Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ejti Štih: Slike in zgodbe

05.10.2020

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Eva Longyka Marušič.

Prevod Špela Mihelač; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Najprej so bile slike, potem zgodbe. Mednarodno nagrajevani slovensko-bolivijski slikarki Ejti Štih, ki je tudi avtorica spremne besede v čudovito oblikovani knjigi Slike in zgodbe, se je zamisel zanjo porodila pred več kot dvajsetimi leti, saj jo je kot človeka, ki svet dojema v podobah, od nekdaj zanimalo, kako stvari zaznavajo tisti, ki niso tako vizualni kot ona.

Namesto umetnostnega kritika je nekoč prosila prijatelja pisatelja, naj ji za katalog razstave v Buenos Airesu napiše nekaj o neki njeni sliki. Napisal je zgodbo, ki je na sliki sploh ni bilo, in zelo jo je presenetilo, kako pisatelji vidijo svet drugače kot slikarji. Nato je izbranim bolivijskim piscem poslala osemdeset svojih slik, naj izberejo tisto, ki jih navdihne za zgodbo. Odgovorilo jih je petnajst. Po knjigi slik in zgodb, ki je izšla v Boliviji, jo je zanimalo, katere njene slike bi izbrali in se nanje odzvali slovenski pisatelji, ki jih je sama izbrala. To so Agata Tomažič, Boris A. Novak, Drago Jančar, Dušan Jovanović, Dušan Šarotar, Feri Lainšček, Katarina Marinčič, Maja Gal Štromar, Milan Kleč, Patricija Maličev, Roman Rozina, Saša Pavček, Suzana Tratnik, Vinko Möderndorfer in Vlado Žabot.

Rezultat je žlahtna mešanica dveh svetov in dveh umetnosti – kajti prav to povezovanje, sodelovanje različnih vej umetnosti, se zdi Ejti najpomembnejše. Knjiga, ki jo sama imenuje slikanica za odrasle, je kot posrečen bralni razstavni katalog, ki pa nam predstavlja le košček njenega obširnega, pisanega, občečloveškega in družbenoangažiranega dela. Ob krasnih reprodukcijah barvno in izrazno izjemno močnih Ejtinih slik avtorji pripovedujejo na različne načine: kot klasično zgodbo, duhovit utrinek, politično agitacijo ali satiro, sonet, dramsko besedilo, asociativne sanje ali samo z refleksijo podobe ali krajšim esejem o njej. Zanimivo je, da so se pisci odločili za refleksijo prav pri najbolj očitnih motivih, kot so Zadnja večerja, Osamljeni Kristus in Meja – morda je njihova sporočilnost sama po sebi tako močna, da bi težko prenesla domišljijsko nadgradnjo.

Ne vemo, zakaj je posamezen avtor izbral določeno sliko, zanimivo pa je, da sta od tridesetih samo dva, oba Slovenca, izbrala isto, ki ima naslov Suzana in starca. Podoba mlade ženske, ki se umiva v stari kadi, izza vogala pa jo opazujeta stara pohotneža, res kar kliče po ubeseditvi. Agata Tomažič se je je lotila v pretresljivi tretji osebi in skozi ženske oči, Vinko Möderndorfer pa je ubral dramski pristop v dinamičnem in napeto stopnjevanem dialogu dveh starcev oziroma njunih duhov o tem, kako nam je ljubezen vsem v pogubo. “Kako dolgo bova takole gledala neznane ženske?” “Večno.” “To je dolgo.” “Tudi najin dolg je dolg.” Ta grenka, strašna in brezizhodna zgodba, začinjena z ravno pravšnjo dozo erotike in humorja, je zame idejno in slogovno najboljša med objavljenimi zgodbami.

Sicer pa knjigi Slike in zgodbe daje čar tudi to, da si vsak bralec-gledalec lahko izbere svoje najljubše slike in zgodbe. Tiste zgodbe, nad katerimi sem bila sama očarana, so se, poleg občudovanja zanimivih pisateljskih rešitev in subtilnih uvidov, včasih ujemale tudi s tem, kako ljuba mi je bila slika. Služkinji Yesenii lepega dne prekipi, čeprav je njena gospodarica na sliki Služkinja in gospodarica ob nepospravljeni kuhinjski mizi videti zlobnejša. V demenco padajoča babica se ob stari fotografiji s plaže vrača v svojo divjo mladost in kot Penelopa na sliki kadi in čaka, “da se svetloba iz svetilnika znova dotakne morske gladine”. Šivilja Adi žaluje za ljubljenim možem Žago, izdelovalcem krst in tihotapcem belega prahu, čeprav nam prebrisani pogled Vdove na modri sliki daje slutiti, da ni vse tako črno, kot se zdi. Slika Radio Plurimulti, kjer šest majhnih oseb v spodnjem desnem kotu peščeno rumenega platna sedi za mizo s slušalkami na ušesih, se do popolnosti ujema z zgodbo bolivijskega avtorja Jauana Claudia Lechina Polovica zadnjice v zraku. Pripoveduje jo rudar ob praznovanju ‘ljudske zmage na volitvah v procesu spremembe’. Nabor tistih, ki jih je treba ovekovečiti za zanamce, je politično korekten: inkovska princesa, nedolžni Indijanec, modri zdravilec, mladi radikalec, doktorček s kravato in rudar, predstavnik delavskega razreda, ki nikakor ne sme manjkati, čeprav ga tja posadijo zadnjega, tako da, kot pravi, “sem z levo polovico zadnjice visel v zraku, čeprav se ne vidi”. Prodorno in humorno napisana zgodba govori o težkih zgodovinskih dogodkih, ki jih je najbrž še vedno poln tudi bolivijski vsakdan.

V zgodbi Trska Eva s slike svoje rebro uporabi kot ganljiv dokaz materinske ljubezni; v Lainščkovi Smrti v Uyuni se kontrabasist ubrani zapeljevanja gospe z modno poklapanim klobukom tako, da jo sam napade z izmišljeno zgodbo, po kateri sta oba žalostno soočena in pomirjena z eno “izmed mnogih smrti, ki sva jih doživela v življenju”. Milan Kleč je noro smešen z zgodbo o pijanskih blodnjah, ki jih izzove slika Ženske zadeve, Roman Rozina pa v Uri ribotomije desetim osebam, zbranim okoli dveh rib na beli pogrnjeni mizi, podeli imena iz zgodovine, znanosti, literature in umetnosti (med njimi so celo Houdini, Rodinov mislec, Mali princ in papežev osebni tajnik) in jih v gledališkem prizoru reševanja uganke čudeža ob Galilejskem morju, ko je Jezus z dvema ribama in nekaj kruha nahranil množico, zaplete v zabaven teološki diskurz.

Res je užitek prebirati tako raznolike pripovedi, ki so jih pisatelji ‘ugledali’ ob Ejtinih slikah, in hkrati občudovati silo slikarke, ki jih je ustvarila. Še večji užitek pa je, ko si jih nehote začnemo sami izmišljati. In nenadoma se zaveš, da je stvarnega življenja pravzaprav zelo malo, vse drugo so zgodbe, ki si jih nenehno ustvarjamo v glavi. Greš zjutraj na kavo, pri sosednji mizi sedi zanimiv par, na uho ujameš nekaj posameznih besed … in že, kar tako iz firbca in dolgega časa, napleteš zgodbo. Okoli nas so kar naprej gibljive podobe, ki so nekakšen sprožilec v svet domišljije. Tako lažje preživimo. To je smisel našega bogatega, zmogljivega uma, tudi smisel umetnosti. Vse to se mi je utrnilo ob branju knjige Slike in zgodbe. Ali kot je Ejti Štih, ki sebe šaljivo imenuje ‘zafrustriran novinar’, ker njene slike odsevajo realnost tega sveta, povedala v enem od intervjujev: “Umetnost nagovarja ljudi, ona je edina, ki ima to moč. Zato vztraja že toliko stoletij in je pravzaprav edina prava, pravična priča zgodovine človeštva. Umetnost je komuniciranje, približevanje enega k drugemu, je nujno potrebna in mora biti dostopna ljudem.”


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Ejti Štih: Slike in zgodbe

05.10.2020

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Eva Longyka Marušič.

Prevod Špela Mihelač; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Najprej so bile slike, potem zgodbe. Mednarodno nagrajevani slovensko-bolivijski slikarki Ejti Štih, ki je tudi avtorica spremne besede v čudovito oblikovani knjigi Slike in zgodbe, se je zamisel zanjo porodila pred več kot dvajsetimi leti, saj jo je kot človeka, ki svet dojema v podobah, od nekdaj zanimalo, kako stvari zaznavajo tisti, ki niso tako vizualni kot ona.

Namesto umetnostnega kritika je nekoč prosila prijatelja pisatelja, naj ji za katalog razstave v Buenos Airesu napiše nekaj o neki njeni sliki. Napisal je zgodbo, ki je na sliki sploh ni bilo, in zelo jo je presenetilo, kako pisatelji vidijo svet drugače kot slikarji. Nato je izbranim bolivijskim piscem poslala osemdeset svojih slik, naj izberejo tisto, ki jih navdihne za zgodbo. Odgovorilo jih je petnajst. Po knjigi slik in zgodb, ki je izšla v Boliviji, jo je zanimalo, katere njene slike bi izbrali in se nanje odzvali slovenski pisatelji, ki jih je sama izbrala. To so Agata Tomažič, Boris A. Novak, Drago Jančar, Dušan Jovanović, Dušan Šarotar, Feri Lainšček, Katarina Marinčič, Maja Gal Štromar, Milan Kleč, Patricija Maličev, Roman Rozina, Saša Pavček, Suzana Tratnik, Vinko Möderndorfer in Vlado Žabot.

Rezultat je žlahtna mešanica dveh svetov in dveh umetnosti – kajti prav to povezovanje, sodelovanje različnih vej umetnosti, se zdi Ejti najpomembnejše. Knjiga, ki jo sama imenuje slikanica za odrasle, je kot posrečen bralni razstavni katalog, ki pa nam predstavlja le košček njenega obširnega, pisanega, občečloveškega in družbenoangažiranega dela. Ob krasnih reprodukcijah barvno in izrazno izjemno močnih Ejtinih slik avtorji pripovedujejo na različne načine: kot klasično zgodbo, duhovit utrinek, politično agitacijo ali satiro, sonet, dramsko besedilo, asociativne sanje ali samo z refleksijo podobe ali krajšim esejem o njej. Zanimivo je, da so se pisci odločili za refleksijo prav pri najbolj očitnih motivih, kot so Zadnja večerja, Osamljeni Kristus in Meja – morda je njihova sporočilnost sama po sebi tako močna, da bi težko prenesla domišljijsko nadgradnjo.

Ne vemo, zakaj je posamezen avtor izbral določeno sliko, zanimivo pa je, da sta od tridesetih samo dva, oba Slovenca, izbrala isto, ki ima naslov Suzana in starca. Podoba mlade ženske, ki se umiva v stari kadi, izza vogala pa jo opazujeta stara pohotneža, res kar kliče po ubeseditvi. Agata Tomažič se je je lotila v pretresljivi tretji osebi in skozi ženske oči, Vinko Möderndorfer pa je ubral dramski pristop v dinamičnem in napeto stopnjevanem dialogu dveh starcev oziroma njunih duhov o tem, kako nam je ljubezen vsem v pogubo. “Kako dolgo bova takole gledala neznane ženske?” “Večno.” “To je dolgo.” “Tudi najin dolg je dolg.” Ta grenka, strašna in brezizhodna zgodba, začinjena z ravno pravšnjo dozo erotike in humorja, je zame idejno in slogovno najboljša med objavljenimi zgodbami.

Sicer pa knjigi Slike in zgodbe daje čar tudi to, da si vsak bralec-gledalec lahko izbere svoje najljubše slike in zgodbe. Tiste zgodbe, nad katerimi sem bila sama očarana, so se, poleg občudovanja zanimivih pisateljskih rešitev in subtilnih uvidov, včasih ujemale tudi s tem, kako ljuba mi je bila slika. Služkinji Yesenii lepega dne prekipi, čeprav je njena gospodarica na sliki Služkinja in gospodarica ob nepospravljeni kuhinjski mizi videti zlobnejša. V demenco padajoča babica se ob stari fotografiji s plaže vrača v svojo divjo mladost in kot Penelopa na sliki kadi in čaka, “da se svetloba iz svetilnika znova dotakne morske gladine”. Šivilja Adi žaluje za ljubljenim možem Žago, izdelovalcem krst in tihotapcem belega prahu, čeprav nam prebrisani pogled Vdove na modri sliki daje slutiti, da ni vse tako črno, kot se zdi. Slika Radio Plurimulti, kjer šest majhnih oseb v spodnjem desnem kotu peščeno rumenega platna sedi za mizo s slušalkami na ušesih, se do popolnosti ujema z zgodbo bolivijskega avtorja Jauana Claudia Lechina Polovica zadnjice v zraku. Pripoveduje jo rudar ob praznovanju ‘ljudske zmage na volitvah v procesu spremembe’. Nabor tistih, ki jih je treba ovekovečiti za zanamce, je politično korekten: inkovska princesa, nedolžni Indijanec, modri zdravilec, mladi radikalec, doktorček s kravato in rudar, predstavnik delavskega razreda, ki nikakor ne sme manjkati, čeprav ga tja posadijo zadnjega, tako da, kot pravi, “sem z levo polovico zadnjice visel v zraku, čeprav se ne vidi”. Prodorno in humorno napisana zgodba govori o težkih zgodovinskih dogodkih, ki jih je najbrž še vedno poln tudi bolivijski vsakdan.

V zgodbi Trska Eva s slike svoje rebro uporabi kot ganljiv dokaz materinske ljubezni; v Lainščkovi Smrti v Uyuni se kontrabasist ubrani zapeljevanja gospe z modno poklapanim klobukom tako, da jo sam napade z izmišljeno zgodbo, po kateri sta oba žalostno soočena in pomirjena z eno “izmed mnogih smrti, ki sva jih doživela v življenju”. Milan Kleč je noro smešen z zgodbo o pijanskih blodnjah, ki jih izzove slika Ženske zadeve, Roman Rozina pa v Uri ribotomije desetim osebam, zbranim okoli dveh rib na beli pogrnjeni mizi, podeli imena iz zgodovine, znanosti, literature in umetnosti (med njimi so celo Houdini, Rodinov mislec, Mali princ in papežev osebni tajnik) in jih v gledališkem prizoru reševanja uganke čudeža ob Galilejskem morju, ko je Jezus z dvema ribama in nekaj kruha nahranil množico, zaplete v zabaven teološki diskurz.

Res je užitek prebirati tako raznolike pripovedi, ki so jih pisatelji ‘ugledali’ ob Ejtinih slikah, in hkrati občudovati silo slikarke, ki jih je ustvarila. Še večji užitek pa je, ko si jih nehote začnemo sami izmišljati. In nenadoma se zaveš, da je stvarnega življenja pravzaprav zelo malo, vse drugo so zgodbe, ki si jih nenehno ustvarjamo v glavi. Greš zjutraj na kavo, pri sosednji mizi sedi zanimiv par, na uho ujameš nekaj posameznih besed … in že, kar tako iz firbca in dolgega časa, napleteš zgodbo. Okoli nas so kar naprej gibljive podobe, ki so nekakšen sprožilec v svet domišljije. Tako lažje preživimo. To je smisel našega bogatega, zmogljivega uma, tudi smisel umetnosti. Vse to se mi je utrnilo ob branju knjige Slike in zgodbe. Ali kot je Ejti Štih, ki sebe šaljivo imenuje ‘zafrustriran novinar’, ker njene slike odsevajo realnost tega sveta, povedala v enem od intervjujev: “Umetnost nagovarja ljudi, ona je edina, ki ima to moč. Zato vztraja že toliko stoletij in je pravzaprav edina prava, pravična priča zgodovine človeštva. Umetnost je komuniciranje, približevanje enega k drugemu, je nujno potrebna in mora biti dostopna ljudem.”


20.09.2021

Rok Viličnik: Šrapneli

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Saša Stanišić: Čigav si

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Robert Simonišek: Pejsaži

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


20.09.2021

Jernej Dirnbek: Tramp

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


19.09.2021

LGL: Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.09.2021

LGL: Moj dedek je bil češnjevo drevo

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.


13.09.2021

Mateja Gomboc: Balada o drevesu

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan


13.09.2021

Peter Kolšek: Neslišna navodila

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mirt Komel: Detektiv Dante

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Urša Zabukovec: Levo oko, desno oko

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Ivan Lotrič.


10.09.2021

MGL - Hanoh Levin: Zimska poroka

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)


06.09.2021

Brina Svit: Ne želi si lahke poti

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


06.09.2021

Marcel Štefančič: Slovenski sen

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek.


06.09.2021

Ana Pepelnik: Treš

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Aleksander Golja


06.09.2021

Franjo Frančič: V kraljestvu nove države

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


04.09.2021

In podgana se je smejala

3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc


05.09.2021

Samuel Beckett: Konec igre

Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.


05.09.2021

Lucy Prebble: Učinek

Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:


30.08.2021

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.


30.08.2021

Slavenka Drakulič: Dora in Minotaver

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Ivan Lotrič


Stran 53 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov