Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bralec: Matjaž Romih
Ljubljana : Sodobnost, 2020
Najnovejše delo Evalda Flisarja Moje kraljestvo umira je roman, katerega glavni junak je neimenovani pisatelj, ki se ga je polotila pisateljska blokada. V kraljestvu se vrstijo neverjetni zapleti in uganke, med katerimi se skrivnostno giblje Šeherezada, privid iz nekega daljnega časa, lik iz onostranstva, ki se vedno znova rojeva v mnogih literarnih delih, tako tudi v Flisarjevem romanu. Tostran je domnevna resničnost, čas, ki ga živimo bolj ali manj dejavno in vse manj pristno. Ali je bolje življenju izmeriti temperaturo in izkusiti njegove norosti ali ustvarjati iluzorne svetove, kot to počnejo pisatelji, je eno od vprašanj, ki si jih avtor zastavlja v premišljevanjih in analizah stanja v sodobni literaturi in v človeški družbi današnjega časa. Romanu ne manjka napetosti, ki bralca zanesljivo drži v prijemu radovednosti in želje po njeni potešitvi.
Sledimo življenjski poti pisatelja, ki je od otroštva očaran od bajk in pripovedk iz knjige Tisoč in ena noč, ki jih je sultanu Šahrijarju zvito, da bi si tako rešila življenje, pripovedovala lepa Šeherezada. Flisarjev roman Moje kraljestvo umira je podnaslovljen kot Zgodbarjenje ob koncu sveta. Zgodbarjenju se je glavni junak romana zapisal že v zgodnji mladosti in od tedaj stremi k stvaritvi izvirne, idealne zgodbe, ki bi jo razumel prav vsak in s katero bi se prav vsak lahko poistovetil. Ob tem poskuša razrešiti številna vprašanja in dileme pisateljskega poklica, zato polemizira z znanimi in slavnimi pisatelji, jih citira, jih v ta namen večkrat združi na skupnem prizorišču; se ponorčuje iz komisij za dodelitev knjižnih nagrad in iz delavnic ustvarjalnega pisanja ter se nič kaj laskavo obregne ob literarno kritiko. Brez milosti ošvrkne tudi bralstvo zavoljo površnosti, saj knjige bolj lista kot bere. In ne nazadnje večkrat zapiše, da je vsa literatura zgolj verižno plagiatorstvo zgodb in romanov, ki da imajo omejeno število tem in zapletov in jim zato ni mogoče pripisati izvirnosti v pravem pomenu besede. Vse to v globalnem okolju, v katerem zavest posameznika izgublja svojo avtentičnost in ki ga zaznamujejo površnost, potrošništvo, dosegljivost vsakovrstnih dobrin, od materialnih do duhovnih, ki so vse na voljo po polovičnih cenah. Vera, vrednote in božanstvo, ki se mu klanja pohlepna večina, so združeni v glagolu imeti.
Ker je roman detektivka o resni literaturi, kot zapiše sam avtor, se središčni zaplet – zdravljenje pisateljske blokade – dogaja na skrivnostnem gradu v Švici, v nekakšnem sanatoriju, v katerem ni jasno, kdo so pacienti in kdo zdravniki. Začetne terapije potekajo na okruten način in v razmerah, iz katerih se morajo zdravljenci, slavni pisatelji, na vrat na nos reševati z begom.
Šeherezada, ki v roman vstopi že pri njegovem začetku, se pisatelju kot privid in izmišljija prikazuje vse življenje, v zanj ključnih trenutkih. Ko jo avtor v romanu utelesi, ko se ji prvič zazre v oči, prepozna v njih »prijateljsko razumevanje, čisto empatijo,« in začuti »da sta pravzaprav eno, sprijeta v eno dušo, eno srce, da imata iste misli, enaka pričakovanja, enake strahove in isto upanje, da ne drsimo v pogubo in da vse, kar se dogaja na svetu, ni le poslovilna šarada.« Šeherezada je soustvarjalka v kreaciji idealne zgodbe, ki jo pisatelj ves čas piše.
Da bi verjeli v nemogoče, je treba veliko vaditi, reče kraljica Alici iz čudežne dežele, v citatu, s katerim Evald Flisar odpira svoje kraljestvo. V njem ponuja obilje tem za dialog in razmislek, med vrsticami pa tudi upanje in vero v ljubezen, upanje, da njegovo kraljestvo le ne bo umrlo.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bralec: Matjaž Romih
Ljubljana : Sodobnost, 2020
Najnovejše delo Evalda Flisarja Moje kraljestvo umira je roman, katerega glavni junak je neimenovani pisatelj, ki se ga je polotila pisateljska blokada. V kraljestvu se vrstijo neverjetni zapleti in uganke, med katerimi se skrivnostno giblje Šeherezada, privid iz nekega daljnega časa, lik iz onostranstva, ki se vedno znova rojeva v mnogih literarnih delih, tako tudi v Flisarjevem romanu. Tostran je domnevna resničnost, čas, ki ga živimo bolj ali manj dejavno in vse manj pristno. Ali je bolje življenju izmeriti temperaturo in izkusiti njegove norosti ali ustvarjati iluzorne svetove, kot to počnejo pisatelji, je eno od vprašanj, ki si jih avtor zastavlja v premišljevanjih in analizah stanja v sodobni literaturi in v človeški družbi današnjega časa. Romanu ne manjka napetosti, ki bralca zanesljivo drži v prijemu radovednosti in želje po njeni potešitvi.
Sledimo življenjski poti pisatelja, ki je od otroštva očaran od bajk in pripovedk iz knjige Tisoč in ena noč, ki jih je sultanu Šahrijarju zvito, da bi si tako rešila življenje, pripovedovala lepa Šeherezada. Flisarjev roman Moje kraljestvo umira je podnaslovljen kot Zgodbarjenje ob koncu sveta. Zgodbarjenju se je glavni junak romana zapisal že v zgodnji mladosti in od tedaj stremi k stvaritvi izvirne, idealne zgodbe, ki bi jo razumel prav vsak in s katero bi se prav vsak lahko poistovetil. Ob tem poskuša razrešiti številna vprašanja in dileme pisateljskega poklica, zato polemizira z znanimi in slavnimi pisatelji, jih citira, jih v ta namen večkrat združi na skupnem prizorišču; se ponorčuje iz komisij za dodelitev knjižnih nagrad in iz delavnic ustvarjalnega pisanja ter se nič kaj laskavo obregne ob literarno kritiko. Brez milosti ošvrkne tudi bralstvo zavoljo površnosti, saj knjige bolj lista kot bere. In ne nazadnje večkrat zapiše, da je vsa literatura zgolj verižno plagiatorstvo zgodb in romanov, ki da imajo omejeno število tem in zapletov in jim zato ni mogoče pripisati izvirnosti v pravem pomenu besede. Vse to v globalnem okolju, v katerem zavest posameznika izgublja svojo avtentičnost in ki ga zaznamujejo površnost, potrošništvo, dosegljivost vsakovrstnih dobrin, od materialnih do duhovnih, ki so vse na voljo po polovičnih cenah. Vera, vrednote in božanstvo, ki se mu klanja pohlepna večina, so združeni v glagolu imeti.
Ker je roman detektivka o resni literaturi, kot zapiše sam avtor, se središčni zaplet – zdravljenje pisateljske blokade – dogaja na skrivnostnem gradu v Švici, v nekakšnem sanatoriju, v katerem ni jasno, kdo so pacienti in kdo zdravniki. Začetne terapije potekajo na okruten način in v razmerah, iz katerih se morajo zdravljenci, slavni pisatelji, na vrat na nos reševati z begom.
Šeherezada, ki v roman vstopi že pri njegovem začetku, se pisatelju kot privid in izmišljija prikazuje vse življenje, v zanj ključnih trenutkih. Ko jo avtor v romanu utelesi, ko se ji prvič zazre v oči, prepozna v njih »prijateljsko razumevanje, čisto empatijo,« in začuti »da sta pravzaprav eno, sprijeta v eno dušo, eno srce, da imata iste misli, enaka pričakovanja, enake strahove in isto upanje, da ne drsimo v pogubo in da vse, kar se dogaja na svetu, ni le poslovilna šarada.« Šeherezada je soustvarjalka v kreaciji idealne zgodbe, ki jo pisatelj ves čas piše.
Da bi verjeli v nemogoče, je treba veliko vaditi, reče kraljica Alici iz čudežne dežele, v citatu, s katerim Evald Flisar odpira svoje kraljestvo. V njem ponuja obilje tem za dialog in razmislek, med vrsticami pa tudi upanje in vero v ljubezen, upanje, da njegovo kraljestvo le ne bo umrlo.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Neveljaven email naslov