezizhodna zgodba, začinjena z ravno pravšnjo dozo erotike in humorja, je zame idejno in slogovno najboljša med objavljenimi zgodbami.
Sicer pa knjigi Slike in zgodbe daje čar tudi to, da si vsak bralec-gledalec lahko izbere svoje najljubše slike in zgodbe. Tiste zgodbe, nad katerimi sem bila sama očarana, so se, poleg občudovanja zanimivih pisateljskih rešitev in subtilnih uvidov, včasih ujemale tudi s tem, kako ljuba mi je bila slika. Služkinji Yesenii lepega dne prekipi, čeprav je njena gospodarica na sliki Služkinja in gospodarica ob nepospravljeni kuhinjski mizi videti zlobnejša. V demenco padajoča babica se ob stari fotografiji s plaže vrača v svojo divjo mladost in kot Penelopa na sliki kadi in čaka, “da se svetloba iz svetilnika znova dotakne morske gladine”. Šivilja Adi žaluje za ljubljenim možem Žago, izdelovalcem krst in tihotapcem belega prahu, čeprav nam prebrisani pogled Vdove na modri sliki daje slutiti, da ni vse tako črno, kot se zdi. Slika Radio Plurimulti, kjer šest majhnih oseb v spodnjem desnem kotu peščeno rumenega platna sedi za mizo s slušalkami na ušesih, se do popolnosti ujema z zgodbo bolivijskega avtorja Jauana Claudia Lechina Polovica zadnjice v zraku. Pripoveduje jo rudar ob praznovanju ‘ljudske zmage na volitvah v procesu spremembe’. Nabor tistih, ki jih je treba ovekovečiti za zanamce, je politično korekten: inkovska princesa, nedolžni Indijanec, modri zdravilec, mladi radikalec, doktorček s kravato in rudar, predstavnik delavskega razreda, ki nikakor ne sme manjkati, čeprav ga tja posadijo zadnjega, tako da, kot pravi, “sem z levo polovico zadnjice visel v zraku, čeprav se ne vidi”. Prodorno in humorno napisana zgodba govori o težkih zgodovinskih dogodkih, ki jih je najbrž še vedno poln tudi bolivijski vsakdan.
V zgodbi Trska Eva s slike svoje rebro uporabi kot ganljiv dokaz materinske ljubezni; v Lainščkovi Smrti v Uyuni se kontrabasist ubrani zapeljevanja gospe z modno poklapanim klobukom tako, da jo sam napade z izmišljeno zgodbo, po kateri sta oba žalostno soočena in pomirjena z eno “izmed mnogih smrti, ki sva jih doživela v življenju”. Milan Kleč je noro smešen z zgodbo o pijanskih blodnjah, ki jih izzove slika Ženske zadeve, Roman Rozina pa v Uri ribotomije desetim osebam, zbranim okoli dveh rib na beli pogrnjeni mizi, podeli imena iz zgodovine, znanosti, literature in umetnosti (med njimi so celo Houdini, Rodinov mislec, Mali princ in papežev osebni tajnik) in jih v gledališkem prizoru reševanja uganke čudeža ob Galilejskem morju, ko je Jezus z dvema ribama in nekaj kruha nahranil množico, zaplete v zabaven teološki diskurz.
Res je užitek prebirati tako raznolike pripovedi, ki so jih pisatelji ‘ugledali’ ob Ejtinih slikah, in hkrati občudovati silo slikarke, ki jih je ustvarila. Še večji užitek pa je, ko si jih nehote začnemo sami izmišljati. In nenadoma se zaveš, da je stvarnega življenja pravzaprav zelo malo, vse drugo so zgodbe, ki si jih nenehno ustvarjamo v glavi. Greš zjutraj na kavo, pri sosednji mizi sedi zanimiv par, na uho ujameš nekaj posameznih besed … in že, kar tako iz firbca in dolgega časa, napleteš zgodbo. Okoli nas so kar naprej gibljive podobe, ki so nekakšen sprožilec v svet domišljije. Tako lažje preživimo. To je smisel našega bogatega, zmogljivega uma, tudi smisel umetnosti. Vse to se mi je utrnilo ob branju knjige Slike in zgodbe. Ali kot je Ejti Štih, ki sebe šaljivo imenuje ‘zafrustriran novinar’, ker njene slike odsevajo realnost tega sveta, povedala v enem od intervjujev: “Umetnost nagovarja ljudi, ona je edina, ki ima to moč. Zato vztraja že toliko stoletij in je pravzaprav edina prava, pravična priča zgodovine človeštva. Umetnost je komuniciranje, približevanje enega k drugemu, je nujno potrebna in mora biti dostopna ljudem.”
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bere: Eva Longyka Marušič.
Prevod Špela Mihelač; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Najprej so bile slike, potem zgodbe. Mednarodno nagrajevani slovensko-bolivijski slikarki Ejti Štih, ki je tudi avtorica spremne besede v čudovito oblikovani knjigi Slike in zgodbe, se je zamisel zanjo porodila pred več kot dvajsetimi leti, saj jo je kot človeka, ki svet dojema v podobah, od nekdaj zanimalo, kako stvari zaznavajo tisti, ki niso tako vizualni kot ona.
Namesto umetnostnega kritika je nekoč prosila prijatelja pisatelja, naj ji za katalog razstave v Buenos Airesu napiše nekaj o neki njeni sliki. Napisal je zgodbo, ki je na sliki sploh ni bilo, in zelo jo je presenetilo, kako pisatelji vidijo svet drugače kot slikarji. Nato je izbranim bolivijskim piscem poslala osemdeset svojih slik, naj izberejo tisto, ki jih navdihne za zgodbo. Odgovorilo jih je petnajst. Po knjigi slik in zgodb, ki je izšla v Boliviji, jo je zanimalo, katere njene slike bi izbrali in se nanje odzvali slovenski pisatelji, ki jih je sama izbrala. To so Agata Tomažič, Boris A. Novak, Drago Jančar, Dušan Jovanović, Dušan Šarotar, Feri Lainšček, Katarina Marinčič, Maja Gal Štromar, Milan Kleč, Patricija Maličev, Roman Rozina, Saša Pavček, Suzana Tratnik, Vinko Möderndorfer in Vlado Žabot.
Rezultat je žlahtna mešanica dveh svetov in dveh umetnosti – kajti prav to povezovanje, sodelovanje različnih vej umetnosti, se zdi Ejti najpomembnejše. Knjiga, ki jo sama imenuje slikanica za odrasle, je kot posrečen bralni razstavni katalog, ki pa nam predstavlja le košček njenega obširnega, pisanega, občečloveškega in družbenoangažiranega dela. Ob krasnih reprodukcijah barvno in izrazno izjemno močnih Ejtinih slik avtorji pripovedujejo na različne načine: kot klasično zgodbo, duhovit utrinek, politično agitacijo ali satiro, sonet, dramsko besedilo, asociativne sanje ali samo z refleksijo podobe ali krajšim esejem o njej. Zanimivo je, da so se pisci odločili za refleksijo prav pri najbolj očitnih motivih, kot so Zadnja večerja, Osamljeni Kristus in Meja – morda je njihova sporočilnost sama po sebi tako močna, da bi težko prenesla domišljijsko nadgradnjo.
Ne vemo, zakaj je posamezen avtor izbral določeno sliko, zanimivo pa je, da sta od tridesetih samo dva, oba Slovenca, izbrala isto, ki ima naslov Suzana in starca. Podoba mlade ženske, ki se umiva v stari kadi, izza vogala pa jo opazujeta stara pohotneža, res kar kliče po ubeseditvi. Agata Tomažič se je je lotila v pretresljivi tretji osebi in skozi ženske oči, Vinko Möderndorfer pa je ubral dramski pristop v dinamičnem in napeto stopnjevanem dialogu dveh starcev oziroma njunih duhov o tem, kako nam je ljubezen vsem v pogubo. “Kako dolgo bova takole gledala neznane ženske?” “Večno.” “To je dolgo.” “Tudi najin dolg je dolg.” Ta grenka, strašna in brezizhodna zgodba, začinjena z ravno pravšnjo dozo erotike in humorja, je zame idejno in slogovno najboljša med objavljenimi zgodbami.
Sicer pa knjigi Slike in zgodbe daje čar tudi to, da si vsak bralec-gledalec lahko izbere svoje najljubše slike in zgodbe. Tiste zgodbe, nad katerimi sem bila sama očarana, so se, poleg občudovanja zanimivih pisateljskih rešitev in subtilnih uvidov, včasih ujemale tudi s tem, kako ljuba mi je bila slika. Služkinji Yesenii lepega dne prekipi, čeprav je njena gospodarica na sliki Služkinja in gospodarica ob nepospravljeni kuhinjski mizi videti zlobnejša. V demenco padajoča babica se ob stari fotografiji s plaže vrača v svojo divjo mladost in kot Penelopa na sliki kadi in čaka, “da se svetloba iz svetilnika znova dotakne morske gladine”. Šivilja Adi žaluje za ljubljenim možem Žago, izdelovalcem krst in tihotapcem belega prahu, čeprav nam prebrisani pogled Vdove na modri sliki daje slutiti, da ni vse tako črno, kot se zdi. Slika Radio Plurimulti, kjer šest majhnih oseb v spodnjem desnem kotu peščeno rumenega platna sedi za mizo s slušalkami na ušesih, se do popolnosti ujema z zgodbo bolivijskega avtorja Jauana Claudia Lechina Polovica zadnjice v zraku. Pripoveduje jo rudar ob praznovanju ‘ljudske zmage na volitvah v procesu spremembe’. Nabor tistih, ki jih je treba ovekovečiti za zanamce, je politično korekten: inkovska princesa, nedolžni Indijanec, modri zdravilec, mladi radikalec, doktorček s kravato in rudar, predstavnik delavskega razreda, ki nikakor ne sme manjkati, čeprav ga tja posadijo zadnjega, tako da, kot pravi, “sem z levo polovico zadnjice visel v zraku, čeprav se ne vidi”. Prodorno in humorno napisana zgodba govori o težkih zgodovinskih dogodkih, ki jih je najbrž še vedno poln tudi bolivijski vsakdan.
V zgodbi Trska Eva s slike svoje rebro uporabi kot ganljiv dokaz materinske ljubezni; v Lainščkovi Smrti v Uyuni se kontrabasist ubrani zapeljevanja gospe z modno poklapanim klobukom tako, da jo sam napade z izmišljeno zgodbo, po kateri sta oba žalostno soočena in pomirjena z eno “izmed mnogih smrti, ki sva jih doživela v življenju”. Milan Kleč je noro smešen z zgodbo o pijanskih blodnjah, ki jih izzove slika Ženske zadeve, Roman Rozina pa v Uri ribotomije desetim osebam, zbranim okoli dveh rib na beli pogrnjeni mizi, podeli imena iz zgodovine, znanosti, literature in umetnosti (med njimi so celo Houdini, Rodinov mislec, Mali princ in papežev osebni tajnik) in jih v gledališkem prizoru reševanja uganke čudeža ob Galilejskem morju, ko je Jezus z dvema ribama in nekaj kruha nahranil množico, zaplete v zabaven teološki diskurz.
Res je užitek prebirati tako raznolike pripovedi, ki so jih pisatelji ‘ugledali’ ob Ejtinih slikah, in hkrati občudovati silo slikarke, ki jih je ustvarila. Še večji užitek pa je, ko si jih nehote začnemo sami izmišljati. In nenadoma se zaveš, da je stvarnega življenja pravzaprav zelo malo, vse drugo so zgodbe, ki si jih nenehno ustvarjamo v glavi. Greš zjutraj na kavo, pri sosednji mizi sedi zanimiv par, na uho ujameš nekaj posameznih besed … in že, kar tako iz firbca in dolgega časa, napleteš zgodbo. Okoli nas so kar naprej gibljive podobe, ki so nekakšen sprožilec v svet domišljije. Tako lažje preživimo. To je smisel našega bogatega, zmogljivega uma, tudi smisel umetnosti. Vse to se mi je utrnilo ob branju knjige Slike in zgodbe. Ali kot je Ejti Štih, ki sebe šaljivo imenuje ‘zafrustriran novinar’, ker njene slike odsevajo realnost tega sveta, povedala v enem od intervjujev: “Umetnost nagovarja ljudi, ona je edina, ki ima to moč. Zato vztraja že toliko stoletij in je pravzaprav edina prava, pravična priča zgodovine človeštva. Umetnost je komuniciranje, približevanje enega k drugemu, je nujno potrebna in mora biti dostopna ljudem.”
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov