Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Jure Franko.
Prevedel Marko Košan; Ljubljana : Beletrina, 2020
V opusu Stephena Kinga pomeni knjiga Pomlad, poletje, jesen in smrt – ali, kot se glasi v izvirniku, Different seasons – nekakšno prelomnico. Za začetek je tu naslov, ki poudarja raznolikost med letnimi časi, s katerimi so zgodbe podnaslovljene, pa tudi prehod v drugačen pripovedni register. Zbirka štirih daljših novel »kralja grozljivk« je po svoje odgovor na žanrsko nalepko s katero so bila zaznamovana dotedanja Kingova besedila. V tem duhu je napisana tudi avtoironična Sklepna beseda, v kateri King pripomni, da njegova dela predstavljajo »preprosto leposlovje za preproste ljudi, literarni ekvivalent McDonaldsovega big maca in velike porcije krompirčka«. Zbirka Pomlad, poletje, jesen in smrt je izšla leta 1982, ko je imel King za seboj že lepe uspehe tako z romani kot z njihovimi filmskimi priredbami, ki so počasi nakazovali rojstvo popkulturnega fenomena. Naslovi kot Carrie, Salem's Lot, Izžarevanje (The Shining), Zadnji boj (The Stand), Nočna izmena (Night Shift), Mrtva cona (The Dead Zone), Nekontrolirana moč (Firestarter) in Cujo še danes veljajo za kingovske klasike. Utrjevali so Kingovo slavo ter jo širili med vse večjim številom bralcev in privržencev, ki pa so avtorja vzljubili prav zaradi njegove žanrske nalepke. Poleg tega je imel ameriški trg raje romane kot krajše prozne zapise, ki niso ravno kratke zgodbe, a ne dosegajo epske dolžine. Izbor štirih skoraj povsem običajnih pripovedi je v takšnih okoliščinah pomenil nemajhno tveganje za avtorja s tako profiliranim občinstvom in brez kritiško priznanega statusa »resnega pisatelja«.
V retrospektivi se je sprevračanje pričakovanj več kot očitno splačalo. Kar tri od štirih zgodb so se prelevile v filmske uspešnice. Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve je postala Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption, 1994), pripoved o štirih mladostnih prijateljih z grotesknim naslovom Truplo je bila adaptirana v Pojdi z mano (Stand by me, 1986), zgodba Vzoren učenec pa je tudi v filmski verziji ohranila izvirni naslov (Apt Pupil, 1998). Priredba zadnje zgodbe, Tehnika pravilnega dihanja, naj bi bila še v delu. Uspeh, ki so ga doživele filmske predelave, v sebi skriva zanko: zgodb ni mogoče obravnavati brez njihovih filmskih ekvivalentov, ki v marsičem presegajo izvirnik. Predvsem zgodba Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve se zdi v primerjavi z ritmom scenarija precej dolgovezna. V tem smislu jo najbolje odnese tudi sicer najzanimivejša zgodba četverice, Tehnika pravilnega dihanja, katere ozračje prikliče v spomin srhljive pripovedi Hawthorna, Poeja, Maupassanta ter drugih avtoric in avtorjev klasičnih srhljivih pripovedk.
Groza, ki se razvija v zgodbah Pomlad, poletje, jesen in smrt, je drugačna od tiste iz Kingovih predhodnih del in napoveduje občutje kasnejših romanov Beda (Misery) ali Dolores Claiborne. Razen zloveščega pridiha v zadnji pripovedi Tehnika pravilnega dihanja, ki pa je vendar mise-en-abyme, zgodba-v-zgodbi, ni tu ničesar nadnaravnega ali podobno neobičajnega. Nobenega morilskega klovna, nobenega rdečega maščevalnega avtomobila Plymouth Fury niti travnatih časovnih vrtincev, živomrtvih domačih živali ali česa podobnega. Nasprotno, nelagodje četverice zgodb je produkt banalnega človeškega zla, večinoma utelešenega v ekstremnih, sadističnih likih, simbolih sočasnih ameriških družbenih patologij, kjer se za urejenimi fasadami razraščajo sence disfunkcionalnih odnosov, čustvenih manipulacij, nasilja in alkoholizma. V takšnem okolju se simbolni stebri družbe, torej odrasli, dom, družina, ... ki naj bi nekoč pomenili stabilnost in varnost, sprevračajo v svoje nasprotje. Vzoren učenec tako spremlja preobrazbo na videz neoporečnega dečka v serijskega morilca, Truplo pa se dotakne Kingu ljubih iniciacijskih obredov in prehajanja iz otroštva v odraslost.
Stephen King ni stilist in tega se tudi zaveda. Njegov adut je zgodba, ki stavi na intrigantne značaje in na domiseln zaplet. Če ostanemo pri gastronomskih analogijah: včasih se po (pre)zakompliciranih daurade doucement braisée au four de boulanger prileže porcija pomfrita.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Jure Franko.
Prevedel Marko Košan; Ljubljana : Beletrina, 2020
V opusu Stephena Kinga pomeni knjiga Pomlad, poletje, jesen in smrt – ali, kot se glasi v izvirniku, Different seasons – nekakšno prelomnico. Za začetek je tu naslov, ki poudarja raznolikost med letnimi časi, s katerimi so zgodbe podnaslovljene, pa tudi prehod v drugačen pripovedni register. Zbirka štirih daljših novel »kralja grozljivk« je po svoje odgovor na žanrsko nalepko s katero so bila zaznamovana dotedanja Kingova besedila. V tem duhu je napisana tudi avtoironična Sklepna beseda, v kateri King pripomni, da njegova dela predstavljajo »preprosto leposlovje za preproste ljudi, literarni ekvivalent McDonaldsovega big maca in velike porcije krompirčka«. Zbirka Pomlad, poletje, jesen in smrt je izšla leta 1982, ko je imel King za seboj že lepe uspehe tako z romani kot z njihovimi filmskimi priredbami, ki so počasi nakazovali rojstvo popkulturnega fenomena. Naslovi kot Carrie, Salem's Lot, Izžarevanje (The Shining), Zadnji boj (The Stand), Nočna izmena (Night Shift), Mrtva cona (The Dead Zone), Nekontrolirana moč (Firestarter) in Cujo še danes veljajo za kingovske klasike. Utrjevali so Kingovo slavo ter jo širili med vse večjim številom bralcev in privržencev, ki pa so avtorja vzljubili prav zaradi njegove žanrske nalepke. Poleg tega je imel ameriški trg raje romane kot krajše prozne zapise, ki niso ravno kratke zgodbe, a ne dosegajo epske dolžine. Izbor štirih skoraj povsem običajnih pripovedi je v takšnih okoliščinah pomenil nemajhno tveganje za avtorja s tako profiliranim občinstvom in brez kritiško priznanega statusa »resnega pisatelja«.
V retrospektivi se je sprevračanje pričakovanj več kot očitno splačalo. Kar tri od štirih zgodb so se prelevile v filmske uspešnice. Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve je postala Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption, 1994), pripoved o štirih mladostnih prijateljih z grotesknim naslovom Truplo je bila adaptirana v Pojdi z mano (Stand by me, 1986), zgodba Vzoren učenec pa je tudi v filmski verziji ohranila izvirni naslov (Apt Pupil, 1998). Priredba zadnje zgodbe, Tehnika pravilnega dihanja, naj bi bila še v delu. Uspeh, ki so ga doživele filmske predelave, v sebi skriva zanko: zgodb ni mogoče obravnavati brez njihovih filmskih ekvivalentov, ki v marsičem presegajo izvirnik. Predvsem zgodba Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve se zdi v primerjavi z ritmom scenarija precej dolgovezna. V tem smislu jo najbolje odnese tudi sicer najzanimivejša zgodba četverice, Tehnika pravilnega dihanja, katere ozračje prikliče v spomin srhljive pripovedi Hawthorna, Poeja, Maupassanta ter drugih avtoric in avtorjev klasičnih srhljivih pripovedk.
Groza, ki se razvija v zgodbah Pomlad, poletje, jesen in smrt, je drugačna od tiste iz Kingovih predhodnih del in napoveduje občutje kasnejših romanov Beda (Misery) ali Dolores Claiborne. Razen zloveščega pridiha v zadnji pripovedi Tehnika pravilnega dihanja, ki pa je vendar mise-en-abyme, zgodba-v-zgodbi, ni tu ničesar nadnaravnega ali podobno neobičajnega. Nobenega morilskega klovna, nobenega rdečega maščevalnega avtomobila Plymouth Fury niti travnatih časovnih vrtincev, živomrtvih domačih živali ali česa podobnega. Nasprotno, nelagodje četverice zgodb je produkt banalnega človeškega zla, večinoma utelešenega v ekstremnih, sadističnih likih, simbolih sočasnih ameriških družbenih patologij, kjer se za urejenimi fasadami razraščajo sence disfunkcionalnih odnosov, čustvenih manipulacij, nasilja in alkoholizma. V takšnem okolju se simbolni stebri družbe, torej odrasli, dom, družina, ... ki naj bi nekoč pomenili stabilnost in varnost, sprevračajo v svoje nasprotje. Vzoren učenec tako spremlja preobrazbo na videz neoporečnega dečka v serijskega morilca, Truplo pa se dotakne Kingu ljubih iniciacijskih obredov in prehajanja iz otroštva v odraslost.
Stephen King ni stilist in tega se tudi zaveda. Njegov adut je zgodba, ki stavi na intrigantne značaje in na domiseln zaplet. Če ostanemo pri gastronomskih analogijah: včasih se po (pre)zakompliciranih daurade doucement braisée au four de boulanger prileže porcija pomfrita.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Neveljaven email naslov