Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za filmsko dramo, ki tematizira ujetost v tradicijo v ruralni turški družbi, je režiser in scenarist Emin Alper prejel nagrado za najboljšo režijo na Sarajevskem filmskem festivalu leta 2019.
V zadnjem desetletju smo navdušeno spremljali bogatenje in vse večjo raznovrstnost domače filmske ponudbe – pa naj je šlo za klasično kino distribucijo ali filmske vsebine, dostopne preko ponudnikov televizijskih programov in pretočnega videa. Glavni vlogi v tem procesu smo skoraj samoumevno oziroma prej instinktivno kot premišljeno in utemeljeno pripisali dvema pomembnima akterjema domače reproduktivne kinematografije: Ljubljanskemu filmskemu festivalu kot osrednjemu filmsko-festivalskemu dogodku pri nas in na drugi strani Kinodvoru, srčiki domače art kino mreže. Njuno delovanje je bilo premišljeno, kontinuirano in ambiciozno, pogosto sta se prepletala in komplementarno dopolnjevala. A ob tehtnejšem premisleku nikakor ne bi mogli zatrditi, da sta bila v tem pogledu med akterji domače reproduktivne kinematografije nekakšni izjemi. Vsaj enakovredna jima je bila namreč že vseskozi nacionalna televizija, ki je s svojimi filmskimi programi in cikli izvirno dopolnjevala aktualne preglede avtorskega, nacionalnega in umetniškega filma, z vračanji v zgodovino pa celo prednjačila v zapolnjevanju sivih lis našega poznavanja zgodovine filma. Pa vendar je zaradi našega izrazitega favoriziranja pristne kino izkušnje, vedno pristala nekako v senci obeh prej omenjenih akterjev, pri čemer moramo na tem mestu omeniti tudi Slovensko kinoteko.
A danes, ko smo soočeni s temeljno drugačnimi razmerami, ko nam aktualna korona-kriza že skoraj leto dni onemogoča doživetje klasične izkušnje filma pred filmskim platnom, vloga nacionalne televizije znova stopa v ospredje. S svojimi bogatimi in uredniško dodelanimi filmskimi programi, kakršen je na primer Sedmi pečat, je nacionalka danes edini, s tem pa hkrati najpomembnejši ponudnik kakovostnega in raznolikega avtorskega, nacionalnega in umetniškega filma.
Filmov, kakršna je turška drama Zgodba o treh sestrah iz leta 2019, na številnih festivalih nagrajeno delo enega najprodornejših sodobnih turških cineastov, Emina Alperja, drugje namreč ne vidimo.
Seveda pa to še zdaleč ni edini razlog, ki bi klical k ogledu tega dela. Zgodba o treh sestrah nam ponudi izvirno in resnično domiselno interpretacijo dela enega klasikov svetovne književnosti, Rusa Antona Čehova. Alper zgodbo umesti v revno, odmaknjeno in s tradicijo prežeto okolje turškega hribovitega podeželja. Da se je režiser po navdih zatekel k Čehovu, enemu največjih mojstrov ubesedovanja tistega tesnobnega občutka brezizhodnosti, ki ga poraja ujetost posameznikove eksistence v revščino in nenaklonjene, skoraj sovražno nastrojene družbene miljeje, vsekakor ni presenetljivo. Bolj preseneti dejstvo, da se Alper kljub zgovornemu in v tem pogledu skoraj zavajajočemu naslovu ni lotil novega branja ene najslavnejših dram Čehova, njegovih Treh sester, pač pa je za izhodišče vzel eno njegovih manj znanih kratkih pripovedi. A gledalec bo kmalu ugotovil, zakaj: z Zgodbo o treh sestrah se je Alper namreč lotil teme ti. tradicije “besleme”, ko se družine pod pretvezo revščine in posledične nezmožnosti, da bi svojim otrokom zagotovile človeka vredno otroštvo, znebijo ženskih potomcev. Alper je to brutalno, neusmiljeno pripoved vizualno čudovito spojil s podobami surove, skoraj povsem jalove, a hkrati tudi presunljivo lepe pokrajine. Gledalca pa vse od prvih podob tudi na vizualni ravni seznanja z deprivilegiranim položajem ženske v tradicionalni turški družbi. Zgodba o treh sestrah je sijajna, idejno domiselna in vizualno čudovita preslikava literarnega realizma Čehova v filmske podobe. In hkrati še razlog več za ponovno srečanje s programom Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji.
Za filmsko dramo, ki tematizira ujetost v tradicijo v ruralni turški družbi, je režiser in scenarist Emin Alper prejel nagrado za najboljšo režijo na Sarajevskem filmskem festivalu leta 2019.
V zadnjem desetletju smo navdušeno spremljali bogatenje in vse večjo raznovrstnost domače filmske ponudbe – pa naj je šlo za klasično kino distribucijo ali filmske vsebine, dostopne preko ponudnikov televizijskih programov in pretočnega videa. Glavni vlogi v tem procesu smo skoraj samoumevno oziroma prej instinktivno kot premišljeno in utemeljeno pripisali dvema pomembnima akterjema domače reproduktivne kinematografije: Ljubljanskemu filmskemu festivalu kot osrednjemu filmsko-festivalskemu dogodku pri nas in na drugi strani Kinodvoru, srčiki domače art kino mreže. Njuno delovanje je bilo premišljeno, kontinuirano in ambiciozno, pogosto sta se prepletala in komplementarno dopolnjevala. A ob tehtnejšem premisleku nikakor ne bi mogli zatrditi, da sta bila v tem pogledu med akterji domače reproduktivne kinematografije nekakšni izjemi. Vsaj enakovredna jima je bila namreč že vseskozi nacionalna televizija, ki je s svojimi filmskimi programi in cikli izvirno dopolnjevala aktualne preglede avtorskega, nacionalnega in umetniškega filma, z vračanji v zgodovino pa celo prednjačila v zapolnjevanju sivih lis našega poznavanja zgodovine filma. Pa vendar je zaradi našega izrazitega favoriziranja pristne kino izkušnje, vedno pristala nekako v senci obeh prej omenjenih akterjev, pri čemer moramo na tem mestu omeniti tudi Slovensko kinoteko.
A danes, ko smo soočeni s temeljno drugačnimi razmerami, ko nam aktualna korona-kriza že skoraj leto dni onemogoča doživetje klasične izkušnje filma pred filmskim platnom, vloga nacionalne televizije znova stopa v ospredje. S svojimi bogatimi in uredniško dodelanimi filmskimi programi, kakršen je na primer Sedmi pečat, je nacionalka danes edini, s tem pa hkrati najpomembnejši ponudnik kakovostnega in raznolikega avtorskega, nacionalnega in umetniškega filma.
Filmov, kakršna je turška drama Zgodba o treh sestrah iz leta 2019, na številnih festivalih nagrajeno delo enega najprodornejših sodobnih turških cineastov, Emina Alperja, drugje namreč ne vidimo.
Seveda pa to še zdaleč ni edini razlog, ki bi klical k ogledu tega dela. Zgodba o treh sestrah nam ponudi izvirno in resnično domiselno interpretacijo dela enega klasikov svetovne književnosti, Rusa Antona Čehova. Alper zgodbo umesti v revno, odmaknjeno in s tradicijo prežeto okolje turškega hribovitega podeželja. Da se je režiser po navdih zatekel k Čehovu, enemu največjih mojstrov ubesedovanja tistega tesnobnega občutka brezizhodnosti, ki ga poraja ujetost posameznikove eksistence v revščino in nenaklonjene, skoraj sovražno nastrojene družbene miljeje, vsekakor ni presenetljivo. Bolj preseneti dejstvo, da se Alper kljub zgovornemu in v tem pogledu skoraj zavajajočemu naslovu ni lotil novega branja ene najslavnejših dram Čehova, njegovih Treh sester, pač pa je za izhodišče vzel eno njegovih manj znanih kratkih pripovedi. A gledalec bo kmalu ugotovil, zakaj: z Zgodbo o treh sestrah se je Alper namreč lotil teme ti. tradicije “besleme”, ko se družine pod pretvezo revščine in posledične nezmožnosti, da bi svojim otrokom zagotovile človeka vredno otroštvo, znebijo ženskih potomcev. Alper je to brutalno, neusmiljeno pripoved vizualno čudovito spojil s podobami surove, skoraj povsem jalove, a hkrati tudi presunljivo lepe pokrajine. Gledalca pa vse od prvih podob tudi na vizualni ravni seznanja z deprivilegiranim položajem ženske v tradicionalni turški družbi. Zgodba o treh sestrah je sijajna, idejno domiselna in vizualno čudovita preslikava literarnega realizma Čehova v filmske podobe. In hkrati še razlog več za ponovno srečanje s programom Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov