Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bereta Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Ljubljana : Beletrina, 2020
Feri Lainšček se v romanu Kurji pastir z neverjetno natančnostjo, ki obsega tudi najintimnejše podrobnosti, kot so odločanje staršev, kako mu bo ime ali mamine težave z dojenjem, popisuje svoje rojstvo in prva dva meseca življenja. Tako daljnosežen skok v preteklost dopuščata dva dejavnika. Prvi je ta, da Kurji pastir ni avtobiografija, temveč roman o pisateljevem otroštvu, resničnost in fikcija se v njem prepletata. Drugi dejavnik pa je pisateljev značilni ustvarjalni postopek, izposojen od psihoanalitika Carla Gustava Junga, in sicer aktivna imaginacija, ki mu z vstopom v posebno stanje omogoča dostop do oddaljenih, potlačenih spominov. Dodaten učinek, da se knjigo bere kot kateri koli drugi Lainščkov roman, pa čeprav je ta nemara njegov najbolj osebni in posebni doslej, omogoča vsevedni tretjeosebni pripovedovalec, ki bdi nad dogajanjem in je že sam po sebi izraz distance, vendar je njegova pripoved poetična, tenkočutna, polna topline in bližine. Jezik zlasti v dialogih vsebuje tudi narečne izraze, ki poudarjajo umeščenost zgodbe v družbeno-geografski kontekst in so podrobneje pojasnjeni v dodatku.
Prekmurska vas Dolenci, konec leta 1959. Par, ki naj bi bil že prestar za vnovično starševstvo, na svoje presenečenje zopet pričakuje otroka. Njuna osemnajstletna prvorojenka to slabo prenese in se preseli v Ljubljano, pravo nasprotje revnemu odročnemu podeželju, kamor je sicer segel komunizem, a so prebivalci prepuščeni sami sebi, svoji iznajdljivosti in medsebojni pomoči. Bodoča starša se kljub revščini požrtvovalno in ljubeče lotita priprav na prihod novega družinskega člana, da bi mu zagotovila karseda lepo otroštvo. Po rojstvu njegovo življenje visi na nitki, a tik po prihodu k zdravniku, kamor ga v karavani po globokem snegu pospremi praktično vsa vas, čudežno ozdravi.
Čudežna ozdravitev je v Kurjem pastirju le eden od elementov Lainščkovega tako imenovanega magičnega realizma. Ta izvira prav iz tesnega stika med krščanstvom in tistim, kar imenuje prvotnost, ter v pripovedi ustvarja in vzdržuje napetost. Kot takšen element v knjigi še posebej izstopa skrivnostna bela ženska, ki se pojavi večkrat in naj bi se še tudi v nadaljevanjih.
Trejzka je obmolknila, saj tega, kar ji je zdaj razkril, od njega ni pričakovala. Bilo je to še eno dobro znamenje, je bila prepričana. »Videl si jo,« je dejala, potem ko sta že kar nekaj časa gazila. »Tudi ti si jo videl,« je ponovila z olajšanjem, saj je to pomenilo tudi, da ji je zdaj verjel.
»Videl,« je pritrdil in ji dal z glasom vedeti, da več ne želi povedati.
Ni drezala. To ji je zadoščalo.
Pisateljevo skromno, a radostno otroštvo se z romanesknimi in žanrskimi prvinami pretopi v motiv nekega otroštva, pri čemer je pogled v družinske odnose in dinamiko sicer pomemben, ne pa najpomembnejši. Ob tem namreč slika tudi in predvsem skupnost, življenje, vsakdanje bitke in medsebojne odnose preprostih, malih ljudi z ruralnega obrobja. Literarni eksperiment, v katerem pisatelj raziskuje meje svojega spomina in išče odgovor na vprašanje, kaj in kako je oblikovalo njegov poznejši pogled na svet, je dragocena bralska izkušnja, ki nas drži v pričakovanju, v nas vzbuja radovednost, kaj je res in kaj je fikcija, ter nas spodbuja, da si podobna vprašanja zastavimo o sebi.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bereta Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Ljubljana : Beletrina, 2020
Feri Lainšček se v romanu Kurji pastir z neverjetno natančnostjo, ki obsega tudi najintimnejše podrobnosti, kot so odločanje staršev, kako mu bo ime ali mamine težave z dojenjem, popisuje svoje rojstvo in prva dva meseca življenja. Tako daljnosežen skok v preteklost dopuščata dva dejavnika. Prvi je ta, da Kurji pastir ni avtobiografija, temveč roman o pisateljevem otroštvu, resničnost in fikcija se v njem prepletata. Drugi dejavnik pa je pisateljev značilni ustvarjalni postopek, izposojen od psihoanalitika Carla Gustava Junga, in sicer aktivna imaginacija, ki mu z vstopom v posebno stanje omogoča dostop do oddaljenih, potlačenih spominov. Dodaten učinek, da se knjigo bere kot kateri koli drugi Lainščkov roman, pa čeprav je ta nemara njegov najbolj osebni in posebni doslej, omogoča vsevedni tretjeosebni pripovedovalec, ki bdi nad dogajanjem in je že sam po sebi izraz distance, vendar je njegova pripoved poetična, tenkočutna, polna topline in bližine. Jezik zlasti v dialogih vsebuje tudi narečne izraze, ki poudarjajo umeščenost zgodbe v družbeno-geografski kontekst in so podrobneje pojasnjeni v dodatku.
Prekmurska vas Dolenci, konec leta 1959. Par, ki naj bi bil že prestar za vnovično starševstvo, na svoje presenečenje zopet pričakuje otroka. Njuna osemnajstletna prvorojenka to slabo prenese in se preseli v Ljubljano, pravo nasprotje revnemu odročnemu podeželju, kamor je sicer segel komunizem, a so prebivalci prepuščeni sami sebi, svoji iznajdljivosti in medsebojni pomoči. Bodoča starša se kljub revščini požrtvovalno in ljubeče lotita priprav na prihod novega družinskega člana, da bi mu zagotovila karseda lepo otroštvo. Po rojstvu njegovo življenje visi na nitki, a tik po prihodu k zdravniku, kamor ga v karavani po globokem snegu pospremi praktično vsa vas, čudežno ozdravi.
Čudežna ozdravitev je v Kurjem pastirju le eden od elementov Lainščkovega tako imenovanega magičnega realizma. Ta izvira prav iz tesnega stika med krščanstvom in tistim, kar imenuje prvotnost, ter v pripovedi ustvarja in vzdržuje napetost. Kot takšen element v knjigi še posebej izstopa skrivnostna bela ženska, ki se pojavi večkrat in naj bi se še tudi v nadaljevanjih.
Trejzka je obmolknila, saj tega, kar ji je zdaj razkril, od njega ni pričakovala. Bilo je to še eno dobro znamenje, je bila prepričana. »Videl si jo,« je dejala, potem ko sta že kar nekaj časa gazila. »Tudi ti si jo videl,« je ponovila z olajšanjem, saj je to pomenilo tudi, da ji je zdaj verjel.
»Videl,« je pritrdil in ji dal z glasom vedeti, da več ne želi povedati.
Ni drezala. To ji je zadoščalo.
Pisateljevo skromno, a radostno otroštvo se z romanesknimi in žanrskimi prvinami pretopi v motiv nekega otroštva, pri čemer je pogled v družinske odnose in dinamiko sicer pomemben, ne pa najpomembnejši. Ob tem namreč slika tudi in predvsem skupnost, življenje, vsakdanje bitke in medsebojne odnose preprostih, malih ljudi z ruralnega obrobja. Literarni eksperiment, v katerem pisatelj raziskuje meje svojega spomina in išče odgovor na vprašanje, kaj in kako je oblikovalo njegov poznejši pogled na svet, je dragocena bralska izkušnja, ki nas drži v pričakovanju, v nas vzbuja radovednost, kaj je res in kaj je fikcija, ter nas spodbuja, da si podobna vprašanja zastavimo o sebi.
Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Neveljaven email naslov