Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Psihološka drama je posneta po dramski igri Črni kos Davida Harrowerja, ki je napisal tudi scenarij za film.
Una je mlajša ženska, ki živi z materjo na angleškem podeželju. Nekega dne se odpravi na daljši izlet: nepričakovano se pojavi v skladišču, kjer dela precej starejši Ray, in zahteva sestanek z njim. Ob veliki meri sramu se počasi izlušči, da ju povezuje skrivnost iz preteklosti. Pred desetletjem in pol je tedaj 13-letna Una pobegnila z njim, s svojim precej starejšim sosedom, s katerim je bila domnevno v ljubezenskem razmerju. Ker je bilo to zaradi njene mladoletnosti kaznivo dejanje, je bil Ray po razkritju obsojen na nekajletno zaporno kazen, po kateri je spremenil identiteto in zaživel na novo.
Celovečerni film Una je posnet po odmevni drami Črni kos Davida Harrowerja, ki je nastala po resničnem dogodku. Kot celota predstavlja pretresljiv dvoboj dveh uničenih življenj, oziroma ples dveh ranjencev okoli vprašanja pedofilije. Verjetno največji dosežek avtorjev oziroma režiserja filma Benedicta Andrewsa je v tem, da ostane ta pojem nerazčiščen, vendar pa deluje ves čas kot ogromen slon sredi prostora, ki ga tvorita Ray in Una. Hkrati pa film ne banalizira niti ne relativizira krivde, čeprav je odgovornost povsem jasna. Zakaj se je Una nenadoma pojavila v skladišču in kaj v resnici hoče od Raya? Njuno dolgo soočenje, ki poteka s prekinitvami in flashbacki, prikaže paleto konfliktnih čustev in različne ravni nelagodja, ki se iz prizora v prizor samo stopnjuje.
Celovečerec je, kot rečeno, nastal po gledališki igri, kar je moč prepoznati tudi brez tega podatka. Toda avtor s svojim pristopom in uporabo filmskega prostora spretno stopnjuje klavstrofobijo. Razmeroma preprosta in prepoznavna prizorišča postanejo labirint tako v fizičnem kot psihološkem smislu. Kamera neslišno drsi po njih in dela iz nas voajerje.
Protagonista se v resnici ves čas skrivata. Pred petnajstimi leti sta se skrivala pred drugimi, in nenazadnje danes ni nič drugače – skrivata pa se v precejšnji meri tudi sama pred sabo. Mojstrska je že izbira igralcev: Una je namreč Rooney Mara, »dekle z zmajskim tatujem«, za katero ne moremo predvideti niti koraka vnaprej. Podobno dvoumen je Ben Mendelsohn v vlogi Raya, ki lahko svojo plenilsko naravo samo zelo spretno prikriva pod fasado ranljivosti. Glede na minimalistično zasnovo deluje film tudi na račun tega, da noben od protagonistov natančno ne ve, kaj bi. Vzdušje je polno zadrege. Ni načrta. To pač ni kriminalka, kjer bi ljudje delovali po načrtu.
Za dodatno mero pritiska poskrbi še časovna umeščenost Uninega obiska – v skladišču se je pojavila prav v trenutku, ko mora Ray kot član vodstva odpustiti nekaj sodelavcev. Una je konfrontacijski film o svetu v krizi, uničenih življenjih in o odpuščanju v vsej dvoumnosti tega pojma.
In še končno nelagodje – za nas, ki smo odraščali v 80. letih, je Una predvsem kulten jugoslovanski film s Sonjo Savić kot lucidno študentsko novinarko in Radetom Šerbedžijo kot karizmatičnim poročenim profesorjem, ki se zapleteta v strastno razmerje ... Čeprav oba filma delujeta na temeljih ambivalentnosti, je »novi« Uni uspelo umazati nek simpatičen spomin. Še kar močan dosežek.
Psihološka drama je posneta po dramski igri Črni kos Davida Harrowerja, ki je napisal tudi scenarij za film.
Una je mlajša ženska, ki živi z materjo na angleškem podeželju. Nekega dne se odpravi na daljši izlet: nepričakovano se pojavi v skladišču, kjer dela precej starejši Ray, in zahteva sestanek z njim. Ob veliki meri sramu se počasi izlušči, da ju povezuje skrivnost iz preteklosti. Pred desetletjem in pol je tedaj 13-letna Una pobegnila z njim, s svojim precej starejšim sosedom, s katerim je bila domnevno v ljubezenskem razmerju. Ker je bilo to zaradi njene mladoletnosti kaznivo dejanje, je bil Ray po razkritju obsojen na nekajletno zaporno kazen, po kateri je spremenil identiteto in zaživel na novo.
Celovečerni film Una je posnet po odmevni drami Črni kos Davida Harrowerja, ki je nastala po resničnem dogodku. Kot celota predstavlja pretresljiv dvoboj dveh uničenih življenj, oziroma ples dveh ranjencev okoli vprašanja pedofilije. Verjetno največji dosežek avtorjev oziroma režiserja filma Benedicta Andrewsa je v tem, da ostane ta pojem nerazčiščen, vendar pa deluje ves čas kot ogromen slon sredi prostora, ki ga tvorita Ray in Una. Hkrati pa film ne banalizira niti ne relativizira krivde, čeprav je odgovornost povsem jasna. Zakaj se je Una nenadoma pojavila v skladišču in kaj v resnici hoče od Raya? Njuno dolgo soočenje, ki poteka s prekinitvami in flashbacki, prikaže paleto konfliktnih čustev in različne ravni nelagodja, ki se iz prizora v prizor samo stopnjuje.
Celovečerec je, kot rečeno, nastal po gledališki igri, kar je moč prepoznati tudi brez tega podatka. Toda avtor s svojim pristopom in uporabo filmskega prostora spretno stopnjuje klavstrofobijo. Razmeroma preprosta in prepoznavna prizorišča postanejo labirint tako v fizičnem kot psihološkem smislu. Kamera neslišno drsi po njih in dela iz nas voajerje.
Protagonista se v resnici ves čas skrivata. Pred petnajstimi leti sta se skrivala pred drugimi, in nenazadnje danes ni nič drugače – skrivata pa se v precejšnji meri tudi sama pred sabo. Mojstrska je že izbira igralcev: Una je namreč Rooney Mara, »dekle z zmajskim tatujem«, za katero ne moremo predvideti niti koraka vnaprej. Podobno dvoumen je Ben Mendelsohn v vlogi Raya, ki lahko svojo plenilsko naravo samo zelo spretno prikriva pod fasado ranljivosti. Glede na minimalistično zasnovo deluje film tudi na račun tega, da noben od protagonistov natančno ne ve, kaj bi. Vzdušje je polno zadrege. Ni načrta. To pač ni kriminalka, kjer bi ljudje delovali po načrtu.
Za dodatno mero pritiska poskrbi še časovna umeščenost Uninega obiska – v skladišču se je pojavila prav v trenutku, ko mora Ray kot član vodstva odpustiti nekaj sodelavcev. Una je konfrontacijski film o svetu v krizi, uničenih življenjih in o odpuščanju v vsej dvoumnosti tega pojma.
In še končno nelagodje – za nas, ki smo odraščali v 80. letih, je Una predvsem kulten jugoslovanski film s Sonjo Savić kot lucidno študentsko novinarko in Radetom Šerbedžijo kot karizmatičnim poročenim profesorjem, ki se zapleteta v strastno razmerje ... Čeprav oba filma delujeta na temeljih ambivalentnosti, je »novi« Uni uspelo umazati nek simpatičen spomin. Še kar močan dosežek.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Neveljaven email naslov