Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bereta Jure Franko in Mateja Perpar.
Celje : Mohorjeva družba, 2020
Knjigo Alme Karlin Daljna ženska bi bilo žanrsko mogoče imeti za spominsko prozo, v njej pa je tudi kar nekaj prvin kriminalke in odlomkov, v katerih pisateljica prodira v človekovo duševnost. Kratek avtoričin uvod se nadaljuje s pismi Hansa Joachima Bonsacka, podpisanimi s psevdonimom Frank van Halen. Pisateljica pravi, da je v pismih posebna lepota, slutiti je klic duše nad prepadom časov. Stari znanec po duši, prijatelj ali sovražnik, tedaj se je nagibala k temu, da je vendarle prijatelj, je vstopil v njeno življenje. Tako kot dopisovalec je tudi sama sovražila Hitlerja in njegov režim, saj je ta iz množice razvijajočih se duš napravil mrtvo maso, uporabno za vojne namene. Njene knjige so v strankarskih knjižnicah postopoma prepovedali in večina del je v tistem času zato ostala neobjavljena. Režim je naznanjal omejevanje osebne svobode in hlapčevstvo duha. V tretjem rajhu je bila tedaj na obisku, vendar je zaradi drugačnega svetovnega nazora kaj kmalu ugotovila, da se mora vrniti domov, v Celje.
Frank van Halen v enem izmed pisem priznava, da je egocentričen, ima se za moderno silhueto človeka leta 1935, oboroženega z ironijo, hladom srca in konvencijami. Alma Karlin tedaj ni slutila, v kaj se bo razraslo to postavljanje jaza v središče vsega in neupoštevanje drugih ljudi. O njej in njeni ustvarjalnosti je sicer pisal spoštljivo, iskal je duhovno bližino, zavetje in čustveno zatočišče. Pisma so bila poetična, polna nežnosti in pravcati literarni biseri. Tudi naslovnici so se zdela čudovita, skoraj prelepa, kljub temu pa je predvidevala, da je njihov pisec človek, s katerim se težko živi.
Čez čas ji je duhovnik sporočil, kaj vse se mu je primerilo. Osumili so ga vohunstva, strpali v zapor in zatem v koncentracijsko taborišče. Zaradi vsega hudega se je s skokom skozi okno skušal ubiti, vendar ga smrt ni hotela odrešiti, samo noge si je polomil. Dolgo je okreval, posledice pa so bile, da je zatem hodil le s težavo. Daniel Alexander Frölich, zgodovinar in raziskovalec njegovega življenja in vnuk Bonsackove prve žene, je pozneje dvomil, da je bil v taborišču, ni mogel dokazati judovskih prednikov in, čeprav je bil vojak, ni verjel.
Kam neki bi se Frank van Halen v stiski mogel zateči? K daljni ženski, rešiteljici Almi Karlin, in upanju, ki ga je utelešala. Njena prijateljica, s katero je živela, slikarka Thea Schreiber-Gammelin, jo je opozorila, da je Frank človek, ki bi šel prek trupel. Alma Karlin pa si je kot humanistka ter plemenita in sočutna oseba začela močno prizadevati, da bi izgnanca rešila. Na vse konce in kraje je pošiljala pisma, iskala zveze pri vplivnih ljudeh in ga tik pred več izgoni uspela ohraniti v Celju. Kupovala mu je vozovnice za vlak in mrzlično iskala ustrezne dokumente. Za vse to je zapravila toliko denarja, da sta se s Theo komaj preživljali. Za begunca sta se celo toliko žrtvovali, da je prijateljica prodala svoj klavir, a van Halnu se taka požrtvovalnost ni zdela nič posebnega. Skrivaj je zahajal v kino in se zapletal z mladimi dekleti, Thei pa je tu in tam tudi kaj ukradel, kak dragocen spomin, in ga brez predsodkov skušal prodati. Alma Karlin zaradi tega, kar naj bi doživel v preteklosti, nekako ni mogla zaropotati nad njim in mu očitati sebičnosti in samovoljnosti. Njena dobrosrčnost se je raztezala do skrajnosti. Stvarna je bila le glede smrti, ki je ves čas prežala na moškega, za katerega se je tako zavzela, čeprav so njeno prizadevanje spremljali vohuni in gestapo. Ko se je odločil, da mora zaradi nemoči in brezupa vsemu napraviti konec, se je z njegovo izbiro strinjala. Izpil je strup, toda smrt ni hotela priti niti tedaj.
V delu Daljna ženska individualizem prehaja v univerzalnost. Posameznikova usoda je vpeta v krizni čas bližajoče se druge svetovne vojne. Pisateljica je dobra opazovalka in poznavalka duševnosti, kljub nezavidljivemu položaju zmore tudi humor in ironijo. Van Halnovo razpoloženje se je nenehno spreminjalo, zdaj je bil gospodovalen in ošaben, zdaj čisto na tleh, zato je Thea Schreiber-Gammelin Almo vprašala:
»Kakšen pa je danes? Je rajhskancler ali zapornik?«
Iz napuha uradniške osebe je praviloma zelo hitro padel v globine obupa izgnanca brez domovine.
Ko je neutolažljivo jokal, je imela Alma Karlin kljub pomilovanju neprijeten občutek, da takšen visokorasel moški, ki je bil nekoč baje oficir, celo pod vislicami ne bi smel jokati.
»V življenju je bila naloga vsakega človeka, da obvlada lastno usodo ali pa dovoli, da hrabro zdrsne v prepad. Mojim staromodnim pogledom ni ustrezalo, da bi ženska krojila usodo moškim. Te misli so verjetno izhajale iz dejstva, da je bil moj oče zelo pogumen oficir in človek.
V resnici pa Alma Karlin ni bila prav nič staromodna, temveč moderna, odločna, vztrajna in nadvse pogumna ženska. Ni bila samo daljna ženska, temveč pokončna in občudovanja vredna oseba, umetnica in popotnica, ki se je razdajala in v evropski kulturi zapustila globoko sled. Verjela je tudi v nadčutno ter iz vizij in sanj znala razbrati prihodnost. S Frankom van Halnom se je zgodilo natanko tako, kot so napovedala njena videnja.
Jerneja Jezernik, dolgoletna proučevalka in poznavalka opusa in literarne zapuščine Alme Karlin, je opravila pomembno delo. Knjigo Daljna ženska je dopolnila z natančnimi in informativno bogatimi opombami ter nam omogočila, da smo se seznanili s pisateljičino osebno izkušnjo, v kateri si je iskreno prizadevala pomagati človeku v stiski. Ali je bil ta nesrečnež tega vreden, pa je že druga in ne kdo ve kako lepa zgodba.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bereta Jure Franko in Mateja Perpar.
Celje : Mohorjeva družba, 2020
Knjigo Alme Karlin Daljna ženska bi bilo žanrsko mogoče imeti za spominsko prozo, v njej pa je tudi kar nekaj prvin kriminalke in odlomkov, v katerih pisateljica prodira v človekovo duševnost. Kratek avtoričin uvod se nadaljuje s pismi Hansa Joachima Bonsacka, podpisanimi s psevdonimom Frank van Halen. Pisateljica pravi, da je v pismih posebna lepota, slutiti je klic duše nad prepadom časov. Stari znanec po duši, prijatelj ali sovražnik, tedaj se je nagibala k temu, da je vendarle prijatelj, je vstopil v njeno življenje. Tako kot dopisovalec je tudi sama sovražila Hitlerja in njegov režim, saj je ta iz množice razvijajočih se duš napravil mrtvo maso, uporabno za vojne namene. Njene knjige so v strankarskih knjižnicah postopoma prepovedali in večina del je v tistem času zato ostala neobjavljena. Režim je naznanjal omejevanje osebne svobode in hlapčevstvo duha. V tretjem rajhu je bila tedaj na obisku, vendar je zaradi drugačnega svetovnega nazora kaj kmalu ugotovila, da se mora vrniti domov, v Celje.
Frank van Halen v enem izmed pisem priznava, da je egocentričen, ima se za moderno silhueto človeka leta 1935, oboroženega z ironijo, hladom srca in konvencijami. Alma Karlin tedaj ni slutila, v kaj se bo razraslo to postavljanje jaza v središče vsega in neupoštevanje drugih ljudi. O njej in njeni ustvarjalnosti je sicer pisal spoštljivo, iskal je duhovno bližino, zavetje in čustveno zatočišče. Pisma so bila poetična, polna nežnosti in pravcati literarni biseri. Tudi naslovnici so se zdela čudovita, skoraj prelepa, kljub temu pa je predvidevala, da je njihov pisec človek, s katerim se težko živi.
Čez čas ji je duhovnik sporočil, kaj vse se mu je primerilo. Osumili so ga vohunstva, strpali v zapor in zatem v koncentracijsko taborišče. Zaradi vsega hudega se je s skokom skozi okno skušal ubiti, vendar ga smrt ni hotela odrešiti, samo noge si je polomil. Dolgo je okreval, posledice pa so bile, da je zatem hodil le s težavo. Daniel Alexander Frölich, zgodovinar in raziskovalec njegovega življenja in vnuk Bonsackove prve žene, je pozneje dvomil, da je bil v taborišču, ni mogel dokazati judovskih prednikov in, čeprav je bil vojak, ni verjel.
Kam neki bi se Frank van Halen v stiski mogel zateči? K daljni ženski, rešiteljici Almi Karlin, in upanju, ki ga je utelešala. Njena prijateljica, s katero je živela, slikarka Thea Schreiber-Gammelin, jo je opozorila, da je Frank človek, ki bi šel prek trupel. Alma Karlin pa si je kot humanistka ter plemenita in sočutna oseba začela močno prizadevati, da bi izgnanca rešila. Na vse konce in kraje je pošiljala pisma, iskala zveze pri vplivnih ljudeh in ga tik pred več izgoni uspela ohraniti v Celju. Kupovala mu je vozovnice za vlak in mrzlično iskala ustrezne dokumente. Za vse to je zapravila toliko denarja, da sta se s Theo komaj preživljali. Za begunca sta se celo toliko žrtvovali, da je prijateljica prodala svoj klavir, a van Halnu se taka požrtvovalnost ni zdela nič posebnega. Skrivaj je zahajal v kino in se zapletal z mladimi dekleti, Thei pa je tu in tam tudi kaj ukradel, kak dragocen spomin, in ga brez predsodkov skušal prodati. Alma Karlin zaradi tega, kar naj bi doživel v preteklosti, nekako ni mogla zaropotati nad njim in mu očitati sebičnosti in samovoljnosti. Njena dobrosrčnost se je raztezala do skrajnosti. Stvarna je bila le glede smrti, ki je ves čas prežala na moškega, za katerega se je tako zavzela, čeprav so njeno prizadevanje spremljali vohuni in gestapo. Ko se je odločil, da mora zaradi nemoči in brezupa vsemu napraviti konec, se je z njegovo izbiro strinjala. Izpil je strup, toda smrt ni hotela priti niti tedaj.
V delu Daljna ženska individualizem prehaja v univerzalnost. Posameznikova usoda je vpeta v krizni čas bližajoče se druge svetovne vojne. Pisateljica je dobra opazovalka in poznavalka duševnosti, kljub nezavidljivemu položaju zmore tudi humor in ironijo. Van Halnovo razpoloženje se je nenehno spreminjalo, zdaj je bil gospodovalen in ošaben, zdaj čisto na tleh, zato je Thea Schreiber-Gammelin Almo vprašala:
»Kakšen pa je danes? Je rajhskancler ali zapornik?«
Iz napuha uradniške osebe je praviloma zelo hitro padel v globine obupa izgnanca brez domovine.
Ko je neutolažljivo jokal, je imela Alma Karlin kljub pomilovanju neprijeten občutek, da takšen visokorasel moški, ki je bil nekoč baje oficir, celo pod vislicami ne bi smel jokati.
»V življenju je bila naloga vsakega človeka, da obvlada lastno usodo ali pa dovoli, da hrabro zdrsne v prepad. Mojim staromodnim pogledom ni ustrezalo, da bi ženska krojila usodo moškim. Te misli so verjetno izhajale iz dejstva, da je bil moj oče zelo pogumen oficir in človek.
V resnici pa Alma Karlin ni bila prav nič staromodna, temveč moderna, odločna, vztrajna in nadvse pogumna ženska. Ni bila samo daljna ženska, temveč pokončna in občudovanja vredna oseba, umetnica in popotnica, ki se je razdajala in v evropski kulturi zapustila globoko sled. Verjela je tudi v nadčutno ter iz vizij in sanj znala razbrati prihodnost. S Frankom van Halnom se je zgodilo natanko tako, kot so napovedala njena videnja.
Jerneja Jezernik, dolgoletna proučevalka in poznavalka opusa in literarne zapuščine Alme Karlin, je opravila pomembno delo. Knjigo Daljna ženska je dopolnila z natančnimi in informativno bogatimi opombami ter nam omogočila, da smo se seznanili s pisateljičino osebno izkušnjo, v kateri si je iskreno prizadevala pomagati človeku v stiski. Ali je bil ta nesrečnež tega vreden, pa je že druga in ne kdo ve kako lepa zgodba.
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov