Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2020
Najprej odlomek iz knjige, ki se šali z mitološkim figurami vsakdana:
„Naš Jehova je najsrečnejši človek v tovarni, ker ve, da ga na vsakem koraku čakata prezir in zaničevanje. Živi v deklarirano ateistični družbi, polni krščanskih inkvizitorjev raznih sort in okusov, začinjeni z eksotičnimi islamskimi in judovskimi pikantnostmi. V tem brbotajočem ideološkem kotlu govna se naš Jehova sprehaja kot devica Marija, kar najbrž tudi je: ne pije, ne kadi, ne seksa in opazuje svet s srce parajočim pogledom arktičnega tjulnja.“
Na tem mestu je treba odlomek prekiniti in dodati navedek, s katerim je vsebinsko določen naslov knjige Šala.
„Jasno, da ga nihče ne prenese.“
Ker pa šaljenja kar ni in ni dovolj, še en navedek:
„Najprej smo očitno naklonjeni zadevam, skritim v gatah. Nato smo dovzetni za duševna stanja, označena kot psihosomatsko sporna in menda celo zdravju škodljiva. Nazadnje vedno nestrpno pričakujemo nove in stare štorije o plesnivih začetkih in gnilih koncih materije.“
Na teh treh navedkih sloni prikaz časovnih preskokov, s katerimi Borut Golob drzno miksa in mrcvari vsega po malem, da uspešno sestavi občutje iz polpretekle zgodovine, a s pomembnim futurističnim odklonom: dogajanje v socialističnih tovarnah prenaša v čas čez dvajset let, kar ustreza tudi merjenju po petletkah. V čas torej, v katerem se srečajo po štiri petletke in zaplaniranost načrtovalcev tovarn. A šaljivost na stran ali v ospredje: bivajočim v tovarnah morda niti ni do šaljenja.
Bivajoči v tovarni so razdeljeni na dva dela: v prvem so delavci, drugi pa se nanaša na ženski spol. Bivajoče vzdržujejo tovarniško ozračje, ga plemenitijo z opazkami in si skušajo kar najbolj poživiti delo. In kaj je bolj primerno za poživitev kot opravljanje vsevprek in vsakogar. Šale vseh vrst in porekel, štosi izpred vekov in tisti, ki bodo smešni šele čez kako dvajsetletko ali še pozneje, kar padajo in dvigajo delavsko moralo do višin direktoriata in jo spuščajo do plitvin proletariata. Nič ni pometenega pod preprogo.
Konglomerat individualnih pristopov do dela v tovarni je osnova, s katero se Borut Golob približuje akademski bravuroznosti Saše Vuge, prefinjeni izumetničenosti Emila Filipčiča in edinstvenim pristopim do zgodovine, kot jo izraža edini roman Jurija Pfeiferja. V zaznamkih z naslovom Šala je povzetek vsega, zaradi česar je precejšen delež delavstva doživel ovekovečenje, če že ne vzhičenja. Šala, ki je podnaslovljena s podatkom Kratka zgodovina smeha 1987–2007, dosega veličino umetnin svetovne književnosti, v katerih je drznost osnovna vrednota in vrlina. Zbijati šale na račun vseh in vsega je pač dosežek, s katerim atmosfera v halah, prepolnih strojev in ljudi, postaja za odtenek znosnejša. Izdelke za izvoz odpeljejo, a šale ostajajo. Menjuje se le osebje: v tovarnah, trgovinah, gospodinjstvih.
Knjiga Boruta Goloba Šala s tehnično urejenostjo Primoža Žerdina in natančnim pregledom Tadeje Ivančič je produkt, ki ga vzamejo v roke tudi orokavičene dlani – pa četudi v delavskih rokavicah.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2020
Najprej odlomek iz knjige, ki se šali z mitološkim figurami vsakdana:
„Naš Jehova je najsrečnejši človek v tovarni, ker ve, da ga na vsakem koraku čakata prezir in zaničevanje. Živi v deklarirano ateistični družbi, polni krščanskih inkvizitorjev raznih sort in okusov, začinjeni z eksotičnimi islamskimi in judovskimi pikantnostmi. V tem brbotajočem ideološkem kotlu govna se naš Jehova sprehaja kot devica Marija, kar najbrž tudi je: ne pije, ne kadi, ne seksa in opazuje svet s srce parajočim pogledom arktičnega tjulnja.“
Na tem mestu je treba odlomek prekiniti in dodati navedek, s katerim je vsebinsko določen naslov knjige Šala.
„Jasno, da ga nihče ne prenese.“
Ker pa šaljenja kar ni in ni dovolj, še en navedek:
„Najprej smo očitno naklonjeni zadevam, skritim v gatah. Nato smo dovzetni za duševna stanja, označena kot psihosomatsko sporna in menda celo zdravju škodljiva. Nazadnje vedno nestrpno pričakujemo nove in stare štorije o plesnivih začetkih in gnilih koncih materije.“
Na teh treh navedkih sloni prikaz časovnih preskokov, s katerimi Borut Golob drzno miksa in mrcvari vsega po malem, da uspešno sestavi občutje iz polpretekle zgodovine, a s pomembnim futurističnim odklonom: dogajanje v socialističnih tovarnah prenaša v čas čez dvajset let, kar ustreza tudi merjenju po petletkah. V čas torej, v katerem se srečajo po štiri petletke in zaplaniranost načrtovalcev tovarn. A šaljivost na stran ali v ospredje: bivajočim v tovarnah morda niti ni do šaljenja.
Bivajoči v tovarni so razdeljeni na dva dela: v prvem so delavci, drugi pa se nanaša na ženski spol. Bivajoče vzdržujejo tovarniško ozračje, ga plemenitijo z opazkami in si skušajo kar najbolj poživiti delo. In kaj je bolj primerno za poživitev kot opravljanje vsevprek in vsakogar. Šale vseh vrst in porekel, štosi izpred vekov in tisti, ki bodo smešni šele čez kako dvajsetletko ali še pozneje, kar padajo in dvigajo delavsko moralo do višin direktoriata in jo spuščajo do plitvin proletariata. Nič ni pometenega pod preprogo.
Konglomerat individualnih pristopov do dela v tovarni je osnova, s katero se Borut Golob približuje akademski bravuroznosti Saše Vuge, prefinjeni izumetničenosti Emila Filipčiča in edinstvenim pristopim do zgodovine, kot jo izraža edini roman Jurija Pfeiferja. V zaznamkih z naslovom Šala je povzetek vsega, zaradi česar je precejšen delež delavstva doživel ovekovečenje, če že ne vzhičenja. Šala, ki je podnaslovljena s podatkom Kratka zgodovina smeha 1987–2007, dosega veličino umetnin svetovne književnosti, v katerih je drznost osnovna vrednota in vrlina. Zbijati šale na račun vseh in vsega je pač dosežek, s katerim atmosfera v halah, prepolnih strojev in ljudi, postaja za odtenek znosnejša. Izdelke za izvoz odpeljejo, a šale ostajajo. Menjuje se le osebje: v tovarnah, trgovinah, gospodinjstvih.
Knjiga Boruta Goloba Šala s tehnično urejenostjo Primoža Žerdina in natančnim pregledom Tadeje Ivančič je produkt, ki ga vzamejo v roke tudi orokavičene dlani – pa četudi v delavskih rokavicah.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov