Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Maribor : Založba Litera, 2020
Sarival Sosič je v slovensko literarno polje vstopil suvereno, z dodelanim prvencem Starec in jaz, ki je vnesel samosvoj, čeprav ne nujno inovativen pristop do avtobiografskega gradiva. Avtobiografija oziroma avtofikcija pri nas seveda ni brez tradicije, Sosič se tu vpisuje v linijo prepoznavnejših poetik Kovačiča, Kleča, Filipčiča. Vendar je roman izstopal predvsem po načinu ubesedovanja pripovednega jaza skozi podobo Drugega; jaza, ki se je konstituiral v odnosu do enega ključnega subjekta in ustvarjal fokusirano, čeprav morda klavstrofobično navezo. V prvencu zastavljeno poetiko je avtor nadaljeval tudi v drugem romanu Jaz sam, ki je za izhodišče vzel subjekt v nastajanju in v katerem se je pripovedni jaz gradil skozi odnos do staršev. Zdelo se je, skratka, da bo proza znova postala sredstvo za asociativno razgrinjanje preteklosti in soočanje z njenimi nevralgičnimi točkami, a tudi tokrat na Sosičev samosvoj način. Tudi Sin in sin, avtorjev tretji roman, se tematsko spogleduje z idejo samospoznavanja, le da proces ni več vezan na zunanje dejavnike, temveč izvira iz notranjosti, subjektivnosti pripovednega jaza. Ta je tokrat razpolovljen na glas, ki izmenično govori kot »jaz prvi sin« ali »jaz drugi sin«. Delitev se zdi bolj kot ne formalna, prvi sin igra violino, drugi sin poje, to pa je tudi vse, kar ju ločuje. Sin in sin namreč ni zamišljen kot psihološki oziroma karakterni roman. Pripoved je alegorična in liki temu primerno nabiti s simboliko.
Kot v spremni besedi piše Barbara Korun, Sosičev dosedanji opus z romanom Sin in sin tvori trilogijo, povezano s slogom pa tudi s sorodno intonacijo. Pri Sosiču je prva beseda uvodni takt, ki uvaja temo, perspektivo, občutje. V romanu Starec in jaz so bila na začetek postavljena vrata, simbol prehajanja in, kot se je izkazalo v zgodbi, dokončnega prehoda v novo stanje. Šlo pa je tudi za opazovani objekt in tudi sam pripovedovalec je bil pretežno opazovalec, v nasprotju s pripovedovalcem drugega dela, romana Jaz sam, ki se je že na začetku vzpostavil kot akter, kot tisti, ki izjavlja: »Stojim.« Uvod v roman Sin in sin pa je zgolj beseda, vabilo k čuječnosti, kot odpiranje tistemu, kar šele prihaja: »Poslušam.« Poslušanje je tudi sprejemanje okolice, odpiranje za njene dražljaje. Začetek romana je tako otroštvo, čas, ko se »tisto in tako še ni pojavilo, takrat niti pomislil nisem, še nikoli občutil, da bo to nekega dne prišlo, se razvilo in obstalo v meni, docela okrepljeno in izoblikovano bo vzkalilo in nekje znotraj mene trdno stalo«. Tisto se v kontekstu romana hitro izkaže za sinonim umetniške ustvarjalnosti, ki jo sin in sin razvijata skozi potovanje v duhu chateaubriandovskega romantičnega genija. Prebujanje občutka za umetniško ustvarjanje se skozi pripoved razvija in sooča tako z absolutnim, nekritičnim sprejemanjem, ki ga brata doživita na podeželju, kot z velemestno brezbrižnostjo. Izbira lokacij je sicer klišejsko kontrastna, s simbolnega vidika pa gre za bližino narave, za prvobitni prostor, ki se zna umetniškemu duhu predati (to je vas), in okolju, kjer skrajni individualizem posameznike spreminja v stroje, ki glasbe sploh ne znajo več prepoznati, temveč pristajajo na pomensko izpraznjeno kruljenje (mesto). Kruljenje kot zvočno onesnaževanje, kot gola jakost brez vsebine monopolizira pozornost meščanov, da postanejo neobčutljivi na subtilnejše, bolj niansirane zvoke.
Roman Sin in sin je napisan v dehierarhizirani pisavi, kjer pripovedni tok enakomerno in asociativno niza zgodbo o popotovanju skozi prividne, sanjske pokrajine, vezane na literarno tradicijo romantizma. Pravzaprav je celotna premisa teksta »romantična«: pripovedni glas, ki je kljub delitvi na dve identiteti ves čas isti, goji ekskluzivističen odnos do umetnosti. Glasba je rešiteljica, prečiščevalka, je tista, ki odstira srca ljudi, družba, ki glasbe oziroma umetnosti obeh sinov ne zna prepoznati ali sprejeti vase, pa je obsojena na katastrofične življenjske razmere. Že res, da gre za podobe, prefiltrirane skozi notranje doživljanje, in to pogosto kontrastno, a z ironizacijo zunanjega sveta se pripovedni glas kljub vsemu vzpostavlja kot edini nosilec vednosti in okusa. In ker je glas razpolovljen, se izkušnje obeh sinov ponovijo dvakratno, oba morata opraviti isto pot, če naj ohranita zavest istosti, pripadnosti isti celoti. To pa pomeni nekaj repetitivnosti, tudi izčrpanosti v upodabljanju utopičnih in antiutopičnih svetov.
Roman Sin in sin je hvaležno gradivo za analizo, pa tudi kot metafora avtorja v iskanju svojega glasu. S svojim ustvarjanjem se želi dotakniti množic, na zavračanje lastne ranljivosti pa se razumljivo odziva z bolečino. V svojem bistvu je Sin in sin zelo intimno avtorsko delo, ki pa me vendarle ni tako prepričalo kot Sosičev prvenec Starec in jaz.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Maribor : Založba Litera, 2020
Sarival Sosič je v slovensko literarno polje vstopil suvereno, z dodelanim prvencem Starec in jaz, ki je vnesel samosvoj, čeprav ne nujno inovativen pristop do avtobiografskega gradiva. Avtobiografija oziroma avtofikcija pri nas seveda ni brez tradicije, Sosič se tu vpisuje v linijo prepoznavnejših poetik Kovačiča, Kleča, Filipčiča. Vendar je roman izstopal predvsem po načinu ubesedovanja pripovednega jaza skozi podobo Drugega; jaza, ki se je konstituiral v odnosu do enega ključnega subjekta in ustvarjal fokusirano, čeprav morda klavstrofobično navezo. V prvencu zastavljeno poetiko je avtor nadaljeval tudi v drugem romanu Jaz sam, ki je za izhodišče vzel subjekt v nastajanju in v katerem se je pripovedni jaz gradil skozi odnos do staršev. Zdelo se je, skratka, da bo proza znova postala sredstvo za asociativno razgrinjanje preteklosti in soočanje z njenimi nevralgičnimi točkami, a tudi tokrat na Sosičev samosvoj način. Tudi Sin in sin, avtorjev tretji roman, se tematsko spogleduje z idejo samospoznavanja, le da proces ni več vezan na zunanje dejavnike, temveč izvira iz notranjosti, subjektivnosti pripovednega jaza. Ta je tokrat razpolovljen na glas, ki izmenično govori kot »jaz prvi sin« ali »jaz drugi sin«. Delitev se zdi bolj kot ne formalna, prvi sin igra violino, drugi sin poje, to pa je tudi vse, kar ju ločuje. Sin in sin namreč ni zamišljen kot psihološki oziroma karakterni roman. Pripoved je alegorična in liki temu primerno nabiti s simboliko.
Kot v spremni besedi piše Barbara Korun, Sosičev dosedanji opus z romanom Sin in sin tvori trilogijo, povezano s slogom pa tudi s sorodno intonacijo. Pri Sosiču je prva beseda uvodni takt, ki uvaja temo, perspektivo, občutje. V romanu Starec in jaz so bila na začetek postavljena vrata, simbol prehajanja in, kot se je izkazalo v zgodbi, dokončnega prehoda v novo stanje. Šlo pa je tudi za opazovani objekt in tudi sam pripovedovalec je bil pretežno opazovalec, v nasprotju s pripovedovalcem drugega dela, romana Jaz sam, ki se je že na začetku vzpostavil kot akter, kot tisti, ki izjavlja: »Stojim.« Uvod v roman Sin in sin pa je zgolj beseda, vabilo k čuječnosti, kot odpiranje tistemu, kar šele prihaja: »Poslušam.« Poslušanje je tudi sprejemanje okolice, odpiranje za njene dražljaje. Začetek romana je tako otroštvo, čas, ko se »tisto in tako še ni pojavilo, takrat niti pomislil nisem, še nikoli občutil, da bo to nekega dne prišlo, se razvilo in obstalo v meni, docela okrepljeno in izoblikovano bo vzkalilo in nekje znotraj mene trdno stalo«. Tisto se v kontekstu romana hitro izkaže za sinonim umetniške ustvarjalnosti, ki jo sin in sin razvijata skozi potovanje v duhu chateaubriandovskega romantičnega genija. Prebujanje občutka za umetniško ustvarjanje se skozi pripoved razvija in sooča tako z absolutnim, nekritičnim sprejemanjem, ki ga brata doživita na podeželju, kot z velemestno brezbrižnostjo. Izbira lokacij je sicer klišejsko kontrastna, s simbolnega vidika pa gre za bližino narave, za prvobitni prostor, ki se zna umetniškemu duhu predati (to je vas), in okolju, kjer skrajni individualizem posameznike spreminja v stroje, ki glasbe sploh ne znajo več prepoznati, temveč pristajajo na pomensko izpraznjeno kruljenje (mesto). Kruljenje kot zvočno onesnaževanje, kot gola jakost brez vsebine monopolizira pozornost meščanov, da postanejo neobčutljivi na subtilnejše, bolj niansirane zvoke.
Roman Sin in sin je napisan v dehierarhizirani pisavi, kjer pripovedni tok enakomerno in asociativno niza zgodbo o popotovanju skozi prividne, sanjske pokrajine, vezane na literarno tradicijo romantizma. Pravzaprav je celotna premisa teksta »romantična«: pripovedni glas, ki je kljub delitvi na dve identiteti ves čas isti, goji ekskluzivističen odnos do umetnosti. Glasba je rešiteljica, prečiščevalka, je tista, ki odstira srca ljudi, družba, ki glasbe oziroma umetnosti obeh sinov ne zna prepoznati ali sprejeti vase, pa je obsojena na katastrofične življenjske razmere. Že res, da gre za podobe, prefiltrirane skozi notranje doživljanje, in to pogosto kontrastno, a z ironizacijo zunanjega sveta se pripovedni glas kljub vsemu vzpostavlja kot edini nosilec vednosti in okusa. In ker je glas razpolovljen, se izkušnje obeh sinov ponovijo dvakratno, oba morata opraviti isto pot, če naj ohranita zavest istosti, pripadnosti isti celoti. To pa pomeni nekaj repetitivnosti, tudi izčrpanosti v upodabljanju utopičnih in antiutopičnih svetov.
Roman Sin in sin je hvaležno gradivo za analizo, pa tudi kot metafora avtorja v iskanju svojega glasu. S svojim ustvarjanjem se želi dotakniti množic, na zavračanje lastne ranljivosti pa se razumljivo odziva z bolečino. V svojem bistvu je Sin in sin zelo intimno avtorsko delo, ki pa me vendarle ni tako prepričalo kot Sosičev prvenec Starec in jaz.
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Neveljaven email naslov