Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Psihološka drama je posneta po dramski igri Črni kos Davida Harrowerja, ki je napisal tudi scenarij za film.
Una je mlajša ženska, ki živi z materjo na angleškem podeželju. Nekega dne se odpravi na daljši izlet: nepričakovano se pojavi v skladišču, kjer dela precej starejši Ray, in zahteva sestanek z njim. Ob veliki meri sramu se počasi izlušči, da ju povezuje skrivnost iz preteklosti. Pred desetletjem in pol je tedaj 13-letna Una pobegnila z njim, s svojim precej starejšim sosedom, s katerim je bila domnevno v ljubezenskem razmerju. Ker je bilo to zaradi njene mladoletnosti kaznivo dejanje, je bil Ray po razkritju obsojen na nekajletno zaporno kazen, po kateri je spremenil identiteto in zaživel na novo.
Celovečerni film Una je posnet po odmevni drami Črni kos Davida Harrowerja, ki je nastala po resničnem dogodku. Kot celota predstavlja pretresljiv dvoboj dveh uničenih življenj, oziroma ples dveh ranjencev okoli vprašanja pedofilije. Verjetno največji dosežek avtorjev oziroma režiserja filma Benedicta Andrewsa je v tem, da ostane ta pojem nerazčiščen, vendar pa deluje ves čas kot ogromen slon sredi prostora, ki ga tvorita Ray in Una. Hkrati pa film ne banalizira niti ne relativizira krivde, čeprav je odgovornost povsem jasna. Zakaj se je Una nenadoma pojavila v skladišču in kaj v resnici hoče od Raya? Njuno dolgo soočenje, ki poteka s prekinitvami in flashbacki, prikaže paleto konfliktnih čustev in različne ravni nelagodja, ki se iz prizora v prizor samo stopnjuje.
Celovečerec je, kot rečeno, nastal po gledališki igri, kar je moč prepoznati tudi brez tega podatka. Toda avtor s svojim pristopom in uporabo filmskega prostora spretno stopnjuje klavstrofobijo. Razmeroma preprosta in prepoznavna prizorišča postanejo labirint tako v fizičnem kot psihološkem smislu. Kamera neslišno drsi po njih in dela iz nas voajerje.
Protagonista se v resnici ves čas skrivata. Pred petnajstimi leti sta se skrivala pred drugimi, in nenazadnje danes ni nič drugače – skrivata pa se v precejšnji meri tudi sama pred sabo. Mojstrska je že izbira igralcev: Una je namreč Rooney Mara, »dekle z zmajskim tatujem«, za katero ne moremo predvideti niti koraka vnaprej. Podobno dvoumen je Ben Mendelsohn v vlogi Raya, ki lahko svojo plenilsko naravo samo zelo spretno prikriva pod fasado ranljivosti. Glede na minimalistično zasnovo deluje film tudi na račun tega, da noben od protagonistov natančno ne ve, kaj bi. Vzdušje je polno zadrege. Ni načrta. To pač ni kriminalka, kjer bi ljudje delovali po načrtu.
Za dodatno mero pritiska poskrbi še časovna umeščenost Uninega obiska – v skladišču se je pojavila prav v trenutku, ko mora Ray kot član vodstva odpustiti nekaj sodelavcev. Una je konfrontacijski film o svetu v krizi, uničenih življenjih in o odpuščanju v vsej dvoumnosti tega pojma.
In še končno nelagodje – za nas, ki smo odraščali v 80. letih, je Una predvsem kulten jugoslovanski film s Sonjo Savić kot lucidno študentsko novinarko in Radetom Šerbedžijo kot karizmatičnim poročenim profesorjem, ki se zapleteta v strastno razmerje ... Čeprav oba filma delujeta na temeljih ambivalentnosti, je »novi« Uni uspelo umazati nek simpatičen spomin. Še kar močan dosežek.
Psihološka drama je posneta po dramski igri Črni kos Davida Harrowerja, ki je napisal tudi scenarij za film.
Una je mlajša ženska, ki živi z materjo na angleškem podeželju. Nekega dne se odpravi na daljši izlet: nepričakovano se pojavi v skladišču, kjer dela precej starejši Ray, in zahteva sestanek z njim. Ob veliki meri sramu se počasi izlušči, da ju povezuje skrivnost iz preteklosti. Pred desetletjem in pol je tedaj 13-letna Una pobegnila z njim, s svojim precej starejšim sosedom, s katerim je bila domnevno v ljubezenskem razmerju. Ker je bilo to zaradi njene mladoletnosti kaznivo dejanje, je bil Ray po razkritju obsojen na nekajletno zaporno kazen, po kateri je spremenil identiteto in zaživel na novo.
Celovečerni film Una je posnet po odmevni drami Črni kos Davida Harrowerja, ki je nastala po resničnem dogodku. Kot celota predstavlja pretresljiv dvoboj dveh uničenih življenj, oziroma ples dveh ranjencev okoli vprašanja pedofilije. Verjetno največji dosežek avtorjev oziroma režiserja filma Benedicta Andrewsa je v tem, da ostane ta pojem nerazčiščen, vendar pa deluje ves čas kot ogromen slon sredi prostora, ki ga tvorita Ray in Una. Hkrati pa film ne banalizira niti ne relativizira krivde, čeprav je odgovornost povsem jasna. Zakaj se je Una nenadoma pojavila v skladišču in kaj v resnici hoče od Raya? Njuno dolgo soočenje, ki poteka s prekinitvami in flashbacki, prikaže paleto konfliktnih čustev in različne ravni nelagodja, ki se iz prizora v prizor samo stopnjuje.
Celovečerec je, kot rečeno, nastal po gledališki igri, kar je moč prepoznati tudi brez tega podatka. Toda avtor s svojim pristopom in uporabo filmskega prostora spretno stopnjuje klavstrofobijo. Razmeroma preprosta in prepoznavna prizorišča postanejo labirint tako v fizičnem kot psihološkem smislu. Kamera neslišno drsi po njih in dela iz nas voajerje.
Protagonista se v resnici ves čas skrivata. Pred petnajstimi leti sta se skrivala pred drugimi, in nenazadnje danes ni nič drugače – skrivata pa se v precejšnji meri tudi sama pred sabo. Mojstrska je že izbira igralcev: Una je namreč Rooney Mara, »dekle z zmajskim tatujem«, za katero ne moremo predvideti niti koraka vnaprej. Podobno dvoumen je Ben Mendelsohn v vlogi Raya, ki lahko svojo plenilsko naravo samo zelo spretno prikriva pod fasado ranljivosti. Glede na minimalistično zasnovo deluje film tudi na račun tega, da noben od protagonistov natančno ne ve, kaj bi. Vzdušje je polno zadrege. Ni načrta. To pač ni kriminalka, kjer bi ljudje delovali po načrtu.
Za dodatno mero pritiska poskrbi še časovna umeščenost Uninega obiska – v skladišču se je pojavila prav v trenutku, ko mora Ray kot član vodstva odpustiti nekaj sodelavcev. Una je konfrontacijski film o svetu v krizi, uničenih življenjih in o odpuščanju v vsej dvoumnosti tega pojma.
In še končno nelagodje – za nas, ki smo odraščali v 80. letih, je Una predvsem kulten jugoslovanski film s Sonjo Savić kot lucidno študentsko novinarko in Radetom Šerbedžijo kot karizmatičnim poročenim profesorjem, ki se zapleteta v strastno razmerje ... Čeprav oba filma delujeta na temeljih ambivalentnosti, je »novi« Uni uspelo umazati nek simpatičen spomin. Še kar močan dosežek.
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov