Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2020
Najprej odlomek iz knjige, ki se šali z mitološkim figurami vsakdana:
„Naš Jehova je najsrečnejši človek v tovarni, ker ve, da ga na vsakem koraku čakata prezir in zaničevanje. Živi v deklarirano ateistični družbi, polni krščanskih inkvizitorjev raznih sort in okusov, začinjeni z eksotičnimi islamskimi in judovskimi pikantnostmi. V tem brbotajočem ideološkem kotlu govna se naš Jehova sprehaja kot devica Marija, kar najbrž tudi je: ne pije, ne kadi, ne seksa in opazuje svet s srce parajočim pogledom arktičnega tjulnja.“
Na tem mestu je treba odlomek prekiniti in dodati navedek, s katerim je vsebinsko določen naslov knjige Šala.
„Jasno, da ga nihče ne prenese.“
Ker pa šaljenja kar ni in ni dovolj, še en navedek:
„Najprej smo očitno naklonjeni zadevam, skritim v gatah. Nato smo dovzetni za duševna stanja, označena kot psihosomatsko sporna in menda celo zdravju škodljiva. Nazadnje vedno nestrpno pričakujemo nove in stare štorije o plesnivih začetkih in gnilih koncih materije.“
Na teh treh navedkih sloni prikaz časovnih preskokov, s katerimi Borut Golob drzno miksa in mrcvari vsega po malem, da uspešno sestavi občutje iz polpretekle zgodovine, a s pomembnim futurističnim odklonom: dogajanje v socialističnih tovarnah prenaša v čas čez dvajset let, kar ustreza tudi merjenju po petletkah. V čas torej, v katerem se srečajo po štiri petletke in zaplaniranost načrtovalcev tovarn. A šaljivost na stran ali v ospredje: bivajočim v tovarnah morda niti ni do šaljenja.
Bivajoči v tovarni so razdeljeni na dva dela: v prvem so delavci, drugi pa se nanaša na ženski spol. Bivajoče vzdržujejo tovarniško ozračje, ga plemenitijo z opazkami in si skušajo kar najbolj poživiti delo. In kaj je bolj primerno za poživitev kot opravljanje vsevprek in vsakogar. Šale vseh vrst in porekel, štosi izpred vekov in tisti, ki bodo smešni šele čez kako dvajsetletko ali še pozneje, kar padajo in dvigajo delavsko moralo do višin direktoriata in jo spuščajo do plitvin proletariata. Nič ni pometenega pod preprogo.
Konglomerat individualnih pristopov do dela v tovarni je osnova, s katero se Borut Golob približuje akademski bravuroznosti Saše Vuge, prefinjeni izumetničenosti Emila Filipčiča in edinstvenim pristopim do zgodovine, kot jo izraža edini roman Jurija Pfeiferja. V zaznamkih z naslovom Šala je povzetek vsega, zaradi česar je precejšen delež delavstva doživel ovekovečenje, če že ne vzhičenja. Šala, ki je podnaslovljena s podatkom Kratka zgodovina smeha 1987–2007, dosega veličino umetnin svetovne književnosti, v katerih je drznost osnovna vrednota in vrlina. Zbijati šale na račun vseh in vsega je pač dosežek, s katerim atmosfera v halah, prepolnih strojev in ljudi, postaja za odtenek znosnejša. Izdelke za izvoz odpeljejo, a šale ostajajo. Menjuje se le osebje: v tovarnah, trgovinah, gospodinjstvih.
Knjiga Boruta Goloba Šala s tehnično urejenostjo Primoža Žerdina in natančnim pregledom Tadeje Ivančič je produkt, ki ga vzamejo v roke tudi orokavičene dlani – pa četudi v delavskih rokavicah.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2020
Najprej odlomek iz knjige, ki se šali z mitološkim figurami vsakdana:
„Naš Jehova je najsrečnejši človek v tovarni, ker ve, da ga na vsakem koraku čakata prezir in zaničevanje. Živi v deklarirano ateistični družbi, polni krščanskih inkvizitorjev raznih sort in okusov, začinjeni z eksotičnimi islamskimi in judovskimi pikantnostmi. V tem brbotajočem ideološkem kotlu govna se naš Jehova sprehaja kot devica Marija, kar najbrž tudi je: ne pije, ne kadi, ne seksa in opazuje svet s srce parajočim pogledom arktičnega tjulnja.“
Na tem mestu je treba odlomek prekiniti in dodati navedek, s katerim je vsebinsko določen naslov knjige Šala.
„Jasno, da ga nihče ne prenese.“
Ker pa šaljenja kar ni in ni dovolj, še en navedek:
„Najprej smo očitno naklonjeni zadevam, skritim v gatah. Nato smo dovzetni za duševna stanja, označena kot psihosomatsko sporna in menda celo zdravju škodljiva. Nazadnje vedno nestrpno pričakujemo nove in stare štorije o plesnivih začetkih in gnilih koncih materije.“
Na teh treh navedkih sloni prikaz časovnih preskokov, s katerimi Borut Golob drzno miksa in mrcvari vsega po malem, da uspešno sestavi občutje iz polpretekle zgodovine, a s pomembnim futurističnim odklonom: dogajanje v socialističnih tovarnah prenaša v čas čez dvajset let, kar ustreza tudi merjenju po petletkah. V čas torej, v katerem se srečajo po štiri petletke in zaplaniranost načrtovalcev tovarn. A šaljivost na stran ali v ospredje: bivajočim v tovarnah morda niti ni do šaljenja.
Bivajoči v tovarni so razdeljeni na dva dela: v prvem so delavci, drugi pa se nanaša na ženski spol. Bivajoče vzdržujejo tovarniško ozračje, ga plemenitijo z opazkami in si skušajo kar najbolj poživiti delo. In kaj je bolj primerno za poživitev kot opravljanje vsevprek in vsakogar. Šale vseh vrst in porekel, štosi izpred vekov in tisti, ki bodo smešni šele čez kako dvajsetletko ali še pozneje, kar padajo in dvigajo delavsko moralo do višin direktoriata in jo spuščajo do plitvin proletariata. Nič ni pometenega pod preprogo.
Konglomerat individualnih pristopov do dela v tovarni je osnova, s katero se Borut Golob približuje akademski bravuroznosti Saše Vuge, prefinjeni izumetničenosti Emila Filipčiča in edinstvenim pristopim do zgodovine, kot jo izraža edini roman Jurija Pfeiferja. V zaznamkih z naslovom Šala je povzetek vsega, zaradi česar je precejšen delež delavstva doživel ovekovečenje, če že ne vzhičenja. Šala, ki je podnaslovljena s podatkom Kratka zgodovina smeha 1987–2007, dosega veličino umetnin svetovne književnosti, v katerih je drznost osnovna vrednota in vrlina. Zbijati šale na račun vseh in vsega je pač dosežek, s katerim atmosfera v halah, prepolnih strojev in ljudi, postaja za odtenek znosnejša. Izdelke za izvoz odpeljejo, a šale ostajajo. Menjuje se le osebje: v tovarnah, trgovinah, gospodinjstvih.
Knjiga Boruta Goloba Šala s tehnično urejenostjo Primoža Žerdina in natančnim pregledom Tadeje Ivančič je produkt, ki ga vzamejo v roke tudi orokavičene dlani – pa četudi v delavskih rokavicah.
Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.
Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.
Neveljaven email naslov