Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sarival Sosič: Sin in sin

12.10.2020

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Maribor : Založba Litera, 2020

Sarival Sosič je v slovensko literarno polje vstopil suvereno, z dodelanim prvencem Starec in jaz, ki je vnesel samosvoj, čeprav ne nujno inovativen pristop do avtobiografskega gradiva. Avtobiografija oziroma avtofikcija pri nas seveda ni brez tradicije, Sosič se tu vpisuje v linijo prepoznavnejših poetik Kovačiča, Kleča, Filipčiča. Vendar je roman izstopal predvsem po načinu ubesedovanja pripovednega jaza skozi podobo Drugega; jaza, ki se je konstituiral v odnosu do enega ključnega subjekta in ustvarjal fokusirano, čeprav morda klavstrofobično navezo. V prvencu zastavljeno poetiko je avtor nadaljeval tudi v drugem romanu Jaz sam, ki je za izhodišče vzel subjekt v nastajanju in v katerem se je pripovedni jaz gradil skozi odnos do staršev. Zdelo se je, skratka, da bo proza znova postala sredstvo za asociativno razgrinjanje preteklosti in soočanje z njenimi nevralgičnimi točkami, a tudi tokrat na Sosičev samosvoj način. Tudi Sin in sin, avtorjev tretji roman, se tematsko spogleduje z idejo samospoznavanja, le da proces ni več vezan na zunanje dejavnike, temveč izvira iz notranjosti, subjektivnosti pripovednega jaza. Ta je tokrat razpolovljen na glas, ki izmenično govori kot »jaz prvi sin« ali »jaz drugi sin«. Delitev se zdi bolj kot ne formalna, prvi sin igra violino, drugi sin poje, to pa je tudi vse, kar ju ločuje. Sin in sin namreč ni zamišljen kot psihološki oziroma karakterni roman. Pripoved je alegorična in liki temu primerno nabiti s simboliko.

Kot v spremni besedi piše Barbara Korun, Sosičev dosedanji opus z romanom Sin in sin tvori trilogijo, povezano s slogom pa tudi s sorodno intonacijo. Pri Sosiču je prva beseda uvodni takt, ki uvaja temo, perspektivo, občutje. V romanu Starec in jaz so bila na začetek postavljena vrata, simbol prehajanja in, kot se je izkazalo v zgodbi, dokončnega prehoda v novo stanje. Šlo pa je tudi za opazovani objekt in tudi sam pripovedovalec je bil pretežno opazovalec, v nasprotju s pripovedovalcem drugega dela, romana Jaz sam, ki se je že na začetku vzpostavil kot akter, kot tisti, ki izjavlja: »Stojim.« Uvod v roman Sin in sin pa je zgolj beseda, vabilo k čuječnosti, kot odpiranje tistemu, kar šele prihaja: »Poslušam.« Poslušanje je tudi sprejemanje okolice, odpiranje za njene dražljaje. Začetek romana je tako otroštvo, čas, ko se »tisto in tako še ni pojavilo, takrat niti pomislil nisem, še nikoli občutil, da bo to nekega dne prišlo, se razvilo in obstalo v meni, docela okrepljeno in izoblikovano bo vzkalilo in nekje znotraj mene trdno stalo«. Tisto se v kontekstu romana hitro izkaže za sinonim umetniške ustvarjalnosti, ki jo sin in sin razvijata skozi potovanje v duhu chateaubriandovskega romantičnega genija. Prebujanje občutka za umetniško ustvarjanje se skozi pripoved razvija in sooča tako z absolutnim, nekritičnim sprejemanjem, ki ga brata doživita na podeželju, kot z velemestno brezbrižnostjo. Izbira lokacij je sicer klišejsko kontrastna, s simbolnega vidika pa gre za bližino narave, za prvobitni prostor, ki se zna umetniškemu duhu predati (to je vas), in okolju, kjer skrajni individualizem posameznike spreminja v stroje, ki glasbe sploh ne znajo več prepoznati, temveč pristajajo na pomensko izpraznjeno kruljenje (mesto). Kruljenje kot zvočno onesnaževanje, kot gola jakost brez vsebine monopolizira pozornost meščanov, da postanejo neobčutljivi na subtilnejše, bolj niansirane zvoke.

Roman Sin in sin je napisan v dehierarhizirani pisavi, kjer pripovedni tok enakomerno in asociativno niza zgodbo o popotovanju skozi prividne, sanjske pokrajine, vezane na literarno tradicijo romantizma. Pravzaprav je celotna premisa teksta »romantična«: pripovedni glas, ki je kljub delitvi na dve identiteti ves čas isti, goji ekskluzivističen odnos do umetnosti. Glasba je rešiteljica, prečiščevalka, je tista, ki odstira srca ljudi, družba, ki glasbe oziroma umetnosti obeh sinov ne zna prepoznati ali sprejeti vase, pa je obsojena na katastrofične življenjske razmere. Že res, da gre za podobe, prefiltrirane skozi notranje doživljanje, in to pogosto kontrastno, a z ironizacijo zunanjega sveta se pripovedni glas kljub vsemu vzpostavlja kot edini nosilec vednosti in okusa. In ker je glas razpolovljen, se izkušnje obeh sinov ponovijo dvakratno, oba morata opraviti isto pot, če naj ohranita zavest istosti, pripadnosti isti celoti. To pa pomeni nekaj repetitivnosti, tudi izčrpanosti v upodabljanju utopičnih in antiutopičnih svetov.

Roman Sin in sin je hvaležno gradivo za analizo, pa tudi kot metafora avtorja v iskanju svojega glasu. S svojim ustvarjanjem se želi dotakniti množic, na zavračanje lastne ranljivosti pa se razumljivo odziva z bolečino. V svojem bistvu je Sin in sin zelo intimno avtorsko delo, ki pa me vendarle ni tako prepričalo kot Sosičev prvenec Starec in jaz.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sarival Sosič: Sin in sin

12.10.2020

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Maribor : Založba Litera, 2020

Sarival Sosič je v slovensko literarno polje vstopil suvereno, z dodelanim prvencem Starec in jaz, ki je vnesel samosvoj, čeprav ne nujno inovativen pristop do avtobiografskega gradiva. Avtobiografija oziroma avtofikcija pri nas seveda ni brez tradicije, Sosič se tu vpisuje v linijo prepoznavnejših poetik Kovačiča, Kleča, Filipčiča. Vendar je roman izstopal predvsem po načinu ubesedovanja pripovednega jaza skozi podobo Drugega; jaza, ki se je konstituiral v odnosu do enega ključnega subjekta in ustvarjal fokusirano, čeprav morda klavstrofobično navezo. V prvencu zastavljeno poetiko je avtor nadaljeval tudi v drugem romanu Jaz sam, ki je za izhodišče vzel subjekt v nastajanju in v katerem se je pripovedni jaz gradil skozi odnos do staršev. Zdelo se je, skratka, da bo proza znova postala sredstvo za asociativno razgrinjanje preteklosti in soočanje z njenimi nevralgičnimi točkami, a tudi tokrat na Sosičev samosvoj način. Tudi Sin in sin, avtorjev tretji roman, se tematsko spogleduje z idejo samospoznavanja, le da proces ni več vezan na zunanje dejavnike, temveč izvira iz notranjosti, subjektivnosti pripovednega jaza. Ta je tokrat razpolovljen na glas, ki izmenično govori kot »jaz prvi sin« ali »jaz drugi sin«. Delitev se zdi bolj kot ne formalna, prvi sin igra violino, drugi sin poje, to pa je tudi vse, kar ju ločuje. Sin in sin namreč ni zamišljen kot psihološki oziroma karakterni roman. Pripoved je alegorična in liki temu primerno nabiti s simboliko.

Kot v spremni besedi piše Barbara Korun, Sosičev dosedanji opus z romanom Sin in sin tvori trilogijo, povezano s slogom pa tudi s sorodno intonacijo. Pri Sosiču je prva beseda uvodni takt, ki uvaja temo, perspektivo, občutje. V romanu Starec in jaz so bila na začetek postavljena vrata, simbol prehajanja in, kot se je izkazalo v zgodbi, dokončnega prehoda v novo stanje. Šlo pa je tudi za opazovani objekt in tudi sam pripovedovalec je bil pretežno opazovalec, v nasprotju s pripovedovalcem drugega dela, romana Jaz sam, ki se je že na začetku vzpostavil kot akter, kot tisti, ki izjavlja: »Stojim.« Uvod v roman Sin in sin pa je zgolj beseda, vabilo k čuječnosti, kot odpiranje tistemu, kar šele prihaja: »Poslušam.« Poslušanje je tudi sprejemanje okolice, odpiranje za njene dražljaje. Začetek romana je tako otroštvo, čas, ko se »tisto in tako še ni pojavilo, takrat niti pomislil nisem, še nikoli občutil, da bo to nekega dne prišlo, se razvilo in obstalo v meni, docela okrepljeno in izoblikovano bo vzkalilo in nekje znotraj mene trdno stalo«. Tisto se v kontekstu romana hitro izkaže za sinonim umetniške ustvarjalnosti, ki jo sin in sin razvijata skozi potovanje v duhu chateaubriandovskega romantičnega genija. Prebujanje občutka za umetniško ustvarjanje se skozi pripoved razvija in sooča tako z absolutnim, nekritičnim sprejemanjem, ki ga brata doživita na podeželju, kot z velemestno brezbrižnostjo. Izbira lokacij je sicer klišejsko kontrastna, s simbolnega vidika pa gre za bližino narave, za prvobitni prostor, ki se zna umetniškemu duhu predati (to je vas), in okolju, kjer skrajni individualizem posameznike spreminja v stroje, ki glasbe sploh ne znajo več prepoznati, temveč pristajajo na pomensko izpraznjeno kruljenje (mesto). Kruljenje kot zvočno onesnaževanje, kot gola jakost brez vsebine monopolizira pozornost meščanov, da postanejo neobčutljivi na subtilnejše, bolj niansirane zvoke.

Roman Sin in sin je napisan v dehierarhizirani pisavi, kjer pripovedni tok enakomerno in asociativno niza zgodbo o popotovanju skozi prividne, sanjske pokrajine, vezane na literarno tradicijo romantizma. Pravzaprav je celotna premisa teksta »romantična«: pripovedni glas, ki je kljub delitvi na dve identiteti ves čas isti, goji ekskluzivističen odnos do umetnosti. Glasba je rešiteljica, prečiščevalka, je tista, ki odstira srca ljudi, družba, ki glasbe oziroma umetnosti obeh sinov ne zna prepoznati ali sprejeti vase, pa je obsojena na katastrofične življenjske razmere. Že res, da gre za podobe, prefiltrirane skozi notranje doživljanje, in to pogosto kontrastno, a z ironizacijo zunanjega sveta se pripovedni glas kljub vsemu vzpostavlja kot edini nosilec vednosti in okusa. In ker je glas razpolovljen, se izkušnje obeh sinov ponovijo dvakratno, oba morata opraviti isto pot, če naj ohranita zavest istosti, pripadnosti isti celoti. To pa pomeni nekaj repetitivnosti, tudi izčrpanosti v upodabljanju utopičnih in antiutopičnih svetov.

Roman Sin in sin je hvaležno gradivo za analizo, pa tudi kot metafora avtorja v iskanju svojega glasu. S svojim ustvarjanjem se želi dotakniti množic, na zavračanje lastne ranljivosti pa se razumljivo odziva z bolečino. V svojem bistvu je Sin in sin zelo intimno avtorsko delo, ki pa me vendarle ni tako prepričalo kot Sosičev prvenec Starec in jaz.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Milan Jesih: Namreč

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


Stran 45 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov