Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spomine Miloša Formana pa v dokumentarcu interpretira njegov sin, igralec Petr Forman.
Kaj nas v resnici privlači pri dokumentarnih filmih o velikih ustvarjalcih, kot je Miloš Forman? Površni razlog je gotovo radovednost, ki jo spremlja vznemirjenje ob soočenju z veličino. Globlji pa je vedno subjektiven, povezan z dojemanjem portretirančevih del.
Filmi Miloša Formana so v meni vedno budili občutek nekakšne domačnosti ob soočenju ne samo s prikazanim svetom, ampak tudi s pristopom do njega. Če imamo v mislih njegove zgodnje filme, danes vzorčne primere češkega novega vala, Črnega Petra, Plavolaskine ljubezni in Gorí, gospodična, je v njih prepoznavna observacijska metoda, ali kot se izrazi sam Forman, videti resnične ljudi z vseh, komičnih in žalostnih vidikov, torej ne takih kot so jih prikazovali po socialistični paradigmi v petdesetih in šestdesetih. Predvsem pa brez komentarjev, poučevanja ali moraliziranja.
Film ima tudi jasno osrednjo nit: vprašanje svobode in njenih meja – nekaj, kar je temeljno povezano s Formanovo življenjsko usodo – represivnim režimom povojne Češkoslovaške na eni in komercialnimi pritiski Hollywooda na drugi. V enem od intervjujev se je Forman slikovito izrazil, da »če ljubiš lepoto in svobodo džungle, moraš živeti tudi s pijavkami, komarji, kačami, tigri in morskimi psi.« V filmu temu doda, da »v resnici nikoli niste svobodni, vedno je kje kak pritisk. Na Češkoslovaškem je bil to ideološki pritisk, ni pa bilo komercialnega. V Ameriki je ravno nasprotno. Tu si prepuščen na milost in nemilost gledalcem.«
To je precej kruto izkusil že s svojim prvim ameriškim celovečercem Slačenje, ki pripoveduje o starših hipijev. Posnel ga je, kot je sam povedal, na edini način, ki ga je do takrat poznal, po češko, in ga s tem pokopal. Menda je ob koncu celo ostal dolžan studiu petsto dolarjev. Danes se lahko še tako čudimo izjemno modernim prijemom v njem, izvrstnemu ritmu, dokumentarni igri, umetniški prodornosti in predvsem nerazumljivemu odzivu ameriških gledalcev, ampak film je s svojo usodo v resnici odlična ilustracija meja umetnikove svobode v priznano svobodnem, vendar tržno naravnanem okolju.
Na vprašanje, kaj v takem primeru storiti, odgovarja Formanova nadaljnja, dobro znana ameriška filmografija: Let nad kukavičjim gnezdom, Lasje, Ragtime, Amadeus, Valmont, Ljudstvo proti Larryju Flyntu, Človek z lune, Goyjevi duhovi. Prilagodiš se – ampak najbrž znajo samo največji to storiti tako, da ostanejo umetniško prepričljivi, pri tem pa ohranijo človeški obraz. Če kaj, je Forman v svojih filmih, čeških in ameriških, vedno človeški.
Morda je prav to njegov največji čar – doslednost v tem, kar je bistveno umetniško in človeško, s katero preseže nujne prilagoditve. Nekaj, s čimer je močno vplival na generacije ustvarjalcev in gledalcev tako v Ameriki, na Češkem kot po svetu.
In še: film Forman proti Formanu ni le sestavljanka že videnega gradiva, v njem se pojavijo na novo odkriti posnetki avtorja, ki so jih ustvarjalcema Heleni Třeštíkovi in Jakubu Hejni posredovali Formanovi prijatelji in sodelavci. Razlog več torej za ogled filma.
Spomine Miloša Formana pa v dokumentarcu interpretira njegov sin, igralec Petr Forman.
Kaj nas v resnici privlači pri dokumentarnih filmih o velikih ustvarjalcih, kot je Miloš Forman? Površni razlog je gotovo radovednost, ki jo spremlja vznemirjenje ob soočenju z veličino. Globlji pa je vedno subjektiven, povezan z dojemanjem portretirančevih del.
Filmi Miloša Formana so v meni vedno budili občutek nekakšne domačnosti ob soočenju ne samo s prikazanim svetom, ampak tudi s pristopom do njega. Če imamo v mislih njegove zgodnje filme, danes vzorčne primere češkega novega vala, Črnega Petra, Plavolaskine ljubezni in Gorí, gospodična, je v njih prepoznavna observacijska metoda, ali kot se izrazi sam Forman, videti resnične ljudi z vseh, komičnih in žalostnih vidikov, torej ne takih kot so jih prikazovali po socialistični paradigmi v petdesetih in šestdesetih. Predvsem pa brez komentarjev, poučevanja ali moraliziranja.
Film ima tudi jasno osrednjo nit: vprašanje svobode in njenih meja – nekaj, kar je temeljno povezano s Formanovo življenjsko usodo – represivnim režimom povojne Češkoslovaške na eni in komercialnimi pritiski Hollywooda na drugi. V enem od intervjujev se je Forman slikovito izrazil, da »če ljubiš lepoto in svobodo džungle, moraš živeti tudi s pijavkami, komarji, kačami, tigri in morskimi psi.« V filmu temu doda, da »v resnici nikoli niste svobodni, vedno je kje kak pritisk. Na Češkoslovaškem je bil to ideološki pritisk, ni pa bilo komercialnega. V Ameriki je ravno nasprotno. Tu si prepuščen na milost in nemilost gledalcem.«
To je precej kruto izkusil že s svojim prvim ameriškim celovečercem Slačenje, ki pripoveduje o starših hipijev. Posnel ga je, kot je sam povedal, na edini način, ki ga je do takrat poznal, po češko, in ga s tem pokopal. Menda je ob koncu celo ostal dolžan studiu petsto dolarjev. Danes se lahko še tako čudimo izjemno modernim prijemom v njem, izvrstnemu ritmu, dokumentarni igri, umetniški prodornosti in predvsem nerazumljivemu odzivu ameriških gledalcev, ampak film je s svojo usodo v resnici odlična ilustracija meja umetnikove svobode v priznano svobodnem, vendar tržno naravnanem okolju.
Na vprašanje, kaj v takem primeru storiti, odgovarja Formanova nadaljnja, dobro znana ameriška filmografija: Let nad kukavičjim gnezdom, Lasje, Ragtime, Amadeus, Valmont, Ljudstvo proti Larryju Flyntu, Človek z lune, Goyjevi duhovi. Prilagodiš se – ampak najbrž znajo samo največji to storiti tako, da ostanejo umetniško prepričljivi, pri tem pa ohranijo človeški obraz. Če kaj, je Forman v svojih filmih, čeških in ameriških, vedno človeški.
Morda je prav to njegov največji čar – doslednost v tem, kar je bistveno umetniško in človeško, s katero preseže nujne prilagoditve. Nekaj, s čimer je močno vplival na generacije ustvarjalcev in gledalcev tako v Ameriki, na Češkem kot po svetu.
In še: film Forman proti Formanu ni le sestavljanka že videnega gradiva, v njem se pojavijo na novo odkriti posnetki avtorja, ki so jih ustvarjalcema Heleni Třeštíkovi in Jakubu Hejni posredovali Formanovi prijatelji in sodelavci. Razlog več torej za ogled filma.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov