Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Martin Eden

16.11.2020


"Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada."

Jack London je leta 1909 objavil knjigo Martin Eden o mladeniču iz proletariata, ki želi postati pisatelj, poleg tega je zaljubljen v mlado dekle iz buržoazije, zaradi česar se mora soočiti z marsikatero prepreko. Italijanski režiser Pietro Marcello je zgodbo prelil v film.

Ameriški pisatelj Jack London, ki ga po krivici danes marsikdo pozna le po Belem očnjaku, je bil v svojem burnem življenju med drugim zlatokop, vojni dopisnik, mornar in popotnik, v pisanju pa goreč zagovornik socializma. Njegov avtobiografsko obarvani roman Martin Eden je zdaj na filmsko platno prenesel Italijan Pietro Marcello, ki stremi k sintezi Londonove družbene kritike in svoje lastne estetike, ki izhaja iz izročila dokumentarnega filma (Martin Eden je namreč šele drugi igrani film v njegovi karieri).

Marcellova avtorska vizija je nič manj kot razkošna: starinsko patino ji je vdihnil z uporabo 16-mm filma. Dogajalni čas je namerno zabrisan. Vemo samo, da je zgodba umeščena v Neapelj, a bi se – po oblačilih in tehnologiji sodeč – lahko odvijala kadarkoli v obdobju od štiridesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V zgodbo o vzponu neizobraženega, a ambicioznega mornarja so vpleteni na pol sanjski fragmenti neapeljskega življenja, ki spominjajo na domače posnetke in nakazujejo na režiserjevo dokumentaristično zaledje.

»V boju proti svetu nimam ničesar razen samega sebe, a to po drugi plati tudi ni tako malo.« S temi kljubovalnimi besedami se nam Martin Eden predstavi že v uvodnem prizoru – in v resnici je neomajna samozavest, ki se bo postopoma razrasla v samopašnost, tista lastnost, ki ga najbolj opredeljuje. Druga je ljubezen do literature in učenja: obseden z mislijo, da bo postal pisatelj, svoje zgodbe razpošilja vsaki literarni reviji, ki bi jih utegnila objaviti. Branje Spencerjeve filozofije ga prepriča v darvinistično vero v »preživetje najmočnejših«, velikih individualistov, med katere šteje tudi sebe. Zaradi tega je na bojni nogi tako z neapeljskimi socialisti kot z buržujskimi liberalci.

Ker je Martina zaradi njegove neverjetne karizme in gorečnosti tako lahko vzljubiti, se gledalec šele postopoma zave, kako odvratna postajajo njegova prepričanja in da ga stremljenje k uspehu razžira navznoter. Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada. Pravičniška strast se postopoma prevesi v zagrenjenost, samozavest v cinično megalomanijo. Da bo Martinov odmik od okolice še bolj očiten, zgodba na tej točki naredi večji časovni preskok, v katerem pa se postara in spremeni samo protagonist, ne pa tudi njegova okolica.

Zaradi velikega poudarka na vzdušju in magnetični pojavi osrednjega lika je Martin Eden predvsem kompleksna karakterna študija posameznika, ki je eksistencialno stisko in iskanje pregnetel v gnev do človeštva. Zanimiv bo podatek, da je Jack London roman napisal pri 33. letih. Tedaj je že doživel velik pisateljski uspeh, ki je moral v njem zbujati mešane občutke.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Martin Eden

16.11.2020


"Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada."

Jack London je leta 1909 objavil knjigo Martin Eden o mladeniču iz proletariata, ki želi postati pisatelj, poleg tega je zaljubljen v mlado dekle iz buržoazije, zaradi česar se mora soočiti z marsikatero prepreko. Italijanski režiser Pietro Marcello je zgodbo prelil v film.

Ameriški pisatelj Jack London, ki ga po krivici danes marsikdo pozna le po Belem očnjaku, je bil v svojem burnem življenju med drugim zlatokop, vojni dopisnik, mornar in popotnik, v pisanju pa goreč zagovornik socializma. Njegov avtobiografsko obarvani roman Martin Eden je zdaj na filmsko platno prenesel Italijan Pietro Marcello, ki stremi k sintezi Londonove družbene kritike in svoje lastne estetike, ki izhaja iz izročila dokumentarnega filma (Martin Eden je namreč šele drugi igrani film v njegovi karieri).

Marcellova avtorska vizija je nič manj kot razkošna: starinsko patino ji je vdihnil z uporabo 16-mm filma. Dogajalni čas je namerno zabrisan. Vemo samo, da je zgodba umeščena v Neapelj, a bi se – po oblačilih in tehnologiji sodeč – lahko odvijala kadarkoli v obdobju od štiridesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V zgodbo o vzponu neizobraženega, a ambicioznega mornarja so vpleteni na pol sanjski fragmenti neapeljskega življenja, ki spominjajo na domače posnetke in nakazujejo na režiserjevo dokumentaristično zaledje.

»V boju proti svetu nimam ničesar razen samega sebe, a to po drugi plati tudi ni tako malo.« S temi kljubovalnimi besedami se nam Martin Eden predstavi že v uvodnem prizoru – in v resnici je neomajna samozavest, ki se bo postopoma razrasla v samopašnost, tista lastnost, ki ga najbolj opredeljuje. Druga je ljubezen do literature in učenja: obseden z mislijo, da bo postal pisatelj, svoje zgodbe razpošilja vsaki literarni reviji, ki bi jih utegnila objaviti. Branje Spencerjeve filozofije ga prepriča v darvinistično vero v »preživetje najmočnejših«, velikih individualistov, med katere šteje tudi sebe. Zaradi tega je na bojni nogi tako z neapeljskimi socialisti kot z buržujskimi liberalci.

Ker je Martina zaradi njegove neverjetne karizme in gorečnosti tako lahko vzljubiti, se gledalec šele postopoma zave, kako odvratna postajajo njegova prepričanja in da ga stremljenje k uspehu razžira navznoter. Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada. Pravičniška strast se postopoma prevesi v zagrenjenost, samozavest v cinično megalomanijo. Da bo Martinov odmik od okolice še bolj očiten, zgodba na tej točki naredi večji časovni preskok, v katerem pa se postara in spremeni samo protagonist, ne pa tudi njegova okolica.

Zaradi velikega poudarka na vzdušju in magnetični pojavi osrednjega lika je Martin Eden predvsem kompleksna karakterna študija posameznika, ki je eksistencialno stisko in iskanje pregnetel v gnev do človeštva. Zanimiv bo podatek, da je Jack London roman napisal pri 33. letih. Tedaj je že doživel velik pisateljski uspeh, ki je moral v njem zbujati mešane občutke.


25.10.2021

Ljudmila Saraskina: Dostojevski

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2021

Dune: peščeni planet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Prostost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Sadeži pozabe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.10.2021

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd - premiera na Mali sceni MGL

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Ana Luísa Amaral: What's in a name

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Barbara Zupan.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


Stran 51 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov