Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada."
Jack London je leta 1909 objavil knjigo Martin Eden o mladeniču iz proletariata, ki želi postati pisatelj, poleg tega je zaljubljen v mlado dekle iz buržoazije, zaradi česar se mora soočiti z marsikatero prepreko. Italijanski režiser Pietro Marcello je zgodbo prelil v film.
Ameriški pisatelj Jack London, ki ga po krivici danes marsikdo pozna le po Belem očnjaku, je bil v svojem burnem življenju med drugim zlatokop, vojni dopisnik, mornar in popotnik, v pisanju pa goreč zagovornik socializma. Njegov avtobiografsko obarvani roman Martin Eden je zdaj na filmsko platno prenesel Italijan Pietro Marcello, ki stremi k sintezi Londonove družbene kritike in svoje lastne estetike, ki izhaja iz izročila dokumentarnega filma (Martin Eden je namreč šele drugi igrani film v njegovi karieri).
Marcellova avtorska vizija je nič manj kot razkošna: starinsko patino ji je vdihnil z uporabo 16-mm filma. Dogajalni čas je namerno zabrisan. Vemo samo, da je zgodba umeščena v Neapelj, a bi se – po oblačilih in tehnologiji sodeč – lahko odvijala kadarkoli v obdobju od štiridesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V zgodbo o vzponu neizobraženega, a ambicioznega mornarja so vpleteni na pol sanjski fragmenti neapeljskega življenja, ki spominjajo na domače posnetke in nakazujejo na režiserjevo dokumentaristično zaledje.
»V boju proti svetu nimam ničesar razen samega sebe, a to po drugi plati tudi ni tako malo.« S temi kljubovalnimi besedami se nam Martin Eden predstavi že v uvodnem prizoru – in v resnici je neomajna samozavest, ki se bo postopoma razrasla v samopašnost, tista lastnost, ki ga najbolj opredeljuje. Druga je ljubezen do literature in učenja: obseden z mislijo, da bo postal pisatelj, svoje zgodbe razpošilja vsaki literarni reviji, ki bi jih utegnila objaviti. Branje Spencerjeve filozofije ga prepriča v darvinistično vero v »preživetje najmočnejših«, velikih individualistov, med katere šteje tudi sebe. Zaradi tega je na bojni nogi tako z neapeljskimi socialisti kot z buržujskimi liberalci.
Ker je Martina zaradi njegove neverjetne karizme in gorečnosti tako lahko vzljubiti, se gledalec šele postopoma zave, kako odvratna postajajo njegova prepričanja in da ga stremljenje k uspehu razžira navznoter. Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada. Pravičniška strast se postopoma prevesi v zagrenjenost, samozavest v cinično megalomanijo. Da bo Martinov odmik od okolice še bolj očiten, zgodba na tej točki naredi večji časovni preskok, v katerem pa se postara in spremeni samo protagonist, ne pa tudi njegova okolica.
Zaradi velikega poudarka na vzdušju in magnetični pojavi osrednjega lika je Martin Eden predvsem kompleksna karakterna študija posameznika, ki je eksistencialno stisko in iskanje pregnetel v gnev do človeštva. Zanimiv bo podatek, da je Jack London roman napisal pri 33. letih. Tedaj je že doživel velik pisateljski uspeh, ki je moral v njem zbujati mešane občutke.
"Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada."
Jack London je leta 1909 objavil knjigo Martin Eden o mladeniču iz proletariata, ki želi postati pisatelj, poleg tega je zaljubljen v mlado dekle iz buržoazije, zaradi česar se mora soočiti z marsikatero prepreko. Italijanski režiser Pietro Marcello je zgodbo prelil v film.
Ameriški pisatelj Jack London, ki ga po krivici danes marsikdo pozna le po Belem očnjaku, je bil v svojem burnem življenju med drugim zlatokop, vojni dopisnik, mornar in popotnik, v pisanju pa goreč zagovornik socializma. Njegov avtobiografsko obarvani roman Martin Eden je zdaj na filmsko platno prenesel Italijan Pietro Marcello, ki stremi k sintezi Londonove družbene kritike in svoje lastne estetike, ki izhaja iz izročila dokumentarnega filma (Martin Eden je namreč šele drugi igrani film v njegovi karieri).
Marcellova avtorska vizija je nič manj kot razkošna: starinsko patino ji je vdihnil z uporabo 16-mm filma. Dogajalni čas je namerno zabrisan. Vemo samo, da je zgodba umeščena v Neapelj, a bi se – po oblačilih in tehnologiji sodeč – lahko odvijala kadarkoli v obdobju od štiridesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V zgodbo o vzponu neizobraženega, a ambicioznega mornarja so vpleteni na pol sanjski fragmenti neapeljskega življenja, ki spominjajo na domače posnetke in nakazujejo na režiserjevo dokumentaristično zaledje.
»V boju proti svetu nimam ničesar razen samega sebe, a to po drugi plati tudi ni tako malo.« S temi kljubovalnimi besedami se nam Martin Eden predstavi že v uvodnem prizoru – in v resnici je neomajna samozavest, ki se bo postopoma razrasla v samopašnost, tista lastnost, ki ga najbolj opredeljuje. Druga je ljubezen do literature in učenja: obseden z mislijo, da bo postal pisatelj, svoje zgodbe razpošilja vsaki literarni reviji, ki bi jih utegnila objaviti. Branje Spencerjeve filozofije ga prepriča v darvinistično vero v »preživetje najmočnejših«, velikih individualistov, med katere šteje tudi sebe. Zaradi tega je na bojni nogi tako z neapeljskimi socialisti kot z buržujskimi liberalci.
Ker je Martina zaradi njegove neverjetne karizme in gorečnosti tako lahko vzljubiti, se gledalec šele postopoma zave, kako odvratna postajajo njegova prepričanja in da ga stremljenje k uspehu razžira navznoter. Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada. Pravičniška strast se postopoma prevesi v zagrenjenost, samozavest v cinično megalomanijo. Da bo Martinov odmik od okolice še bolj očiten, zgodba na tej točki naredi večji časovni preskok, v katerem pa se postara in spremeni samo protagonist, ne pa tudi njegova okolica.
Zaradi velikega poudarka na vzdušju in magnetični pojavi osrednjega lika je Martin Eden predvsem kompleksna karakterna študija posameznika, ki je eksistencialno stisko in iskanje pregnetel v gnev do človeštva. Zanimiv bo podatek, da je Jack London roman napisal pri 33. letih. Tedaj je že doživel velik pisateljski uspeh, ki je moral v njem zbujati mešane občutke.
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Neveljaven email naslov