Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Jure Franko.
Prevedel Marko Košan; Ljubljana : Beletrina, 2020
V opusu Stephena Kinga pomeni knjiga Pomlad, poletje, jesen in smrt – ali, kot se glasi v izvirniku, Different seasons – nekakšno prelomnico. Za začetek je tu naslov, ki poudarja raznolikost med letnimi časi, s katerimi so zgodbe podnaslovljene, pa tudi prehod v drugačen pripovedni register. Zbirka štirih daljših novel »kralja grozljivk« je po svoje odgovor na žanrsko nalepko s katero so bila zaznamovana dotedanja Kingova besedila. V tem duhu je napisana tudi avtoironična Sklepna beseda, v kateri King pripomni, da njegova dela predstavljajo »preprosto leposlovje za preproste ljudi, literarni ekvivalent McDonaldsovega big maca in velike porcije krompirčka«. Zbirka Pomlad, poletje, jesen in smrt je izšla leta 1982, ko je imel King za seboj že lepe uspehe tako z romani kot z njihovimi filmskimi priredbami, ki so počasi nakazovali rojstvo popkulturnega fenomena. Naslovi kot Carrie, Salem's Lot, Izžarevanje (The Shining), Zadnji boj (The Stand), Nočna izmena (Night Shift), Mrtva cona (The Dead Zone), Nekontrolirana moč (Firestarter) in Cujo še danes veljajo za kingovske klasike. Utrjevali so Kingovo slavo ter jo širili med vse večjim številom bralcev in privržencev, ki pa so avtorja vzljubili prav zaradi njegove žanrske nalepke. Poleg tega je imel ameriški trg raje romane kot krajše prozne zapise, ki niso ravno kratke zgodbe, a ne dosegajo epske dolžine. Izbor štirih skoraj povsem običajnih pripovedi je v takšnih okoliščinah pomenil nemajhno tveganje za avtorja s tako profiliranim občinstvom in brez kritiško priznanega statusa »resnega pisatelja«.
V retrospektivi se je sprevračanje pričakovanj več kot očitno splačalo. Kar tri od štirih zgodb so se prelevile v filmske uspešnice. Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve je postala Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption, 1994), pripoved o štirih mladostnih prijateljih z grotesknim naslovom Truplo je bila adaptirana v Pojdi z mano (Stand by me, 1986), zgodba Vzoren učenec pa je tudi v filmski verziji ohranila izvirni naslov (Apt Pupil, 1998). Priredba zadnje zgodbe, Tehnika pravilnega dihanja, naj bi bila še v delu. Uspeh, ki so ga doživele filmske predelave, v sebi skriva zanko: zgodb ni mogoče obravnavati brez njihovih filmskih ekvivalentov, ki v marsičem presegajo izvirnik. Predvsem zgodba Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve se zdi v primerjavi z ritmom scenarija precej dolgovezna. V tem smislu jo najbolje odnese tudi sicer najzanimivejša zgodba četverice, Tehnika pravilnega dihanja, katere ozračje prikliče v spomin srhljive pripovedi Hawthorna, Poeja, Maupassanta ter drugih avtoric in avtorjev klasičnih srhljivih pripovedk.
Groza, ki se razvija v zgodbah Pomlad, poletje, jesen in smrt, je drugačna od tiste iz Kingovih predhodnih del in napoveduje občutje kasnejših romanov Beda (Misery) ali Dolores Claiborne. Razen zloveščega pridiha v zadnji pripovedi Tehnika pravilnega dihanja, ki pa je vendar mise-en-abyme, zgodba-v-zgodbi, ni tu ničesar nadnaravnega ali podobno neobičajnega. Nobenega morilskega klovna, nobenega rdečega maščevalnega avtomobila Plymouth Fury niti travnatih časovnih vrtincev, živomrtvih domačih živali ali česa podobnega. Nasprotno, nelagodje četverice zgodb je produkt banalnega človeškega zla, večinoma utelešenega v ekstremnih, sadističnih likih, simbolih sočasnih ameriških družbenih patologij, kjer se za urejenimi fasadami razraščajo sence disfunkcionalnih odnosov, čustvenih manipulacij, nasilja in alkoholizma. V takšnem okolju se simbolni stebri družbe, torej odrasli, dom, družina, ... ki naj bi nekoč pomenili stabilnost in varnost, sprevračajo v svoje nasprotje. Vzoren učenec tako spremlja preobrazbo na videz neoporečnega dečka v serijskega morilca, Truplo pa se dotakne Kingu ljubih iniciacijskih obredov in prehajanja iz otroštva v odraslost.
Stephen King ni stilist in tega se tudi zaveda. Njegov adut je zgodba, ki stavi na intrigantne značaje in na domiseln zaplet. Če ostanemo pri gastronomskih analogijah: včasih se po (pre)zakompliciranih daurade doucement braisée au four de boulanger prileže porcija pomfrita.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Jure Franko.
Prevedel Marko Košan; Ljubljana : Beletrina, 2020
V opusu Stephena Kinga pomeni knjiga Pomlad, poletje, jesen in smrt – ali, kot se glasi v izvirniku, Different seasons – nekakšno prelomnico. Za začetek je tu naslov, ki poudarja raznolikost med letnimi časi, s katerimi so zgodbe podnaslovljene, pa tudi prehod v drugačen pripovedni register. Zbirka štirih daljših novel »kralja grozljivk« je po svoje odgovor na žanrsko nalepko s katero so bila zaznamovana dotedanja Kingova besedila. V tem duhu je napisana tudi avtoironična Sklepna beseda, v kateri King pripomni, da njegova dela predstavljajo »preprosto leposlovje za preproste ljudi, literarni ekvivalent McDonaldsovega big maca in velike porcije krompirčka«. Zbirka Pomlad, poletje, jesen in smrt je izšla leta 1982, ko je imel King za seboj že lepe uspehe tako z romani kot z njihovimi filmskimi priredbami, ki so počasi nakazovali rojstvo popkulturnega fenomena. Naslovi kot Carrie, Salem's Lot, Izžarevanje (The Shining), Zadnji boj (The Stand), Nočna izmena (Night Shift), Mrtva cona (The Dead Zone), Nekontrolirana moč (Firestarter) in Cujo še danes veljajo za kingovske klasike. Utrjevali so Kingovo slavo ter jo širili med vse večjim številom bralcev in privržencev, ki pa so avtorja vzljubili prav zaradi njegove žanrske nalepke. Poleg tega je imel ameriški trg raje romane kot krajše prozne zapise, ki niso ravno kratke zgodbe, a ne dosegajo epske dolžine. Izbor štirih skoraj povsem običajnih pripovedi je v takšnih okoliščinah pomenil nemajhno tveganje za avtorja s tako profiliranim občinstvom in brez kritiško priznanega statusa »resnega pisatelja«.
V retrospektivi se je sprevračanje pričakovanj več kot očitno splačalo. Kar tri od štirih zgodb so se prelevile v filmske uspešnice. Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve je postala Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption, 1994), pripoved o štirih mladostnih prijateljih z grotesknim naslovom Truplo je bila adaptirana v Pojdi z mano (Stand by me, 1986), zgodba Vzoren učenec pa je tudi v filmski verziji ohranila izvirni naslov (Apt Pupil, 1998). Priredba zadnje zgodbe, Tehnika pravilnega dihanja, naj bi bila še v delu. Uspeh, ki so ga doživele filmske predelave, v sebi skriva zanko: zgodb ni mogoče obravnavati brez njihovih filmskih ekvivalentov, ki v marsičem presegajo izvirnik. Predvsem zgodba Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve se zdi v primerjavi z ritmom scenarija precej dolgovezna. V tem smislu jo najbolje odnese tudi sicer najzanimivejša zgodba četverice, Tehnika pravilnega dihanja, katere ozračje prikliče v spomin srhljive pripovedi Hawthorna, Poeja, Maupassanta ter drugih avtoric in avtorjev klasičnih srhljivih pripovedk.
Groza, ki se razvija v zgodbah Pomlad, poletje, jesen in smrt, je drugačna od tiste iz Kingovih predhodnih del in napoveduje občutje kasnejših romanov Beda (Misery) ali Dolores Claiborne. Razen zloveščega pridiha v zadnji pripovedi Tehnika pravilnega dihanja, ki pa je vendar mise-en-abyme, zgodba-v-zgodbi, ni tu ničesar nadnaravnega ali podobno neobičajnega. Nobenega morilskega klovna, nobenega rdečega maščevalnega avtomobila Plymouth Fury niti travnatih časovnih vrtincev, živomrtvih domačih živali ali česa podobnega. Nasprotno, nelagodje četverice zgodb je produkt banalnega človeškega zla, večinoma utelešenega v ekstremnih, sadističnih likih, simbolih sočasnih ameriških družbenih patologij, kjer se za urejenimi fasadami razraščajo sence disfunkcionalnih odnosov, čustvenih manipulacij, nasilja in alkoholizma. V takšnem okolju se simbolni stebri družbe, torej odrasli, dom, družina, ... ki naj bi nekoč pomenili stabilnost in varnost, sprevračajo v svoje nasprotje. Vzoren učenec tako spremlja preobrazbo na videz neoporečnega dečka v serijskega morilca, Truplo pa se dotakne Kingu ljubih iniciacijskih obredov in prehajanja iz otroštva v odraslost.
Stephen King ni stilist in tega se tudi zaveda. Njegov adut je zgodba, ki stavi na intrigantne značaje in na domiseln zaplet. Če ostanemo pri gastronomskih analogijah: včasih se po (pre)zakompliciranih daurade doucement braisée au four de boulanger prileže porcija pomfrita.
Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...
V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
S sinočnjo premiero se je odprla nova sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tri igralke: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin ter glasbenika Ina Puntar in Samo Kutin so pod režijskim vodstvom Mirjane Medojević ustvarili avtorski projekt po delih dramatika Rudija Šeliga. Na premieri je bila Tadeja Krečič. IZOBČENKE – avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004) Premiera: 27. 9. 2019 v Mali drami Režiserka Mirjana Medojević Dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović Scenograf Branko Hojnik Lektorica Tatjana Stanič Avtorja glasbe ina Puntar, Samo Kutin Oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik Igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina puntar, Samo Kutin vir fotografije: https://www.google.com/search?q=izob%C4%8Denke+drama&sxsrf=ACYBGNT8aP-LMbDh1vCXpV5hvlyIihxTBQ:1569666212867&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjhqaKopvPkAhVPLVAKHVWHCVIQ_AUIESgB&biw=1680&bih=858#imgrc=rH-toWhFRZAtCM
Sinoči ob pol osmih je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani prvi koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Na koncertu z naslovom "Iz starega sveta" smo slišali skladbe Ludwiga van Beethovna, Richarda Straussa in Antonina Dvoržaka. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Laura Wade: Dragi, doma sem! Home, I'm Darling, 2018 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. september 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Nina Šorak Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Ina Ferlan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Avtorica videa Pila Rusjan Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Asistentka dramaturginje Taja Lesjak Šilak Asistentka scenografa Sara Slivnik Igrajo Iva Krajnc Bagola, Jure Henigman, Bernarda Oman, Tjaša Železnik, Uroš Smolej, Viktorija Bencik Emeršič / Miranda Trnjanin k. g. S sinočnjo premiero komedije Dragi, doma sem! sodobne angleške dramatičarke Laure Wade so v Mestnem gledališču ljubljanskem začeli sezono tudi na Mali sceni. Lani napisano odrsko delo, ki se na izviren, čeprav ne ravno poglobljen način loteva mnogih vprašanj, predvsem feminizma in bega pred resničnostjo, je v prevodu Tine Mahkota režirala Nina Šorak. Vtise po premieri je zbrala Staša Grahek. Foto: Iva Krajnc Bagola Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/program/predstave/dragi-doma-sem/
Nova sezona ljubljanske Drame je posvečena ljubezni. Začeli so jo na velikem odru z uprizoritvijo drame Saloma Oscarja Wilda v novem prevodu Primoža Viteza in režiji Eduarda Milerja. Naslovno tragično junakinjo je oblikovala Polona Juh, med glavnimi protagonisti so še Igor Samobor kot prerok Johanaan, Gregor Baković kot vladar Herod Antipa in Alojz Svete kot Salomina mati in Herodova žena. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana Oscar Wilde: Saloma Premiera 21. september 2019 Prevajalec Primož Vitez Režiser Eduard Miler Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska Scenograf Atej Tutta Kostumograf Leo Kulaš Glasbeni opremljevalec Eduard Miler Avtor videa Atej Tutta Koreografka Maša Kagao Knez Oblikovalka maske Špela Ema Veble Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Lektor Arko Asistentka kostumografa Lara Kulaš Igrajo Polona Juh, Igor Samobor, Gregor Baković, Alojz Svete, Robert Korošec/Andraž Harauer, Gal Oblak, Valter Dragan, Matija Rozman, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Gorazd Logar, Andraž Harauer/Matic Valič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Igor Velše.
Mestno gledališče ljubljansko Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni 2019 Krstna uprizoritev Premiera 19. september 2019 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenografka Barbara Kapelj Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Avtor videa Domen Martinčič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistent režiserja (študijsko) Žiga Hren Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Iztok Drabik Jug k. g V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono začeli s krstno uprizoritvijo besedila Sedem dni; v igri različne vloge ljudi, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, oblikujejo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec in Iztok Drabik Jug; avtorja Sedmih dni sta Katarina Morano in Žiga Divjak, slednji je tudi režiser. Predpremiero igre si je ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni/
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov