Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada."
Jack London je leta 1909 objavil knjigo Martin Eden o mladeniču iz proletariata, ki želi postati pisatelj, poleg tega je zaljubljen v mlado dekle iz buržoazije, zaradi česar se mora soočiti z marsikatero prepreko. Italijanski režiser Pietro Marcello je zgodbo prelil v film.
Ameriški pisatelj Jack London, ki ga po krivici danes marsikdo pozna le po Belem očnjaku, je bil v svojem burnem življenju med drugim zlatokop, vojni dopisnik, mornar in popotnik, v pisanju pa goreč zagovornik socializma. Njegov avtobiografsko obarvani roman Martin Eden je zdaj na filmsko platno prenesel Italijan Pietro Marcello, ki stremi k sintezi Londonove družbene kritike in svoje lastne estetike, ki izhaja iz izročila dokumentarnega filma (Martin Eden je namreč šele drugi igrani film v njegovi karieri).
Marcellova avtorska vizija je nič manj kot razkošna: starinsko patino ji je vdihnil z uporabo 16-mm filma. Dogajalni čas je namerno zabrisan. Vemo samo, da je zgodba umeščena v Neapelj, a bi se – po oblačilih in tehnologiji sodeč – lahko odvijala kadarkoli v obdobju od štiridesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V zgodbo o vzponu neizobraženega, a ambicioznega mornarja so vpleteni na pol sanjski fragmenti neapeljskega življenja, ki spominjajo na domače posnetke in nakazujejo na režiserjevo dokumentaristično zaledje.
»V boju proti svetu nimam ničesar razen samega sebe, a to po drugi plati tudi ni tako malo.« S temi kljubovalnimi besedami se nam Martin Eden predstavi že v uvodnem prizoru – in v resnici je neomajna samozavest, ki se bo postopoma razrasla v samopašnost, tista lastnost, ki ga najbolj opredeljuje. Druga je ljubezen do literature in učenja: obseden z mislijo, da bo postal pisatelj, svoje zgodbe razpošilja vsaki literarni reviji, ki bi jih utegnila objaviti. Branje Spencerjeve filozofije ga prepriča v darvinistično vero v »preživetje najmočnejših«, velikih individualistov, med katere šteje tudi sebe. Zaradi tega je na bojni nogi tako z neapeljskimi socialisti kot z buržujskimi liberalci.
Ker je Martina zaradi njegove neverjetne karizme in gorečnosti tako lahko vzljubiti, se gledalec šele postopoma zave, kako odvratna postajajo njegova prepričanja in da ga stremljenje k uspehu razžira navznoter. Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada. Pravičniška strast se postopoma prevesi v zagrenjenost, samozavest v cinično megalomanijo. Da bo Martinov odmik od okolice še bolj očiten, zgodba na tej točki naredi večji časovni preskok, v katerem pa se postara in spremeni samo protagonist, ne pa tudi njegova okolica.
Zaradi velikega poudarka na vzdušju in magnetični pojavi osrednjega lika je Martin Eden predvsem kompleksna karakterna študija posameznika, ki je eksistencialno stisko in iskanje pregnetel v gnev do človeštva. Zanimiv bo podatek, da je Jack London roman napisal pri 33. letih. Tedaj je že doživel velik pisateljski uspeh, ki je moral v njem zbujati mešane občutke.
"Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada."
Jack London je leta 1909 objavil knjigo Martin Eden o mladeniču iz proletariata, ki želi postati pisatelj, poleg tega je zaljubljen v mlado dekle iz buržoazije, zaradi česar se mora soočiti z marsikatero prepreko. Italijanski režiser Pietro Marcello je zgodbo prelil v film.
Ameriški pisatelj Jack London, ki ga po krivici danes marsikdo pozna le po Belem očnjaku, je bil v svojem burnem življenju med drugim zlatokop, vojni dopisnik, mornar in popotnik, v pisanju pa goreč zagovornik socializma. Njegov avtobiografsko obarvani roman Martin Eden je zdaj na filmsko platno prenesel Italijan Pietro Marcello, ki stremi k sintezi Londonove družbene kritike in svoje lastne estetike, ki izhaja iz izročila dokumentarnega filma (Martin Eden je namreč šele drugi igrani film v njegovi karieri).
Marcellova avtorska vizija je nič manj kot razkošna: starinsko patino ji je vdihnil z uporabo 16-mm filma. Dogajalni čas je namerno zabrisan. Vemo samo, da je zgodba umeščena v Neapelj, a bi se – po oblačilih in tehnologiji sodeč – lahko odvijala kadarkoli v obdobju od štiridesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V zgodbo o vzponu neizobraženega, a ambicioznega mornarja so vpleteni na pol sanjski fragmenti neapeljskega življenja, ki spominjajo na domače posnetke in nakazujejo na režiserjevo dokumentaristično zaledje.
»V boju proti svetu nimam ničesar razen samega sebe, a to po drugi plati tudi ni tako malo.« S temi kljubovalnimi besedami se nam Martin Eden predstavi že v uvodnem prizoru – in v resnici je neomajna samozavest, ki se bo postopoma razrasla v samopašnost, tista lastnost, ki ga najbolj opredeljuje. Druga je ljubezen do literature in učenja: obseden z mislijo, da bo postal pisatelj, svoje zgodbe razpošilja vsaki literarni reviji, ki bi jih utegnila objaviti. Branje Spencerjeve filozofije ga prepriča v darvinistično vero v »preživetje najmočnejših«, velikih individualistov, med katere šteje tudi sebe. Zaradi tega je na bojni nogi tako z neapeljskimi socialisti kot z buržujskimi liberalci.
Ker je Martina zaradi njegove neverjetne karizme in gorečnosti tako lahko vzljubiti, se gledalec šele postopoma zave, kako odvratna postajajo njegova prepričanja in da ga stremljenje k uspehu razžira navznoter. Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada. Pravičniška strast se postopoma prevesi v zagrenjenost, samozavest v cinično megalomanijo. Da bo Martinov odmik od okolice še bolj očiten, zgodba na tej točki naredi večji časovni preskok, v katerem pa se postara in spremeni samo protagonist, ne pa tudi njegova okolica.
Zaradi velikega poudarka na vzdušju in magnetični pojavi osrednjega lika je Martin Eden predvsem kompleksna karakterna študija posameznika, ki je eksistencialno stisko in iskanje pregnetel v gnev do človeštva. Zanimiv bo podatek, da je Jack London roman napisal pri 33. letih. Tedaj je že doživel velik pisateljski uspeh, ki je moral v njem zbujati mešane občutke.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Neveljaven email naslov