Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sarival Sosič: Sin in sin

12.10.2020

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Maribor : Založba Litera, 2020

Sarival Sosič je v slovensko literarno polje vstopil suvereno, z dodelanim prvencem Starec in jaz, ki je vnesel samosvoj, čeprav ne nujno inovativen pristop do avtobiografskega gradiva. Avtobiografija oziroma avtofikcija pri nas seveda ni brez tradicije, Sosič se tu vpisuje v linijo prepoznavnejših poetik Kovačiča, Kleča, Filipčiča. Vendar je roman izstopal predvsem po načinu ubesedovanja pripovednega jaza skozi podobo Drugega; jaza, ki se je konstituiral v odnosu do enega ključnega subjekta in ustvarjal fokusirano, čeprav morda klavstrofobično navezo. V prvencu zastavljeno poetiko je avtor nadaljeval tudi v drugem romanu Jaz sam, ki je za izhodišče vzel subjekt v nastajanju in v katerem se je pripovedni jaz gradil skozi odnos do staršev. Zdelo se je, skratka, da bo proza znova postala sredstvo za asociativno razgrinjanje preteklosti in soočanje z njenimi nevralgičnimi točkami, a tudi tokrat na Sosičev samosvoj način. Tudi Sin in sin, avtorjev tretji roman, se tematsko spogleduje z idejo samospoznavanja, le da proces ni več vezan na zunanje dejavnike, temveč izvira iz notranjosti, subjektivnosti pripovednega jaza. Ta je tokrat razpolovljen na glas, ki izmenično govori kot »jaz prvi sin« ali »jaz drugi sin«. Delitev se zdi bolj kot ne formalna, prvi sin igra violino, drugi sin poje, to pa je tudi vse, kar ju ločuje. Sin in sin namreč ni zamišljen kot psihološki oziroma karakterni roman. Pripoved je alegorična in liki temu primerno nabiti s simboliko.

Kot v spremni besedi piše Barbara Korun, Sosičev dosedanji opus z romanom Sin in sin tvori trilogijo, povezano s slogom pa tudi s sorodno intonacijo. Pri Sosiču je prva beseda uvodni takt, ki uvaja temo, perspektivo, občutje. V romanu Starec in jaz so bila na začetek postavljena vrata, simbol prehajanja in, kot se je izkazalo v zgodbi, dokončnega prehoda v novo stanje. Šlo pa je tudi za opazovani objekt in tudi sam pripovedovalec je bil pretežno opazovalec, v nasprotju s pripovedovalcem drugega dela, romana Jaz sam, ki se je že na začetku vzpostavil kot akter, kot tisti, ki izjavlja: »Stojim.« Uvod v roman Sin in sin pa je zgolj beseda, vabilo k čuječnosti, kot odpiranje tistemu, kar šele prihaja: »Poslušam.« Poslušanje je tudi sprejemanje okolice, odpiranje za njene dražljaje. Začetek romana je tako otroštvo, čas, ko se »tisto in tako še ni pojavilo, takrat niti pomislil nisem, še nikoli občutil, da bo to nekega dne prišlo, se razvilo in obstalo v meni, docela okrepljeno in izoblikovano bo vzkalilo in nekje znotraj mene trdno stalo«. Tisto se v kontekstu romana hitro izkaže za sinonim umetniške ustvarjalnosti, ki jo sin in sin razvijata skozi potovanje v duhu chateaubriandovskega romantičnega genija. Prebujanje občutka za umetniško ustvarjanje se skozi pripoved razvija in sooča tako z absolutnim, nekritičnim sprejemanjem, ki ga brata doživita na podeželju, kot z velemestno brezbrižnostjo. Izbira lokacij je sicer klišejsko kontrastna, s simbolnega vidika pa gre za bližino narave, za prvobitni prostor, ki se zna umetniškemu duhu predati (to je vas), in okolju, kjer skrajni individualizem posameznike spreminja v stroje, ki glasbe sploh ne znajo več prepoznati, temveč pristajajo na pomensko izpraznjeno kruljenje (mesto). Kruljenje kot zvočno onesnaževanje, kot gola jakost brez vsebine monopolizira pozornost meščanov, da postanejo neobčutljivi na subtilnejše, bolj niansirane zvoke.

Roman Sin in sin je napisan v dehierarhizirani pisavi, kjer pripovedni tok enakomerno in asociativno niza zgodbo o popotovanju skozi prividne, sanjske pokrajine, vezane na literarno tradicijo romantizma. Pravzaprav je celotna premisa teksta »romantična«: pripovedni glas, ki je kljub delitvi na dve identiteti ves čas isti, goji ekskluzivističen odnos do umetnosti. Glasba je rešiteljica, prečiščevalka, je tista, ki odstira srca ljudi, družba, ki glasbe oziroma umetnosti obeh sinov ne zna prepoznati ali sprejeti vase, pa je obsojena na katastrofične življenjske razmere. Že res, da gre za podobe, prefiltrirane skozi notranje doživljanje, in to pogosto kontrastno, a z ironizacijo zunanjega sveta se pripovedni glas kljub vsemu vzpostavlja kot edini nosilec vednosti in okusa. In ker je glas razpolovljen, se izkušnje obeh sinov ponovijo dvakratno, oba morata opraviti isto pot, če naj ohranita zavest istosti, pripadnosti isti celoti. To pa pomeni nekaj repetitivnosti, tudi izčrpanosti v upodabljanju utopičnih in antiutopičnih svetov.

Roman Sin in sin je hvaležno gradivo za analizo, pa tudi kot metafora avtorja v iskanju svojega glasu. S svojim ustvarjanjem se želi dotakniti množic, na zavračanje lastne ranljivosti pa se razumljivo odziva z bolečino. V svojem bistvu je Sin in sin zelo intimno avtorsko delo, ki pa me vendarle ni tako prepričalo kot Sosičev prvenec Starec in jaz.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sarival Sosič: Sin in sin

12.10.2020

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Maribor : Založba Litera, 2020

Sarival Sosič je v slovensko literarno polje vstopil suvereno, z dodelanim prvencem Starec in jaz, ki je vnesel samosvoj, čeprav ne nujno inovativen pristop do avtobiografskega gradiva. Avtobiografija oziroma avtofikcija pri nas seveda ni brez tradicije, Sosič se tu vpisuje v linijo prepoznavnejših poetik Kovačiča, Kleča, Filipčiča. Vendar je roman izstopal predvsem po načinu ubesedovanja pripovednega jaza skozi podobo Drugega; jaza, ki se je konstituiral v odnosu do enega ključnega subjekta in ustvarjal fokusirano, čeprav morda klavstrofobično navezo. V prvencu zastavljeno poetiko je avtor nadaljeval tudi v drugem romanu Jaz sam, ki je za izhodišče vzel subjekt v nastajanju in v katerem se je pripovedni jaz gradil skozi odnos do staršev. Zdelo se je, skratka, da bo proza znova postala sredstvo za asociativno razgrinjanje preteklosti in soočanje z njenimi nevralgičnimi točkami, a tudi tokrat na Sosičev samosvoj način. Tudi Sin in sin, avtorjev tretji roman, se tematsko spogleduje z idejo samospoznavanja, le da proces ni več vezan na zunanje dejavnike, temveč izvira iz notranjosti, subjektivnosti pripovednega jaza. Ta je tokrat razpolovljen na glas, ki izmenično govori kot »jaz prvi sin« ali »jaz drugi sin«. Delitev se zdi bolj kot ne formalna, prvi sin igra violino, drugi sin poje, to pa je tudi vse, kar ju ločuje. Sin in sin namreč ni zamišljen kot psihološki oziroma karakterni roman. Pripoved je alegorična in liki temu primerno nabiti s simboliko.

Kot v spremni besedi piše Barbara Korun, Sosičev dosedanji opus z romanom Sin in sin tvori trilogijo, povezano s slogom pa tudi s sorodno intonacijo. Pri Sosiču je prva beseda uvodni takt, ki uvaja temo, perspektivo, občutje. V romanu Starec in jaz so bila na začetek postavljena vrata, simbol prehajanja in, kot se je izkazalo v zgodbi, dokončnega prehoda v novo stanje. Šlo pa je tudi za opazovani objekt in tudi sam pripovedovalec je bil pretežno opazovalec, v nasprotju s pripovedovalcem drugega dela, romana Jaz sam, ki se je že na začetku vzpostavil kot akter, kot tisti, ki izjavlja: »Stojim.« Uvod v roman Sin in sin pa je zgolj beseda, vabilo k čuječnosti, kot odpiranje tistemu, kar šele prihaja: »Poslušam.« Poslušanje je tudi sprejemanje okolice, odpiranje za njene dražljaje. Začetek romana je tako otroštvo, čas, ko se »tisto in tako še ni pojavilo, takrat niti pomislil nisem, še nikoli občutil, da bo to nekega dne prišlo, se razvilo in obstalo v meni, docela okrepljeno in izoblikovano bo vzkalilo in nekje znotraj mene trdno stalo«. Tisto se v kontekstu romana hitro izkaže za sinonim umetniške ustvarjalnosti, ki jo sin in sin razvijata skozi potovanje v duhu chateaubriandovskega romantičnega genija. Prebujanje občutka za umetniško ustvarjanje se skozi pripoved razvija in sooča tako z absolutnim, nekritičnim sprejemanjem, ki ga brata doživita na podeželju, kot z velemestno brezbrižnostjo. Izbira lokacij je sicer klišejsko kontrastna, s simbolnega vidika pa gre za bližino narave, za prvobitni prostor, ki se zna umetniškemu duhu predati (to je vas), in okolju, kjer skrajni individualizem posameznike spreminja v stroje, ki glasbe sploh ne znajo več prepoznati, temveč pristajajo na pomensko izpraznjeno kruljenje (mesto). Kruljenje kot zvočno onesnaževanje, kot gola jakost brez vsebine monopolizira pozornost meščanov, da postanejo neobčutljivi na subtilnejše, bolj niansirane zvoke.

Roman Sin in sin je napisan v dehierarhizirani pisavi, kjer pripovedni tok enakomerno in asociativno niza zgodbo o popotovanju skozi prividne, sanjske pokrajine, vezane na literarno tradicijo romantizma. Pravzaprav je celotna premisa teksta »romantična«: pripovedni glas, ki je kljub delitvi na dve identiteti ves čas isti, goji ekskluzivističen odnos do umetnosti. Glasba je rešiteljica, prečiščevalka, je tista, ki odstira srca ljudi, družba, ki glasbe oziroma umetnosti obeh sinov ne zna prepoznati ali sprejeti vase, pa je obsojena na katastrofične življenjske razmere. Že res, da gre za podobe, prefiltrirane skozi notranje doživljanje, in to pogosto kontrastno, a z ironizacijo zunanjega sveta se pripovedni glas kljub vsemu vzpostavlja kot edini nosilec vednosti in okusa. In ker je glas razpolovljen, se izkušnje obeh sinov ponovijo dvakratno, oba morata opraviti isto pot, če naj ohranita zavest istosti, pripadnosti isti celoti. To pa pomeni nekaj repetitivnosti, tudi izčrpanosti v upodabljanju utopičnih in antiutopičnih svetov.

Roman Sin in sin je hvaležno gradivo za analizo, pa tudi kot metafora avtorja v iskanju svojega glasu. S svojim ustvarjanjem se želi dotakniti množic, na zavračanje lastne ranljivosti pa se razumljivo odziva z bolečino. V svojem bistvu je Sin in sin zelo intimno avtorsko delo, ki pa me vendarle ni tako prepričalo kot Sosičev prvenec Starec in jaz.


07.03.2022

Katja Mihurko Poniž: Od lastnega glasu do lastne sobe

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.


04.03.2022

Batman

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.03.2022

O naključju in domišljiji

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Prvi sneg

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Cyrano

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Uncharted

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Iskre v času: Svetovni računalniški podvig

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.02.2022

Evald Flisar: Nevidni otrok

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Barbara Zupan.


28.02.2022

ur. Alenka Veler in Andrej Ilc: Draga Kristina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


28.02.2022

Sergej Lebedjev: Dežela pozabe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


28.02.2022

Aleš Mustar: K(o)ronika

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko


27.02.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Temnica

Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič


24.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si


23.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL


22.02.2022

Zgodba o ljubezni in ženskah v svetu, ki ga vodijo moški

Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.


21.02.2022

Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Barbara Zupan


21.02.2022

Franci Novak: Obvoz

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jure Franko.


21.02.2022

Renato Quaglia: Zelene krošnje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


Stran 44 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov