Spomine Miloša Formana pa v dokumentarcu interpretira njegov sin, igralec Petr Forman.

Kaj nas v resnici privlači pri dokumentarnih filmih o velikih ustvarjalcih, kot je Miloš Forman? Površni razlog je gotovo radovednost, ki jo spremlja vznemirjenje ob soočenju z veličino. Globlji pa je vedno subjektiven, povezan z dojemanjem portretirančevih del.

Filmi Miloša Formana so v meni vedno budili občutek nekakšne domačnosti ob soočenju ne samo s  prikazanim svetom, ampak tudi s pristopom do njega. Če imamo v mislih njegove zgodnje filme, danes vzorčne primere češkega novega vala, Črnega Petra, Plavolaskine ljubezni in Gorí, gospodična, je v njih prepoznavna observacijska metoda, ali kot se izrazi sam Forman, videti resnične ljudi z vseh, komičnih in žalostnih vidikov, torej ne takih kot so jih prikazovali po socialistični paradigmi v petdesetih in šestdesetih. Predvsem pa brez komentarjev, poučevanja ali moraliziranja.

Film ima tudi jasno osrednjo nit: vprašanje svobode in njenih meja – nekaj, kar je temeljno povezano s Formanovo življenjsko usodo – represivnim režimom povojne Češkoslovaške na eni in komercialnimi pritiski Hollywooda na drugi. V enem od  intervjujev se je Forman slikovito izrazil, da »če ljubiš lepoto in svobodo džungle, moraš živeti tudi s pijavkami, komarji, kačami, tigri in morskimi psi.« V filmu temu doda, da »v resnici nikoli niste svobodni, vedno je kje kak pritisk. Na Češkoslovaškem je bil to ideološki pritisk, ni pa bilo komercialnega. V Ameriki je  ravno nasprotno. Tu si prepuščen na milost in nemilost gledalcem.«

To je precej kruto izkusil že s svojim prvim ameriškim celovečercem Slačenje, ki pripoveduje o starših hipijev. Posnel ga je, kot je sam povedal, na edini način, ki ga je do takrat poznal, po češko, in ga s tem pokopal. Menda je ob koncu celo ostal dolžan studiu petsto dolarjev. Danes se lahko še tako čudimo izjemno modernim prijemom v njem, izvrstnemu ritmu, dokumentarni igri, umetniški prodornosti in predvsem nerazumljivemu odzivu ameriških gledalcev, ampak film je s svojo usodo v resnici odlična ilustracija meja umetnikove svobode v priznano svobodnem, vendar tržno naravnanem okolju.

Na vprašanje, kaj v takem primeru storiti, odgovarja Formanova nadaljnja, dobro znana ameriška filmografija: Let nad kukavičjim gnezdom, Lasje, Ragtime, Amadeus, Valmont, Ljudstvo proti Larryju Flyntu, Človek z lune, Goyjevi duhovi. Prilagodiš se – ampak najbrž znajo samo največji to storiti tako, da ostanejo umetniško prepričljivi, pri tem pa ohranijo človeški obraz. Če kaj, je Forman v svojih filmih, čeških in ameriških, vedno človeški.

Morda je prav to njegov največji čar – doslednost v tem, kar je bistveno umetniško in človeško, s katero preseže nujne prilagoditve. Nekaj, s čimer je močno vplival na generacije ustvarjalcev in gledalcev tako v Ameriki, na Češkem kot po svetu.

In še: film Forman proti Formanu ni le sestavljanka že videnega gradiva, v njem se pojavijo na novo odkriti posnetki avtorja, ki so jih ustvarjalcema Heleni Třeštíkovi in Jakubu Hejni posredovali Formanovi prijatelji in sodelavci. Razlog več torej za ogled filma.