"Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada."

Jack London je leta 1909 objavil knjigo Martin Eden o mladeniču iz proletariata, ki želi postati pisatelj, poleg tega je zaljubljen v mlado dekle iz buržoazije, zaradi česar se mora soočiti z marsikatero prepreko. Italijanski režiser Pietro Marcello je zgodbo prelil v film.

Ameriški pisatelj Jack London, ki ga po krivici danes marsikdo pozna le po Belem očnjaku, je bil v svojem burnem življenju med drugim zlatokop, vojni dopisnik, mornar in popotnik, v pisanju pa goreč zagovornik socializma. Njegov avtobiografsko obarvani roman Martin Eden je zdaj na filmsko platno prenesel Italijan Pietro Marcello, ki stremi k sintezi Londonove družbene kritike in svoje lastne estetike, ki izhaja iz izročila dokumentarnega filma (Martin Eden je namreč šele drugi igrani film v njegovi karieri).

Marcellova avtorska vizija je nič manj kot razkošna: starinsko patino ji je vdihnil z uporabo 16-mm filma. Dogajalni čas je namerno zabrisan. Vemo samo, da je zgodba umeščena v Neapelj, a bi se – po oblačilih in tehnologiji sodeč – lahko odvijala kadarkoli v obdobju od štiridesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V zgodbo o vzponu neizobraženega, a ambicioznega mornarja so vpleteni na pol sanjski fragmenti neapeljskega življenja, ki spominjajo na domače posnetke in nakazujejo na režiserjevo dokumentaristično zaledje.

»V boju proti svetu nimam ničesar razen samega sebe, a to po drugi plati tudi ni tako malo.« S temi kljubovalnimi besedami se nam Martin Eden predstavi že v uvodnem prizoru – in v resnici je neomajna samozavest, ki se bo postopoma razrasla v samopašnost, tista lastnost, ki ga najbolj opredeljuje. Druga je ljubezen do literature in učenja: obseden z mislijo, da bo postal pisatelj, svoje zgodbe razpošilja vsaki literarni reviji, ki bi jih utegnila objaviti. Branje Spencerjeve filozofije ga prepriča v darvinistično vero v »preživetje najmočnejših«, velikih individualistov, med katere šteje tudi sebe. Zaradi tega je na bojni nogi tako z neapeljskimi socialisti kot z buržujskimi liberalci.

Ker je Martina zaradi njegove neverjetne karizme in gorečnosti tako lahko vzljubiti, se gledalec šele postopoma zave, kako odvratna postajajo njegova prepričanja in da ga stremljenje k uspehu razžira navznoter. Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada. Pravičniška strast se postopoma prevesi v zagrenjenost, samozavest v cinično megalomanijo. Da bo Martinov odmik od okolice še bolj očiten, zgodba na tej točki naredi večji časovni preskok, v katerem pa se postara in spremeni samo protagonist, ne pa tudi njegova okolica.

Zaradi velikega poudarka na vzdušju in magnetični pojavi osrednjega lika je Martin Eden predvsem kompleksna karakterna študija posameznika, ki je eksistencialno stisko in iskanje pregnetel v gnev do človeštva. Zanimiv bo podatek, da je Jack London roman napisal pri 33. letih. Tedaj je že doživel velik pisateljski uspeh, ki je moral v njem zbujati mešane občutke.