Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bralec: Matjaž Romih
Ljubljana : Sodobnost, 2020
Najnovejše delo Evalda Flisarja Moje kraljestvo umira je roman, katerega glavni junak je neimenovani pisatelj, ki se ga je polotila pisateljska blokada. V kraljestvu se vrstijo neverjetni zapleti in uganke, med katerimi se skrivnostno giblje Šeherezada, privid iz nekega daljnega časa, lik iz onostranstva, ki se vedno znova rojeva v mnogih literarnih delih, tako tudi v Flisarjevem romanu. Tostran je domnevna resničnost, čas, ki ga živimo bolj ali manj dejavno in vse manj pristno. Ali je bolje življenju izmeriti temperaturo in izkusiti njegove norosti ali ustvarjati iluzorne svetove, kot to počnejo pisatelji, je eno od vprašanj, ki si jih avtor zastavlja v premišljevanjih in analizah stanja v sodobni literaturi in v človeški družbi današnjega časa. Romanu ne manjka napetosti, ki bralca zanesljivo drži v prijemu radovednosti in želje po njeni potešitvi.
Sledimo življenjski poti pisatelja, ki je od otroštva očaran od bajk in pripovedk iz knjige Tisoč in ena noč, ki jih je sultanu Šahrijarju zvito, da bi si tako rešila življenje, pripovedovala lepa Šeherezada. Flisarjev roman Moje kraljestvo umira je podnaslovljen kot Zgodbarjenje ob koncu sveta. Zgodbarjenju se je glavni junak romana zapisal že v zgodnji mladosti in od tedaj stremi k stvaritvi izvirne, idealne zgodbe, ki bi jo razumel prav vsak in s katero bi se prav vsak lahko poistovetil. Ob tem poskuša razrešiti številna vprašanja in dileme pisateljskega poklica, zato polemizira z znanimi in slavnimi pisatelji, jih citira, jih v ta namen večkrat združi na skupnem prizorišču; se ponorčuje iz komisij za dodelitev knjižnih nagrad in iz delavnic ustvarjalnega pisanja ter se nič kaj laskavo obregne ob literarno kritiko. Brez milosti ošvrkne tudi bralstvo zavoljo površnosti, saj knjige bolj lista kot bere. In ne nazadnje večkrat zapiše, da je vsa literatura zgolj verižno plagiatorstvo zgodb in romanov, ki da imajo omejeno število tem in zapletov in jim zato ni mogoče pripisati izvirnosti v pravem pomenu besede. Vse to v globalnem okolju, v katerem zavest posameznika izgublja svojo avtentičnost in ki ga zaznamujejo površnost, potrošništvo, dosegljivost vsakovrstnih dobrin, od materialnih do duhovnih, ki so vse na voljo po polovičnih cenah. Vera, vrednote in božanstvo, ki se mu klanja pohlepna večina, so združeni v glagolu imeti.
Ker je roman detektivka o resni literaturi, kot zapiše sam avtor, se središčni zaplet – zdravljenje pisateljske blokade – dogaja na skrivnostnem gradu v Švici, v nekakšnem sanatoriju, v katerem ni jasno, kdo so pacienti in kdo zdravniki. Začetne terapije potekajo na okruten način in v razmerah, iz katerih se morajo zdravljenci, slavni pisatelji, na vrat na nos reševati z begom.
Šeherezada, ki v roman vstopi že pri njegovem začetku, se pisatelju kot privid in izmišljija prikazuje vse življenje, v zanj ključnih trenutkih. Ko jo avtor v romanu utelesi, ko se ji prvič zazre v oči, prepozna v njih »prijateljsko razumevanje, čisto empatijo,« in začuti »da sta pravzaprav eno, sprijeta v eno dušo, eno srce, da imata iste misli, enaka pričakovanja, enake strahove in isto upanje, da ne drsimo v pogubo in da vse, kar se dogaja na svetu, ni le poslovilna šarada.« Šeherezada je soustvarjalka v kreaciji idealne zgodbe, ki jo pisatelj ves čas piše.
Da bi verjeli v nemogoče, je treba veliko vaditi, reče kraljica Alici iz čudežne dežele, v citatu, s katerim Evald Flisar odpira svoje kraljestvo. V njem ponuja obilje tem za dialog in razmislek, med vrsticami pa tudi upanje in vero v ljubezen, upanje, da njegovo kraljestvo le ne bo umrlo.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bralec: Matjaž Romih
Ljubljana : Sodobnost, 2020
Najnovejše delo Evalda Flisarja Moje kraljestvo umira je roman, katerega glavni junak je neimenovani pisatelj, ki se ga je polotila pisateljska blokada. V kraljestvu se vrstijo neverjetni zapleti in uganke, med katerimi se skrivnostno giblje Šeherezada, privid iz nekega daljnega časa, lik iz onostranstva, ki se vedno znova rojeva v mnogih literarnih delih, tako tudi v Flisarjevem romanu. Tostran je domnevna resničnost, čas, ki ga živimo bolj ali manj dejavno in vse manj pristno. Ali je bolje življenju izmeriti temperaturo in izkusiti njegove norosti ali ustvarjati iluzorne svetove, kot to počnejo pisatelji, je eno od vprašanj, ki si jih avtor zastavlja v premišljevanjih in analizah stanja v sodobni literaturi in v človeški družbi današnjega časa. Romanu ne manjka napetosti, ki bralca zanesljivo drži v prijemu radovednosti in želje po njeni potešitvi.
Sledimo življenjski poti pisatelja, ki je od otroštva očaran od bajk in pripovedk iz knjige Tisoč in ena noč, ki jih je sultanu Šahrijarju zvito, da bi si tako rešila življenje, pripovedovala lepa Šeherezada. Flisarjev roman Moje kraljestvo umira je podnaslovljen kot Zgodbarjenje ob koncu sveta. Zgodbarjenju se je glavni junak romana zapisal že v zgodnji mladosti in od tedaj stremi k stvaritvi izvirne, idealne zgodbe, ki bi jo razumel prav vsak in s katero bi se prav vsak lahko poistovetil. Ob tem poskuša razrešiti številna vprašanja in dileme pisateljskega poklica, zato polemizira z znanimi in slavnimi pisatelji, jih citira, jih v ta namen večkrat združi na skupnem prizorišču; se ponorčuje iz komisij za dodelitev knjižnih nagrad in iz delavnic ustvarjalnega pisanja ter se nič kaj laskavo obregne ob literarno kritiko. Brez milosti ošvrkne tudi bralstvo zavoljo površnosti, saj knjige bolj lista kot bere. In ne nazadnje večkrat zapiše, da je vsa literatura zgolj verižno plagiatorstvo zgodb in romanov, ki da imajo omejeno število tem in zapletov in jim zato ni mogoče pripisati izvirnosti v pravem pomenu besede. Vse to v globalnem okolju, v katerem zavest posameznika izgublja svojo avtentičnost in ki ga zaznamujejo površnost, potrošništvo, dosegljivost vsakovrstnih dobrin, od materialnih do duhovnih, ki so vse na voljo po polovičnih cenah. Vera, vrednote in božanstvo, ki se mu klanja pohlepna večina, so združeni v glagolu imeti.
Ker je roman detektivka o resni literaturi, kot zapiše sam avtor, se središčni zaplet – zdravljenje pisateljske blokade – dogaja na skrivnostnem gradu v Švici, v nekakšnem sanatoriju, v katerem ni jasno, kdo so pacienti in kdo zdravniki. Začetne terapije potekajo na okruten način in v razmerah, iz katerih se morajo zdravljenci, slavni pisatelji, na vrat na nos reševati z begom.
Šeherezada, ki v roman vstopi že pri njegovem začetku, se pisatelju kot privid in izmišljija prikazuje vse življenje, v zanj ključnih trenutkih. Ko jo avtor v romanu utelesi, ko se ji prvič zazre v oči, prepozna v njih »prijateljsko razumevanje, čisto empatijo,« in začuti »da sta pravzaprav eno, sprijeta v eno dušo, eno srce, da imata iste misli, enaka pričakovanja, enake strahove in isto upanje, da ne drsimo v pogubo in da vse, kar se dogaja na svetu, ni le poslovilna šarada.« Šeherezada je soustvarjalka v kreaciji idealne zgodbe, ki jo pisatelj ves čas piše.
Da bi verjeli v nemogoče, je treba veliko vaditi, reče kraljica Alici iz čudežne dežele, v citatu, s katerim Evald Flisar odpira svoje kraljestvo. V njem ponuja obilje tem za dialog in razmislek, med vrsticami pa tudi upanje in vero v ljubezen, upanje, da njegovo kraljestvo le ne bo umrlo.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov