Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada."
Jack London je leta 1909 objavil knjigo Martin Eden o mladeniču iz proletariata, ki želi postati pisatelj, poleg tega je zaljubljen v mlado dekle iz buržoazije, zaradi česar se mora soočiti z marsikatero prepreko. Italijanski režiser Pietro Marcello je zgodbo prelil v film.
Ameriški pisatelj Jack London, ki ga po krivici danes marsikdo pozna le po Belem očnjaku, je bil v svojem burnem življenju med drugim zlatokop, vojni dopisnik, mornar in popotnik, v pisanju pa goreč zagovornik socializma. Njegov avtobiografsko obarvani roman Martin Eden je zdaj na filmsko platno prenesel Italijan Pietro Marcello, ki stremi k sintezi Londonove družbene kritike in svoje lastne estetike, ki izhaja iz izročila dokumentarnega filma (Martin Eden je namreč šele drugi igrani film v njegovi karieri).
Marcellova avtorska vizija je nič manj kot razkošna: starinsko patino ji je vdihnil z uporabo 16-mm filma. Dogajalni čas je namerno zabrisan. Vemo samo, da je zgodba umeščena v Neapelj, a bi se – po oblačilih in tehnologiji sodeč – lahko odvijala kadarkoli v obdobju od štiridesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V zgodbo o vzponu neizobraženega, a ambicioznega mornarja so vpleteni na pol sanjski fragmenti neapeljskega življenja, ki spominjajo na domače posnetke in nakazujejo na režiserjevo dokumentaristično zaledje.
»V boju proti svetu nimam ničesar razen samega sebe, a to po drugi plati tudi ni tako malo.« S temi kljubovalnimi besedami se nam Martin Eden predstavi že v uvodnem prizoru – in v resnici je neomajna samozavest, ki se bo postopoma razrasla v samopašnost, tista lastnost, ki ga najbolj opredeljuje. Druga je ljubezen do literature in učenja: obseden z mislijo, da bo postal pisatelj, svoje zgodbe razpošilja vsaki literarni reviji, ki bi jih utegnila objaviti. Branje Spencerjeve filozofije ga prepriča v darvinistično vero v »preživetje najmočnejših«, velikih individualistov, med katere šteje tudi sebe. Zaradi tega je na bojni nogi tako z neapeljskimi socialisti kot z buržujskimi liberalci.
Ker je Martina zaradi njegove neverjetne karizme in gorečnosti tako lahko vzljubiti, se gledalec šele postopoma zave, kako odvratna postajajo njegova prepričanja in da ga stremljenje k uspehu razžira navznoter. Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada. Pravičniška strast se postopoma prevesi v zagrenjenost, samozavest v cinično megalomanijo. Da bo Martinov odmik od okolice še bolj očiten, zgodba na tej točki naredi večji časovni preskok, v katerem pa se postara in spremeni samo protagonist, ne pa tudi njegova okolica.
Zaradi velikega poudarka na vzdušju in magnetični pojavi osrednjega lika je Martin Eden predvsem kompleksna karakterna študija posameznika, ki je eksistencialno stisko in iskanje pregnetel v gnev do človeštva. Zanimiv bo podatek, da je Jack London roman napisal pri 33. letih. Tedaj je že doživel velik pisateljski uspeh, ki je moral v njem zbujati mešane občutke.
"Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada."
Jack London je leta 1909 objavil knjigo Martin Eden o mladeniču iz proletariata, ki želi postati pisatelj, poleg tega je zaljubljen v mlado dekle iz buržoazije, zaradi česar se mora soočiti z marsikatero prepreko. Italijanski režiser Pietro Marcello je zgodbo prelil v film.
Ameriški pisatelj Jack London, ki ga po krivici danes marsikdo pozna le po Belem očnjaku, je bil v svojem burnem življenju med drugim zlatokop, vojni dopisnik, mornar in popotnik, v pisanju pa goreč zagovornik socializma. Njegov avtobiografsko obarvani roman Martin Eden je zdaj na filmsko platno prenesel Italijan Pietro Marcello, ki stremi k sintezi Londonove družbene kritike in svoje lastne estetike, ki izhaja iz izročila dokumentarnega filma (Martin Eden je namreč šele drugi igrani film v njegovi karieri).
Marcellova avtorska vizija je nič manj kot razkošna: starinsko patino ji je vdihnil z uporabo 16-mm filma. Dogajalni čas je namerno zabrisan. Vemo samo, da je zgodba umeščena v Neapelj, a bi se – po oblačilih in tehnologiji sodeč – lahko odvijala kadarkoli v obdobju od štiridesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V zgodbo o vzponu neizobraženega, a ambicioznega mornarja so vpleteni na pol sanjski fragmenti neapeljskega življenja, ki spominjajo na domače posnetke in nakazujejo na režiserjevo dokumentaristično zaledje.
»V boju proti svetu nimam ničesar razen samega sebe, a to po drugi plati tudi ni tako malo.« S temi kljubovalnimi besedami se nam Martin Eden predstavi že v uvodnem prizoru – in v resnici je neomajna samozavest, ki se bo postopoma razrasla v samopašnost, tista lastnost, ki ga najbolj opredeljuje. Druga je ljubezen do literature in učenja: obseden z mislijo, da bo postal pisatelj, svoje zgodbe razpošilja vsaki literarni reviji, ki bi jih utegnila objaviti. Branje Spencerjeve filozofije ga prepriča v darvinistično vero v »preživetje najmočnejših«, velikih individualistov, med katere šteje tudi sebe. Zaradi tega je na bojni nogi tako z neapeljskimi socialisti kot z buržujskimi liberalci.
Ker je Martina zaradi njegove neverjetne karizme in gorečnosti tako lahko vzljubiti, se gledalec šele postopoma zave, kako odvratna postajajo njegova prepričanja in da ga stremljenje k uspehu razžira navznoter. Pietro Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta nujna za uspeh, lahko tudi zametek posameznikovega propada. Pravičniška strast se postopoma prevesi v zagrenjenost, samozavest v cinično megalomanijo. Da bo Martinov odmik od okolice še bolj očiten, zgodba na tej točki naredi večji časovni preskok, v katerem pa se postara in spremeni samo protagonist, ne pa tudi njegova okolica.
Zaradi velikega poudarka na vzdušju in magnetični pojavi osrednjega lika je Martin Eden predvsem kompleksna karakterna študija posameznika, ki je eksistencialno stisko in iskanje pregnetel v gnev do človeštva. Zanimiv bo podatek, da je Jack London roman napisal pri 33. letih. Tedaj je že doživel velik pisateljski uspeh, ki je moral v njem zbujati mešane občutke.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov