Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Maribor : Založba Litera, 2020

Sarival Sosič je v slovensko literarno polje vstopil suvereno, z dodelanim prvencem Starec in jaz, ki je vnesel samosvoj, čeprav ne nujno inovativen pristop do avtobiografskega gradiva. Avtobiografija oziroma avtofikcija pri nas seveda ni brez tradicije, Sosič se tu vpisuje v linijo prepoznavnejših poetik Kovačiča, Kleča, Filipčiča. Vendar je roman izstopal predvsem po načinu ubesedovanja pripovednega jaza skozi podobo Drugega; jaza, ki se je konstituiral v odnosu do enega ključnega subjekta in ustvarjal fokusirano, čeprav morda klavstrofobično navezo. V prvencu zastavljeno poetiko je avtor nadaljeval tudi v drugem romanu Jaz sam, ki je za izhodišče vzel subjekt v nastajanju in v katerem se je pripovedni jaz gradil skozi odnos do staršev. Zdelo se je, skratka, da bo proza znova postala sredstvo za asociativno razgrinjanje preteklosti in soočanje z njenimi nevralgičnimi točkami, a tudi tokrat na Sosičev samosvoj način. Tudi Sin in sin, avtorjev tretji roman, se tematsko spogleduje z idejo samospoznavanja, le da proces ni več vezan na zunanje dejavnike, temveč izvira iz notranjosti, subjektivnosti pripovednega jaza. Ta je tokrat razpolovljen na glas, ki izmenično govori kot »jaz prvi sin« ali »jaz drugi sin«. Delitev se zdi bolj kot ne formalna, prvi sin igra violino, drugi sin poje, to pa je tudi vse, kar ju ločuje. Sin in sin namreč ni zamišljen kot psihološki oziroma karakterni roman. Pripoved je alegorična in liki temu primerno nabiti s simboliko.

Kot v spremni besedi piše Barbara Korun, Sosičev dosedanji opus z romanom Sin in sin tvori trilogijo, povezano s slogom pa tudi s sorodno intonacijo. Pri Sosiču je prva beseda uvodni takt, ki uvaja temo, perspektivo, občutje. V romanu Starec in jaz so bila na začetek postavljena vrata, simbol prehajanja in, kot se je izkazalo v zgodbi, dokončnega prehoda v novo stanje. Šlo pa je tudi za opazovani objekt in tudi sam pripovedovalec je bil pretežno opazovalec, v nasprotju s pripovedovalcem drugega dela, romana Jaz sam, ki se je že na začetku vzpostavil kot akter, kot tisti, ki izjavlja: »Stojim.« Uvod v roman Sin in sin pa je zgolj beseda, vabilo k čuječnosti, kot odpiranje tistemu, kar šele prihaja: »Poslušam.« Poslušanje je tudi sprejemanje okolice, odpiranje za njene dražljaje. Začetek romana je tako otroštvo, čas, ko se »tisto in tako še ni pojavilo, takrat niti pomislil nisem, še nikoli občutil, da bo to nekega dne prišlo, se razvilo in obstalo v meni, docela okrepljeno in izoblikovano bo vzkalilo in nekje znotraj mene trdno stalo«. Tisto se v kontekstu romana hitro izkaže za sinonim umetniške ustvarjalnosti, ki jo sin in sin razvijata skozi potovanje v duhu chateaubriandovskega romantičnega genija. Prebujanje občutka za umetniško ustvarjanje se skozi pripoved razvija in sooča tako z absolutnim, nekritičnim sprejemanjem, ki ga brata doživita na podeželju, kot z velemestno brezbrižnostjo. Izbira lokacij je sicer klišejsko kontrastna, s simbolnega vidika pa gre za bližino narave, za prvobitni prostor, ki se zna umetniškemu duhu predati (to je vas), in okolju, kjer skrajni individualizem posameznike spreminja v stroje, ki glasbe sploh ne znajo več prepoznati, temveč pristajajo na pomensko izpraznjeno kruljenje (mesto). Kruljenje kot zvočno onesnaževanje, kot gola jakost brez vsebine monopolizira pozornost meščanov, da postanejo neobčutljivi na subtilnejše, bolj niansirane zvoke.

Roman Sin in sin je napisan v dehierarhizirani pisavi, kjer pripovedni tok enakomerno in asociativno niza zgodbo o popotovanju skozi prividne, sanjske pokrajine, vezane na literarno tradicijo romantizma. Pravzaprav je celotna premisa teksta »romantična«: pripovedni glas, ki je kljub delitvi na dve identiteti ves čas isti, goji ekskluzivističen odnos do umetnosti. Glasba je rešiteljica, prečiščevalka, je tista, ki odstira srca ljudi, družba, ki glasbe oziroma umetnosti obeh sinov ne zna prepoznati ali sprejeti vase, pa je obsojena na katastrofične življenjske razmere. Že res, da gre za podobe, prefiltrirane skozi notranje doživljanje, in to pogosto kontrastno, a z ironizacijo zunanjega sveta se pripovedni glas kljub vsemu vzpostavlja kot edini nosilec vednosti in okusa. In ker je glas razpolovljen, se izkušnje obeh sinov ponovijo dvakratno, oba morata opraviti isto pot, če naj ohranita zavest istosti, pripadnosti isti celoti. To pa pomeni nekaj repetitivnosti, tudi izčrpanosti v upodabljanju utopičnih in antiutopičnih svetov.

Roman Sin in sin je hvaležno gradivo za analizo, pa tudi kot metafora avtorja v iskanju svojega glasu. S svojim ustvarjanjem se želi dotakniti množic, na zavračanje lastne ranljivosti pa se razumljivo odziva z bolečino. V svojem bistvu je Sin in sin zelo intimno avtorsko delo, ki pa me vendarle ni tako prepričalo kot Sosičev prvenec Starec in jaz.