Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spomine Miloša Formana pa v dokumentarcu interpretira njegov sin, igralec Petr Forman.
Kaj nas v resnici privlači pri dokumentarnih filmih o velikih ustvarjalcih, kot je Miloš Forman? Površni razlog je gotovo radovednost, ki jo spremlja vznemirjenje ob soočenju z veličino. Globlji pa je vedno subjektiven, povezan z dojemanjem portretirančevih del.
Filmi Miloša Formana so v meni vedno budili občutek nekakšne domačnosti ob soočenju ne samo s prikazanim svetom, ampak tudi s pristopom do njega. Če imamo v mislih njegove zgodnje filme, danes vzorčne primere češkega novega vala, Črnega Petra, Plavolaskine ljubezni in Gorí, gospodična, je v njih prepoznavna observacijska metoda, ali kot se izrazi sam Forman, videti resnične ljudi z vseh, komičnih in žalostnih vidikov, torej ne takih kot so jih prikazovali po socialistični paradigmi v petdesetih in šestdesetih. Predvsem pa brez komentarjev, poučevanja ali moraliziranja.
Film ima tudi jasno osrednjo nit: vprašanje svobode in njenih meja – nekaj, kar je temeljno povezano s Formanovo življenjsko usodo – represivnim režimom povojne Češkoslovaške na eni in komercialnimi pritiski Hollywooda na drugi. V enem od intervjujev se je Forman slikovito izrazil, da »če ljubiš lepoto in svobodo džungle, moraš živeti tudi s pijavkami, komarji, kačami, tigri in morskimi psi.« V filmu temu doda, da »v resnici nikoli niste svobodni, vedno je kje kak pritisk. Na Češkoslovaškem je bil to ideološki pritisk, ni pa bilo komercialnega. V Ameriki je ravno nasprotno. Tu si prepuščen na milost in nemilost gledalcem.«
To je precej kruto izkusil že s svojim prvim ameriškim celovečercem Slačenje, ki pripoveduje o starših hipijev. Posnel ga je, kot je sam povedal, na edini način, ki ga je do takrat poznal, po češko, in ga s tem pokopal. Menda je ob koncu celo ostal dolžan studiu petsto dolarjev. Danes se lahko še tako čudimo izjemno modernim prijemom v njem, izvrstnemu ritmu, dokumentarni igri, umetniški prodornosti in predvsem nerazumljivemu odzivu ameriških gledalcev, ampak film je s svojo usodo v resnici odlična ilustracija meja umetnikove svobode v priznano svobodnem, vendar tržno naravnanem okolju.
Na vprašanje, kaj v takem primeru storiti, odgovarja Formanova nadaljnja, dobro znana ameriška filmografija: Let nad kukavičjim gnezdom, Lasje, Ragtime, Amadeus, Valmont, Ljudstvo proti Larryju Flyntu, Človek z lune, Goyjevi duhovi. Prilagodiš se – ampak najbrž znajo samo največji to storiti tako, da ostanejo umetniško prepričljivi, pri tem pa ohranijo človeški obraz. Če kaj, je Forman v svojih filmih, čeških in ameriških, vedno človeški.
Morda je prav to njegov največji čar – doslednost v tem, kar je bistveno umetniško in človeško, s katero preseže nujne prilagoditve. Nekaj, s čimer je močno vplival na generacije ustvarjalcev in gledalcev tako v Ameriki, na Češkem kot po svetu.
In še: film Forman proti Formanu ni le sestavljanka že videnega gradiva, v njem se pojavijo na novo odkriti posnetki avtorja, ki so jih ustvarjalcema Heleni Třeštíkovi in Jakubu Hejni posredovali Formanovi prijatelji in sodelavci. Razlog več torej za ogled filma.
Spomine Miloša Formana pa v dokumentarcu interpretira njegov sin, igralec Petr Forman.
Kaj nas v resnici privlači pri dokumentarnih filmih o velikih ustvarjalcih, kot je Miloš Forman? Površni razlog je gotovo radovednost, ki jo spremlja vznemirjenje ob soočenju z veličino. Globlji pa je vedno subjektiven, povezan z dojemanjem portretirančevih del.
Filmi Miloša Formana so v meni vedno budili občutek nekakšne domačnosti ob soočenju ne samo s prikazanim svetom, ampak tudi s pristopom do njega. Če imamo v mislih njegove zgodnje filme, danes vzorčne primere češkega novega vala, Črnega Petra, Plavolaskine ljubezni in Gorí, gospodična, je v njih prepoznavna observacijska metoda, ali kot se izrazi sam Forman, videti resnične ljudi z vseh, komičnih in žalostnih vidikov, torej ne takih kot so jih prikazovali po socialistični paradigmi v petdesetih in šestdesetih. Predvsem pa brez komentarjev, poučevanja ali moraliziranja.
Film ima tudi jasno osrednjo nit: vprašanje svobode in njenih meja – nekaj, kar je temeljno povezano s Formanovo življenjsko usodo – represivnim režimom povojne Češkoslovaške na eni in komercialnimi pritiski Hollywooda na drugi. V enem od intervjujev se je Forman slikovito izrazil, da »če ljubiš lepoto in svobodo džungle, moraš živeti tudi s pijavkami, komarji, kačami, tigri in morskimi psi.« V filmu temu doda, da »v resnici nikoli niste svobodni, vedno je kje kak pritisk. Na Češkoslovaškem je bil to ideološki pritisk, ni pa bilo komercialnega. V Ameriki je ravno nasprotno. Tu si prepuščen na milost in nemilost gledalcem.«
To je precej kruto izkusil že s svojim prvim ameriškim celovečercem Slačenje, ki pripoveduje o starših hipijev. Posnel ga je, kot je sam povedal, na edini način, ki ga je do takrat poznal, po češko, in ga s tem pokopal. Menda je ob koncu celo ostal dolžan studiu petsto dolarjev. Danes se lahko še tako čudimo izjemno modernim prijemom v njem, izvrstnemu ritmu, dokumentarni igri, umetniški prodornosti in predvsem nerazumljivemu odzivu ameriških gledalcev, ampak film je s svojo usodo v resnici odlična ilustracija meja umetnikove svobode v priznano svobodnem, vendar tržno naravnanem okolju.
Na vprašanje, kaj v takem primeru storiti, odgovarja Formanova nadaljnja, dobro znana ameriška filmografija: Let nad kukavičjim gnezdom, Lasje, Ragtime, Amadeus, Valmont, Ljudstvo proti Larryju Flyntu, Človek z lune, Goyjevi duhovi. Prilagodiš se – ampak najbrž znajo samo največji to storiti tako, da ostanejo umetniško prepričljivi, pri tem pa ohranijo človeški obraz. Če kaj, je Forman v svojih filmih, čeških in ameriških, vedno človeški.
Morda je prav to njegov največji čar – doslednost v tem, kar je bistveno umetniško in človeško, s katero preseže nujne prilagoditve. Nekaj, s čimer je močno vplival na generacije ustvarjalcev in gledalcev tako v Ameriki, na Češkem kot po svetu.
In še: film Forman proti Formanu ni le sestavljanka že videnega gradiva, v njem se pojavijo na novo odkriti posnetki avtorja, ki so jih ustvarjalcema Heleni Třeštíkovi in Jakubu Hejni posredovali Formanovi prijatelji in sodelavci. Razlog več torej za ogled filma.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Neveljaven email naslov