Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bereta Jure Franko in Mateja Perpar.
Celje : Mohorjeva družba, 2020
Knjigo Alme Karlin Daljna ženska bi bilo žanrsko mogoče imeti za spominsko prozo, v njej pa je tudi kar nekaj prvin kriminalke in odlomkov, v katerih pisateljica prodira v človekovo duševnost. Kratek avtoričin uvod se nadaljuje s pismi Hansa Joachima Bonsacka, podpisanimi s psevdonimom Frank van Halen. Pisateljica pravi, da je v pismih posebna lepota, slutiti je klic duše nad prepadom časov. Stari znanec po duši, prijatelj ali sovražnik, tedaj se je nagibala k temu, da je vendarle prijatelj, je vstopil v njeno življenje. Tako kot dopisovalec je tudi sama sovražila Hitlerja in njegov režim, saj je ta iz množice razvijajočih se duš napravil mrtvo maso, uporabno za vojne namene. Njene knjige so v strankarskih knjižnicah postopoma prepovedali in večina del je v tistem času zato ostala neobjavljena. Režim je naznanjal omejevanje osebne svobode in hlapčevstvo duha. V tretjem rajhu je bila tedaj na obisku, vendar je zaradi drugačnega svetovnega nazora kaj kmalu ugotovila, da se mora vrniti domov, v Celje.
Frank van Halen v enem izmed pisem priznava, da je egocentričen, ima se za moderno silhueto človeka leta 1935, oboroženega z ironijo, hladom srca in konvencijami. Alma Karlin tedaj ni slutila, v kaj se bo razraslo to postavljanje jaza v središče vsega in neupoštevanje drugih ljudi. O njej in njeni ustvarjalnosti je sicer pisal spoštljivo, iskal je duhovno bližino, zavetje in čustveno zatočišče. Pisma so bila poetična, polna nežnosti in pravcati literarni biseri. Tudi naslovnici so se zdela čudovita, skoraj prelepa, kljub temu pa je predvidevala, da je njihov pisec človek, s katerim se težko živi.
Čez čas ji je duhovnik sporočil, kaj vse se mu je primerilo. Osumili so ga vohunstva, strpali v zapor in zatem v koncentracijsko taborišče. Zaradi vsega hudega se je s skokom skozi okno skušal ubiti, vendar ga smrt ni hotela odrešiti, samo noge si je polomil. Dolgo je okreval, posledice pa so bile, da je zatem hodil le s težavo. Daniel Alexander Frölich, zgodovinar in raziskovalec njegovega življenja in vnuk Bonsackove prve žene, je pozneje dvomil, da je bil v taborišču, ni mogel dokazati judovskih prednikov in, čeprav je bil vojak, ni verjel.
Kam neki bi se Frank van Halen v stiski mogel zateči? K daljni ženski, rešiteljici Almi Karlin, in upanju, ki ga je utelešala. Njena prijateljica, s katero je živela, slikarka Thea Schreiber-Gammelin, jo je opozorila, da je Frank človek, ki bi šel prek trupel. Alma Karlin pa si je kot humanistka ter plemenita in sočutna oseba začela močno prizadevati, da bi izgnanca rešila. Na vse konce in kraje je pošiljala pisma, iskala zveze pri vplivnih ljudeh in ga tik pred več izgoni uspela ohraniti v Celju. Kupovala mu je vozovnice za vlak in mrzlično iskala ustrezne dokumente. Za vse to je zapravila toliko denarja, da sta se s Theo komaj preživljali. Za begunca sta se celo toliko žrtvovali, da je prijateljica prodala svoj klavir, a van Halnu se taka požrtvovalnost ni zdela nič posebnega. Skrivaj je zahajal v kino in se zapletal z mladimi dekleti, Thei pa je tu in tam tudi kaj ukradel, kak dragocen spomin, in ga brez predsodkov skušal prodati. Alma Karlin zaradi tega, kar naj bi doživel v preteklosti, nekako ni mogla zaropotati nad njim in mu očitati sebičnosti in samovoljnosti. Njena dobrosrčnost se je raztezala do skrajnosti. Stvarna je bila le glede smrti, ki je ves čas prežala na moškega, za katerega se je tako zavzela, čeprav so njeno prizadevanje spremljali vohuni in gestapo. Ko se je odločil, da mora zaradi nemoči in brezupa vsemu napraviti konec, se je z njegovo izbiro strinjala. Izpil je strup, toda smrt ni hotela priti niti tedaj.
V delu Daljna ženska individualizem prehaja v univerzalnost. Posameznikova usoda je vpeta v krizni čas bližajoče se druge svetovne vojne. Pisateljica je dobra opazovalka in poznavalka duševnosti, kljub nezavidljivemu položaju zmore tudi humor in ironijo. Van Halnovo razpoloženje se je nenehno spreminjalo, zdaj je bil gospodovalen in ošaben, zdaj čisto na tleh, zato je Thea Schreiber-Gammelin Almo vprašala:
»Kakšen pa je danes? Je rajhskancler ali zapornik?«
Iz napuha uradniške osebe je praviloma zelo hitro padel v globine obupa izgnanca brez domovine.
Ko je neutolažljivo jokal, je imela Alma Karlin kljub pomilovanju neprijeten občutek, da takšen visokorasel moški, ki je bil nekoč baje oficir, celo pod vislicami ne bi smel jokati.
»V življenju je bila naloga vsakega človeka, da obvlada lastno usodo ali pa dovoli, da hrabro zdrsne v prepad. Mojim staromodnim pogledom ni ustrezalo, da bi ženska krojila usodo moškim. Te misli so verjetno izhajale iz dejstva, da je bil moj oče zelo pogumen oficir in človek.
V resnici pa Alma Karlin ni bila prav nič staromodna, temveč moderna, odločna, vztrajna in nadvse pogumna ženska. Ni bila samo daljna ženska, temveč pokončna in občudovanja vredna oseba, umetnica in popotnica, ki se je razdajala in v evropski kulturi zapustila globoko sled. Verjela je tudi v nadčutno ter iz vizij in sanj znala razbrati prihodnost. S Frankom van Halnom se je zgodilo natanko tako, kot so napovedala njena videnja.
Jerneja Jezernik, dolgoletna proučevalka in poznavalka opusa in literarne zapuščine Alme Karlin, je opravila pomembno delo. Knjigo Daljna ženska je dopolnila z natančnimi in informativno bogatimi opombami ter nam omogočila, da smo se seznanili s pisateljičino osebno izkušnjo, v kateri si je iskreno prizadevala pomagati človeku v stiski. Ali je bil ta nesrečnež tega vreden, pa je že druga in ne kdo ve kako lepa zgodba.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bereta Jure Franko in Mateja Perpar.
Celje : Mohorjeva družba, 2020
Knjigo Alme Karlin Daljna ženska bi bilo žanrsko mogoče imeti za spominsko prozo, v njej pa je tudi kar nekaj prvin kriminalke in odlomkov, v katerih pisateljica prodira v človekovo duševnost. Kratek avtoričin uvod se nadaljuje s pismi Hansa Joachima Bonsacka, podpisanimi s psevdonimom Frank van Halen. Pisateljica pravi, da je v pismih posebna lepota, slutiti je klic duše nad prepadom časov. Stari znanec po duši, prijatelj ali sovražnik, tedaj se je nagibala k temu, da je vendarle prijatelj, je vstopil v njeno življenje. Tako kot dopisovalec je tudi sama sovražila Hitlerja in njegov režim, saj je ta iz množice razvijajočih se duš napravil mrtvo maso, uporabno za vojne namene. Njene knjige so v strankarskih knjižnicah postopoma prepovedali in večina del je v tistem času zato ostala neobjavljena. Režim je naznanjal omejevanje osebne svobode in hlapčevstvo duha. V tretjem rajhu je bila tedaj na obisku, vendar je zaradi drugačnega svetovnega nazora kaj kmalu ugotovila, da se mora vrniti domov, v Celje.
Frank van Halen v enem izmed pisem priznava, da je egocentričen, ima se za moderno silhueto človeka leta 1935, oboroženega z ironijo, hladom srca in konvencijami. Alma Karlin tedaj ni slutila, v kaj se bo razraslo to postavljanje jaza v središče vsega in neupoštevanje drugih ljudi. O njej in njeni ustvarjalnosti je sicer pisal spoštljivo, iskal je duhovno bližino, zavetje in čustveno zatočišče. Pisma so bila poetična, polna nežnosti in pravcati literarni biseri. Tudi naslovnici so se zdela čudovita, skoraj prelepa, kljub temu pa je predvidevala, da je njihov pisec človek, s katerim se težko živi.
Čez čas ji je duhovnik sporočil, kaj vse se mu je primerilo. Osumili so ga vohunstva, strpali v zapor in zatem v koncentracijsko taborišče. Zaradi vsega hudega se je s skokom skozi okno skušal ubiti, vendar ga smrt ni hotela odrešiti, samo noge si je polomil. Dolgo je okreval, posledice pa so bile, da je zatem hodil le s težavo. Daniel Alexander Frölich, zgodovinar in raziskovalec njegovega življenja in vnuk Bonsackove prve žene, je pozneje dvomil, da je bil v taborišču, ni mogel dokazati judovskih prednikov in, čeprav je bil vojak, ni verjel.
Kam neki bi se Frank van Halen v stiski mogel zateči? K daljni ženski, rešiteljici Almi Karlin, in upanju, ki ga je utelešala. Njena prijateljica, s katero je živela, slikarka Thea Schreiber-Gammelin, jo je opozorila, da je Frank človek, ki bi šel prek trupel. Alma Karlin pa si je kot humanistka ter plemenita in sočutna oseba začela močno prizadevati, da bi izgnanca rešila. Na vse konce in kraje je pošiljala pisma, iskala zveze pri vplivnih ljudeh in ga tik pred več izgoni uspela ohraniti v Celju. Kupovala mu je vozovnice za vlak in mrzlično iskala ustrezne dokumente. Za vse to je zapravila toliko denarja, da sta se s Theo komaj preživljali. Za begunca sta se celo toliko žrtvovali, da je prijateljica prodala svoj klavir, a van Halnu se taka požrtvovalnost ni zdela nič posebnega. Skrivaj je zahajal v kino in se zapletal z mladimi dekleti, Thei pa je tu in tam tudi kaj ukradel, kak dragocen spomin, in ga brez predsodkov skušal prodati. Alma Karlin zaradi tega, kar naj bi doživel v preteklosti, nekako ni mogla zaropotati nad njim in mu očitati sebičnosti in samovoljnosti. Njena dobrosrčnost se je raztezala do skrajnosti. Stvarna je bila le glede smrti, ki je ves čas prežala na moškega, za katerega se je tako zavzela, čeprav so njeno prizadevanje spremljali vohuni in gestapo. Ko se je odločil, da mora zaradi nemoči in brezupa vsemu napraviti konec, se je z njegovo izbiro strinjala. Izpil je strup, toda smrt ni hotela priti niti tedaj.
V delu Daljna ženska individualizem prehaja v univerzalnost. Posameznikova usoda je vpeta v krizni čas bližajoče se druge svetovne vojne. Pisateljica je dobra opazovalka in poznavalka duševnosti, kljub nezavidljivemu položaju zmore tudi humor in ironijo. Van Halnovo razpoloženje se je nenehno spreminjalo, zdaj je bil gospodovalen in ošaben, zdaj čisto na tleh, zato je Thea Schreiber-Gammelin Almo vprašala:
»Kakšen pa je danes? Je rajhskancler ali zapornik?«
Iz napuha uradniške osebe je praviloma zelo hitro padel v globine obupa izgnanca brez domovine.
Ko je neutolažljivo jokal, je imela Alma Karlin kljub pomilovanju neprijeten občutek, da takšen visokorasel moški, ki je bil nekoč baje oficir, celo pod vislicami ne bi smel jokati.
»V življenju je bila naloga vsakega človeka, da obvlada lastno usodo ali pa dovoli, da hrabro zdrsne v prepad. Mojim staromodnim pogledom ni ustrezalo, da bi ženska krojila usodo moškim. Te misli so verjetno izhajale iz dejstva, da je bil moj oče zelo pogumen oficir in človek.
V resnici pa Alma Karlin ni bila prav nič staromodna, temveč moderna, odločna, vztrajna in nadvse pogumna ženska. Ni bila samo daljna ženska, temveč pokončna in občudovanja vredna oseba, umetnica in popotnica, ki se je razdajala in v evropski kulturi zapustila globoko sled. Verjela je tudi v nadčutno ter iz vizij in sanj znala razbrati prihodnost. S Frankom van Halnom se je zgodilo natanko tako, kot so napovedala njena videnja.
Jerneja Jezernik, dolgoletna proučevalka in poznavalka opusa in literarne zapuščine Alme Karlin, je opravila pomembno delo. Knjigo Daljna ženska je dopolnila z natančnimi in informativno bogatimi opombami ter nam omogočila, da smo se seznanili s pisateljičino osebno izkušnjo, v kateri si je iskreno prizadevala pomagati človeku v stiski. Ali je bil ta nesrečnež tega vreden, pa je že druga in ne kdo ve kako lepa zgodba.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov