Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Psihološka drama je posneta po dramski igri Črni kos Davida Harrowerja, ki je napisal tudi scenarij za film.
Una je mlajša ženska, ki živi z materjo na angleškem podeželju. Nekega dne se odpravi na daljši izlet: nepričakovano se pojavi v skladišču, kjer dela precej starejši Ray, in zahteva sestanek z njim. Ob veliki meri sramu se počasi izlušči, da ju povezuje skrivnost iz preteklosti. Pred desetletjem in pol je tedaj 13-letna Una pobegnila z njim, s svojim precej starejšim sosedom, s katerim je bila domnevno v ljubezenskem razmerju. Ker je bilo to zaradi njene mladoletnosti kaznivo dejanje, je bil Ray po razkritju obsojen na nekajletno zaporno kazen, po kateri je spremenil identiteto in zaživel na novo.
Celovečerni film Una je posnet po odmevni drami Črni kos Davida Harrowerja, ki je nastala po resničnem dogodku. Kot celota predstavlja pretresljiv dvoboj dveh uničenih življenj, oziroma ples dveh ranjencev okoli vprašanja pedofilije. Verjetno največji dosežek avtorjev oziroma režiserja filma Benedicta Andrewsa je v tem, da ostane ta pojem nerazčiščen, vendar pa deluje ves čas kot ogromen slon sredi prostora, ki ga tvorita Ray in Una. Hkrati pa film ne banalizira niti ne relativizira krivde, čeprav je odgovornost povsem jasna. Zakaj se je Una nenadoma pojavila v skladišču in kaj v resnici hoče od Raya? Njuno dolgo soočenje, ki poteka s prekinitvami in flashbacki, prikaže paleto konfliktnih čustev in različne ravni nelagodja, ki se iz prizora v prizor samo stopnjuje.
Celovečerec je, kot rečeno, nastal po gledališki igri, kar je moč prepoznati tudi brez tega podatka. Toda avtor s svojim pristopom in uporabo filmskega prostora spretno stopnjuje klavstrofobijo. Razmeroma preprosta in prepoznavna prizorišča postanejo labirint tako v fizičnem kot psihološkem smislu. Kamera neslišno drsi po njih in dela iz nas voajerje.
Protagonista se v resnici ves čas skrivata. Pred petnajstimi leti sta se skrivala pred drugimi, in nenazadnje danes ni nič drugače – skrivata pa se v precejšnji meri tudi sama pred sabo. Mojstrska je že izbira igralcev: Una je namreč Rooney Mara, »dekle z zmajskim tatujem«, za katero ne moremo predvideti niti koraka vnaprej. Podobno dvoumen je Ben Mendelsohn v vlogi Raya, ki lahko svojo plenilsko naravo samo zelo spretno prikriva pod fasado ranljivosti. Glede na minimalistično zasnovo deluje film tudi na račun tega, da noben od protagonistov natančno ne ve, kaj bi. Vzdušje je polno zadrege. Ni načrta. To pač ni kriminalka, kjer bi ljudje delovali po načrtu.
Za dodatno mero pritiska poskrbi še časovna umeščenost Uninega obiska – v skladišču se je pojavila prav v trenutku, ko mora Ray kot član vodstva odpustiti nekaj sodelavcev. Una je konfrontacijski film o svetu v krizi, uničenih življenjih in o odpuščanju v vsej dvoumnosti tega pojma.
In še končno nelagodje – za nas, ki smo odraščali v 80. letih, je Una predvsem kulten jugoslovanski film s Sonjo Savić kot lucidno študentsko novinarko in Radetom Šerbedžijo kot karizmatičnim poročenim profesorjem, ki se zapleteta v strastno razmerje ... Čeprav oba filma delujeta na temeljih ambivalentnosti, je »novi« Uni uspelo umazati nek simpatičen spomin. Še kar močan dosežek.
Psihološka drama je posneta po dramski igri Črni kos Davida Harrowerja, ki je napisal tudi scenarij za film.
Una je mlajša ženska, ki živi z materjo na angleškem podeželju. Nekega dne se odpravi na daljši izlet: nepričakovano se pojavi v skladišču, kjer dela precej starejši Ray, in zahteva sestanek z njim. Ob veliki meri sramu se počasi izlušči, da ju povezuje skrivnost iz preteklosti. Pred desetletjem in pol je tedaj 13-letna Una pobegnila z njim, s svojim precej starejšim sosedom, s katerim je bila domnevno v ljubezenskem razmerju. Ker je bilo to zaradi njene mladoletnosti kaznivo dejanje, je bil Ray po razkritju obsojen na nekajletno zaporno kazen, po kateri je spremenil identiteto in zaživel na novo.
Celovečerni film Una je posnet po odmevni drami Črni kos Davida Harrowerja, ki je nastala po resničnem dogodku. Kot celota predstavlja pretresljiv dvoboj dveh uničenih življenj, oziroma ples dveh ranjencev okoli vprašanja pedofilije. Verjetno največji dosežek avtorjev oziroma režiserja filma Benedicta Andrewsa je v tem, da ostane ta pojem nerazčiščen, vendar pa deluje ves čas kot ogromen slon sredi prostora, ki ga tvorita Ray in Una. Hkrati pa film ne banalizira niti ne relativizira krivde, čeprav je odgovornost povsem jasna. Zakaj se je Una nenadoma pojavila v skladišču in kaj v resnici hoče od Raya? Njuno dolgo soočenje, ki poteka s prekinitvami in flashbacki, prikaže paleto konfliktnih čustev in različne ravni nelagodja, ki se iz prizora v prizor samo stopnjuje.
Celovečerec je, kot rečeno, nastal po gledališki igri, kar je moč prepoznati tudi brez tega podatka. Toda avtor s svojim pristopom in uporabo filmskega prostora spretno stopnjuje klavstrofobijo. Razmeroma preprosta in prepoznavna prizorišča postanejo labirint tako v fizičnem kot psihološkem smislu. Kamera neslišno drsi po njih in dela iz nas voajerje.
Protagonista se v resnici ves čas skrivata. Pred petnajstimi leti sta se skrivala pred drugimi, in nenazadnje danes ni nič drugače – skrivata pa se v precejšnji meri tudi sama pred sabo. Mojstrska je že izbira igralcev: Una je namreč Rooney Mara, »dekle z zmajskim tatujem«, za katero ne moremo predvideti niti koraka vnaprej. Podobno dvoumen je Ben Mendelsohn v vlogi Raya, ki lahko svojo plenilsko naravo samo zelo spretno prikriva pod fasado ranljivosti. Glede na minimalistično zasnovo deluje film tudi na račun tega, da noben od protagonistov natančno ne ve, kaj bi. Vzdušje je polno zadrege. Ni načrta. To pač ni kriminalka, kjer bi ljudje delovali po načrtu.
Za dodatno mero pritiska poskrbi še časovna umeščenost Uninega obiska – v skladišču se je pojavila prav v trenutku, ko mora Ray kot član vodstva odpustiti nekaj sodelavcev. Una je konfrontacijski film o svetu v krizi, uničenih življenjih in o odpuščanju v vsej dvoumnosti tega pojma.
In še končno nelagodje – za nas, ki smo odraščali v 80. letih, je Una predvsem kulten jugoslovanski film s Sonjo Savić kot lucidno študentsko novinarko in Radetom Šerbedžijo kot karizmatičnim poročenim profesorjem, ki se zapleteta v strastno razmerje ... Čeprav oba filma delujeta na temeljih ambivalentnosti, je »novi« Uni uspelo umazati nek simpatičen spomin. Še kar močan dosežek.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
V Slovenskem mladinskem gledališču sta se nadvse uspešno srečali dramska pisava Simone Semenič in gledališka poetika režiserja Tomija Janežiča. V predstavi: še ni naslova (po motivu Don Juana), ki jo je igralska ekipa ustvarjala, gledalci pa ji sledili polnih 10 ur.
Neveljaven email naslov