Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za filmsko dramo, ki tematizira ujetost v tradicijo v ruralni turški družbi, je režiser in scenarist Emin Alper prejel nagrado za najboljšo režijo na Sarajevskem filmskem festivalu leta 2019.
V zadnjem desetletju smo navdušeno spremljali bogatenje in vse večjo raznovrstnost domače filmske ponudbe – pa naj je šlo za klasično kino distribucijo ali filmske vsebine, dostopne preko ponudnikov televizijskih programov in pretočnega videa. Glavni vlogi v tem procesu smo skoraj samoumevno oziroma prej instinktivno kot premišljeno in utemeljeno pripisali dvema pomembnima akterjema domače reproduktivne kinematografije: Ljubljanskemu filmskemu festivalu kot osrednjemu filmsko-festivalskemu dogodku pri nas in na drugi strani Kinodvoru, srčiki domače art kino mreže. Njuno delovanje je bilo premišljeno, kontinuirano in ambiciozno, pogosto sta se prepletala in komplementarno dopolnjevala. A ob tehtnejšem premisleku nikakor ne bi mogli zatrditi, da sta bila v tem pogledu med akterji domače reproduktivne kinematografije nekakšni izjemi. Vsaj enakovredna jima je bila namreč že vseskozi nacionalna televizija, ki je s svojimi filmskimi programi in cikli izvirno dopolnjevala aktualne preglede avtorskega, nacionalnega in umetniškega filma, z vračanji v zgodovino pa celo prednjačila v zapolnjevanju sivih lis našega poznavanja zgodovine filma. Pa vendar je zaradi našega izrazitega favoriziranja pristne kino izkušnje, vedno pristala nekako v senci obeh prej omenjenih akterjev, pri čemer moramo na tem mestu omeniti tudi Slovensko kinoteko.
A danes, ko smo soočeni s temeljno drugačnimi razmerami, ko nam aktualna korona-kriza že skoraj leto dni onemogoča doživetje klasične izkušnje filma pred filmskim platnom, vloga nacionalne televizije znova stopa v ospredje. S svojimi bogatimi in uredniško dodelanimi filmskimi programi, kakršen je na primer Sedmi pečat, je nacionalka danes edini, s tem pa hkrati najpomembnejši ponudnik kakovostnega in raznolikega avtorskega, nacionalnega in umetniškega filma.
Filmov, kakršna je turška drama Zgodba o treh sestrah iz leta 2019, na številnih festivalih nagrajeno delo enega najprodornejših sodobnih turških cineastov, Emina Alperja, drugje namreč ne vidimo.
Seveda pa to še zdaleč ni edini razlog, ki bi klical k ogledu tega dela. Zgodba o treh sestrah nam ponudi izvirno in resnično domiselno interpretacijo dela enega klasikov svetovne književnosti, Rusa Antona Čehova. Alper zgodbo umesti v revno, odmaknjeno in s tradicijo prežeto okolje turškega hribovitega podeželja. Da se je režiser po navdih zatekel k Čehovu, enemu največjih mojstrov ubesedovanja tistega tesnobnega občutka brezizhodnosti, ki ga poraja ujetost posameznikove eksistence v revščino in nenaklonjene, skoraj sovražno nastrojene družbene miljeje, vsekakor ni presenetljivo. Bolj preseneti dejstvo, da se Alper kljub zgovornemu in v tem pogledu skoraj zavajajočemu naslovu ni lotil novega branja ene najslavnejših dram Čehova, njegovih Treh sester, pač pa je za izhodišče vzel eno njegovih manj znanih kratkih pripovedi. A gledalec bo kmalu ugotovil, zakaj: z Zgodbo o treh sestrah se je Alper namreč lotil teme ti. tradicije “besleme”, ko se družine pod pretvezo revščine in posledične nezmožnosti, da bi svojim otrokom zagotovile človeka vredno otroštvo, znebijo ženskih potomcev. Alper je to brutalno, neusmiljeno pripoved vizualno čudovito spojil s podobami surove, skoraj povsem jalove, a hkrati tudi presunljivo lepe pokrajine. Gledalca pa vse od prvih podob tudi na vizualni ravni seznanja z deprivilegiranim položajem ženske v tradicionalni turški družbi. Zgodba o treh sestrah je sijajna, idejno domiselna in vizualno čudovita preslikava literarnega realizma Čehova v filmske podobe. In hkrati še razlog več za ponovno srečanje s programom Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji.
Za filmsko dramo, ki tematizira ujetost v tradicijo v ruralni turški družbi, je režiser in scenarist Emin Alper prejel nagrado za najboljšo režijo na Sarajevskem filmskem festivalu leta 2019.
V zadnjem desetletju smo navdušeno spremljali bogatenje in vse večjo raznovrstnost domače filmske ponudbe – pa naj je šlo za klasično kino distribucijo ali filmske vsebine, dostopne preko ponudnikov televizijskih programov in pretočnega videa. Glavni vlogi v tem procesu smo skoraj samoumevno oziroma prej instinktivno kot premišljeno in utemeljeno pripisali dvema pomembnima akterjema domače reproduktivne kinematografije: Ljubljanskemu filmskemu festivalu kot osrednjemu filmsko-festivalskemu dogodku pri nas in na drugi strani Kinodvoru, srčiki domače art kino mreže. Njuno delovanje je bilo premišljeno, kontinuirano in ambiciozno, pogosto sta se prepletala in komplementarno dopolnjevala. A ob tehtnejšem premisleku nikakor ne bi mogli zatrditi, da sta bila v tem pogledu med akterji domače reproduktivne kinematografije nekakšni izjemi. Vsaj enakovredna jima je bila namreč že vseskozi nacionalna televizija, ki je s svojimi filmskimi programi in cikli izvirno dopolnjevala aktualne preglede avtorskega, nacionalnega in umetniškega filma, z vračanji v zgodovino pa celo prednjačila v zapolnjevanju sivih lis našega poznavanja zgodovine filma. Pa vendar je zaradi našega izrazitega favoriziranja pristne kino izkušnje, vedno pristala nekako v senci obeh prej omenjenih akterjev, pri čemer moramo na tem mestu omeniti tudi Slovensko kinoteko.
A danes, ko smo soočeni s temeljno drugačnimi razmerami, ko nam aktualna korona-kriza že skoraj leto dni onemogoča doživetje klasične izkušnje filma pred filmskim platnom, vloga nacionalne televizije znova stopa v ospredje. S svojimi bogatimi in uredniško dodelanimi filmskimi programi, kakršen je na primer Sedmi pečat, je nacionalka danes edini, s tem pa hkrati najpomembnejši ponudnik kakovostnega in raznolikega avtorskega, nacionalnega in umetniškega filma.
Filmov, kakršna je turška drama Zgodba o treh sestrah iz leta 2019, na številnih festivalih nagrajeno delo enega najprodornejših sodobnih turških cineastov, Emina Alperja, drugje namreč ne vidimo.
Seveda pa to še zdaleč ni edini razlog, ki bi klical k ogledu tega dela. Zgodba o treh sestrah nam ponudi izvirno in resnično domiselno interpretacijo dela enega klasikov svetovne književnosti, Rusa Antona Čehova. Alper zgodbo umesti v revno, odmaknjeno in s tradicijo prežeto okolje turškega hribovitega podeželja. Da se je režiser po navdih zatekel k Čehovu, enemu največjih mojstrov ubesedovanja tistega tesnobnega občutka brezizhodnosti, ki ga poraja ujetost posameznikove eksistence v revščino in nenaklonjene, skoraj sovražno nastrojene družbene miljeje, vsekakor ni presenetljivo. Bolj preseneti dejstvo, da se Alper kljub zgovornemu in v tem pogledu skoraj zavajajočemu naslovu ni lotil novega branja ene najslavnejših dram Čehova, njegovih Treh sester, pač pa je za izhodišče vzel eno njegovih manj znanih kratkih pripovedi. A gledalec bo kmalu ugotovil, zakaj: z Zgodbo o treh sestrah se je Alper namreč lotil teme ti. tradicije “besleme”, ko se družine pod pretvezo revščine in posledične nezmožnosti, da bi svojim otrokom zagotovile človeka vredno otroštvo, znebijo ženskih potomcev. Alper je to brutalno, neusmiljeno pripoved vizualno čudovito spojil s podobami surove, skoraj povsem jalove, a hkrati tudi presunljivo lepe pokrajine. Gledalca pa vse od prvih podob tudi na vizualni ravni seznanja z deprivilegiranim položajem ženske v tradicionalni turški družbi. Zgodba o treh sestrah je sijajna, idejno domiselna in vizualno čudovita preslikava literarnega realizma Čehova v filmske podobe. In hkrati še razlog več za ponovno srečanje s programom Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov