Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Maribor : Založba Litera, 2020
Sarival Sosič je v slovensko literarno polje vstopil suvereno, z dodelanim prvencem Starec in jaz, ki je vnesel samosvoj, čeprav ne nujno inovativen pristop do avtobiografskega gradiva. Avtobiografija oziroma avtofikcija pri nas seveda ni brez tradicije, Sosič se tu vpisuje v linijo prepoznavnejših poetik Kovačiča, Kleča, Filipčiča. Vendar je roman izstopal predvsem po načinu ubesedovanja pripovednega jaza skozi podobo Drugega; jaza, ki se je konstituiral v odnosu do enega ključnega subjekta in ustvarjal fokusirano, čeprav morda klavstrofobično navezo. V prvencu zastavljeno poetiko je avtor nadaljeval tudi v drugem romanu Jaz sam, ki je za izhodišče vzel subjekt v nastajanju in v katerem se je pripovedni jaz gradil skozi odnos do staršev. Zdelo se je, skratka, da bo proza znova postala sredstvo za asociativno razgrinjanje preteklosti in soočanje z njenimi nevralgičnimi točkami, a tudi tokrat na Sosičev samosvoj način. Tudi Sin in sin, avtorjev tretji roman, se tematsko spogleduje z idejo samospoznavanja, le da proces ni več vezan na zunanje dejavnike, temveč izvira iz notranjosti, subjektivnosti pripovednega jaza. Ta je tokrat razpolovljen na glas, ki izmenično govori kot »jaz prvi sin« ali »jaz drugi sin«. Delitev se zdi bolj kot ne formalna, prvi sin igra violino, drugi sin poje, to pa je tudi vse, kar ju ločuje. Sin in sin namreč ni zamišljen kot psihološki oziroma karakterni roman. Pripoved je alegorična in liki temu primerno nabiti s simboliko.
Kot v spremni besedi piše Barbara Korun, Sosičev dosedanji opus z romanom Sin in sin tvori trilogijo, povezano s slogom pa tudi s sorodno intonacijo. Pri Sosiču je prva beseda uvodni takt, ki uvaja temo, perspektivo, občutje. V romanu Starec in jaz so bila na začetek postavljena vrata, simbol prehajanja in, kot se je izkazalo v zgodbi, dokončnega prehoda v novo stanje. Šlo pa je tudi za opazovani objekt in tudi sam pripovedovalec je bil pretežno opazovalec, v nasprotju s pripovedovalcem drugega dela, romana Jaz sam, ki se je že na začetku vzpostavil kot akter, kot tisti, ki izjavlja: »Stojim.« Uvod v roman Sin in sin pa je zgolj beseda, vabilo k čuječnosti, kot odpiranje tistemu, kar šele prihaja: »Poslušam.« Poslušanje je tudi sprejemanje okolice, odpiranje za njene dražljaje. Začetek romana je tako otroštvo, čas, ko se »tisto in tako še ni pojavilo, takrat niti pomislil nisem, še nikoli občutil, da bo to nekega dne prišlo, se razvilo in obstalo v meni, docela okrepljeno in izoblikovano bo vzkalilo in nekje znotraj mene trdno stalo«. Tisto se v kontekstu romana hitro izkaže za sinonim umetniške ustvarjalnosti, ki jo sin in sin razvijata skozi potovanje v duhu chateaubriandovskega romantičnega genija. Prebujanje občutka za umetniško ustvarjanje se skozi pripoved razvija in sooča tako z absolutnim, nekritičnim sprejemanjem, ki ga brata doživita na podeželju, kot z velemestno brezbrižnostjo. Izbira lokacij je sicer klišejsko kontrastna, s simbolnega vidika pa gre za bližino narave, za prvobitni prostor, ki se zna umetniškemu duhu predati (to je vas), in okolju, kjer skrajni individualizem posameznike spreminja v stroje, ki glasbe sploh ne znajo več prepoznati, temveč pristajajo na pomensko izpraznjeno kruljenje (mesto). Kruljenje kot zvočno onesnaževanje, kot gola jakost brez vsebine monopolizira pozornost meščanov, da postanejo neobčutljivi na subtilnejše, bolj niansirane zvoke.
Roman Sin in sin je napisan v dehierarhizirani pisavi, kjer pripovedni tok enakomerno in asociativno niza zgodbo o popotovanju skozi prividne, sanjske pokrajine, vezane na literarno tradicijo romantizma. Pravzaprav je celotna premisa teksta »romantična«: pripovedni glas, ki je kljub delitvi na dve identiteti ves čas isti, goji ekskluzivističen odnos do umetnosti. Glasba je rešiteljica, prečiščevalka, je tista, ki odstira srca ljudi, družba, ki glasbe oziroma umetnosti obeh sinov ne zna prepoznati ali sprejeti vase, pa je obsojena na katastrofične življenjske razmere. Že res, da gre za podobe, prefiltrirane skozi notranje doživljanje, in to pogosto kontrastno, a z ironizacijo zunanjega sveta se pripovedni glas kljub vsemu vzpostavlja kot edini nosilec vednosti in okusa. In ker je glas razpolovljen, se izkušnje obeh sinov ponovijo dvakratno, oba morata opraviti isto pot, če naj ohranita zavest istosti, pripadnosti isti celoti. To pa pomeni nekaj repetitivnosti, tudi izčrpanosti v upodabljanju utopičnih in antiutopičnih svetov.
Roman Sin in sin je hvaležno gradivo za analizo, pa tudi kot metafora avtorja v iskanju svojega glasu. S svojim ustvarjanjem se želi dotakniti množic, na zavračanje lastne ranljivosti pa se razumljivo odziva z bolečino. V svojem bistvu je Sin in sin zelo intimno avtorsko delo, ki pa me vendarle ni tako prepričalo kot Sosičev prvenec Starec in jaz.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Maribor : Založba Litera, 2020
Sarival Sosič je v slovensko literarno polje vstopil suvereno, z dodelanim prvencem Starec in jaz, ki je vnesel samosvoj, čeprav ne nujno inovativen pristop do avtobiografskega gradiva. Avtobiografija oziroma avtofikcija pri nas seveda ni brez tradicije, Sosič se tu vpisuje v linijo prepoznavnejših poetik Kovačiča, Kleča, Filipčiča. Vendar je roman izstopal predvsem po načinu ubesedovanja pripovednega jaza skozi podobo Drugega; jaza, ki se je konstituiral v odnosu do enega ključnega subjekta in ustvarjal fokusirano, čeprav morda klavstrofobično navezo. V prvencu zastavljeno poetiko je avtor nadaljeval tudi v drugem romanu Jaz sam, ki je za izhodišče vzel subjekt v nastajanju in v katerem se je pripovedni jaz gradil skozi odnos do staršev. Zdelo se je, skratka, da bo proza znova postala sredstvo za asociativno razgrinjanje preteklosti in soočanje z njenimi nevralgičnimi točkami, a tudi tokrat na Sosičev samosvoj način. Tudi Sin in sin, avtorjev tretji roman, se tematsko spogleduje z idejo samospoznavanja, le da proces ni več vezan na zunanje dejavnike, temveč izvira iz notranjosti, subjektivnosti pripovednega jaza. Ta je tokrat razpolovljen na glas, ki izmenično govori kot »jaz prvi sin« ali »jaz drugi sin«. Delitev se zdi bolj kot ne formalna, prvi sin igra violino, drugi sin poje, to pa je tudi vse, kar ju ločuje. Sin in sin namreč ni zamišljen kot psihološki oziroma karakterni roman. Pripoved je alegorična in liki temu primerno nabiti s simboliko.
Kot v spremni besedi piše Barbara Korun, Sosičev dosedanji opus z romanom Sin in sin tvori trilogijo, povezano s slogom pa tudi s sorodno intonacijo. Pri Sosiču je prva beseda uvodni takt, ki uvaja temo, perspektivo, občutje. V romanu Starec in jaz so bila na začetek postavljena vrata, simbol prehajanja in, kot se je izkazalo v zgodbi, dokončnega prehoda v novo stanje. Šlo pa je tudi za opazovani objekt in tudi sam pripovedovalec je bil pretežno opazovalec, v nasprotju s pripovedovalcem drugega dela, romana Jaz sam, ki se je že na začetku vzpostavil kot akter, kot tisti, ki izjavlja: »Stojim.« Uvod v roman Sin in sin pa je zgolj beseda, vabilo k čuječnosti, kot odpiranje tistemu, kar šele prihaja: »Poslušam.« Poslušanje je tudi sprejemanje okolice, odpiranje za njene dražljaje. Začetek romana je tako otroštvo, čas, ko se »tisto in tako še ni pojavilo, takrat niti pomislil nisem, še nikoli občutil, da bo to nekega dne prišlo, se razvilo in obstalo v meni, docela okrepljeno in izoblikovano bo vzkalilo in nekje znotraj mene trdno stalo«. Tisto se v kontekstu romana hitro izkaže za sinonim umetniške ustvarjalnosti, ki jo sin in sin razvijata skozi potovanje v duhu chateaubriandovskega romantičnega genija. Prebujanje občutka za umetniško ustvarjanje se skozi pripoved razvija in sooča tako z absolutnim, nekritičnim sprejemanjem, ki ga brata doživita na podeželju, kot z velemestno brezbrižnostjo. Izbira lokacij je sicer klišejsko kontrastna, s simbolnega vidika pa gre za bližino narave, za prvobitni prostor, ki se zna umetniškemu duhu predati (to je vas), in okolju, kjer skrajni individualizem posameznike spreminja v stroje, ki glasbe sploh ne znajo več prepoznati, temveč pristajajo na pomensko izpraznjeno kruljenje (mesto). Kruljenje kot zvočno onesnaževanje, kot gola jakost brez vsebine monopolizira pozornost meščanov, da postanejo neobčutljivi na subtilnejše, bolj niansirane zvoke.
Roman Sin in sin je napisan v dehierarhizirani pisavi, kjer pripovedni tok enakomerno in asociativno niza zgodbo o popotovanju skozi prividne, sanjske pokrajine, vezane na literarno tradicijo romantizma. Pravzaprav je celotna premisa teksta »romantična«: pripovedni glas, ki je kljub delitvi na dve identiteti ves čas isti, goji ekskluzivističen odnos do umetnosti. Glasba je rešiteljica, prečiščevalka, je tista, ki odstira srca ljudi, družba, ki glasbe oziroma umetnosti obeh sinov ne zna prepoznati ali sprejeti vase, pa je obsojena na katastrofične življenjske razmere. Že res, da gre za podobe, prefiltrirane skozi notranje doživljanje, in to pogosto kontrastno, a z ironizacijo zunanjega sveta se pripovedni glas kljub vsemu vzpostavlja kot edini nosilec vednosti in okusa. In ker je glas razpolovljen, se izkušnje obeh sinov ponovijo dvakratno, oba morata opraviti isto pot, če naj ohranita zavest istosti, pripadnosti isti celoti. To pa pomeni nekaj repetitivnosti, tudi izčrpanosti v upodabljanju utopičnih in antiutopičnih svetov.
Roman Sin in sin je hvaležno gradivo za analizo, pa tudi kot metafora avtorja v iskanju svojega glasu. S svojim ustvarjanjem se želi dotakniti množic, na zavračanje lastne ranljivosti pa se razumljivo odziva z bolečino. V svojem bistvu je Sin in sin zelo intimno avtorsko delo, ki pa me vendarle ni tako prepričalo kot Sosičev prvenec Starec in jaz.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov