Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana: Hiša poezije, 2020
V novi pesniški zbirki Mateja Krajnca se lahko prepustimo obisku Londona. Njeni izbranci se nahajajo v hiši, ki je potujočega tipa, nekakšen avtodom, za potovanje pa je potreben dovolj natančen priročnik, da se, če že ne na poti, pa vsaj v mestu ne izgubimo. S pristankom v mestu se takoj srečamo z dvema pojavoma: s hitrostjo in gostobesedjem. London, ena od svetovnih prestolnic, je namreč svet v malem, takšno pa je tudi pesnikovo besedišče, ki pač ni izbrane vrste. Vse je nametano skupaj. Polilingvistična godlja. V takšni godlji mrgoli najrazličnejših izrazov, besednih prilagojenk sprotnim potrebam, ki jih tudi čas ne povozi. Prilagojenke se povozijo same, če prej ne zastarijo, ali pa jih nadomestijo mlajše izposojenke. V godlji, v kateri se nahajajo porekla vseh svetovnih besed, je edini način za soočenje z njimi zaletavost.
Dejan Koban, pisec spremne besede h knjigi, piše: „Brez prave funkcije. Tam so, kot prometni znaki, da nam je laže manevrirati po tej kolosalni mestni mreži.“
Ena od pesmi se začne takole: „nelson me je napičil / z več sto let starim dežnikom / to je moj izum / je dejal / rekli smo mu kišobran / a zdaj je prepozno / za pojasnila“.
Da se sploh lahko spustimo v tovrstno tovarno besednih zvez in izrazov, moramo vsaj bežno poznati vse mogoče popevke, ki tudi sestavljajo polifono besedišče. Le kaj je zaznamovalo popularno glasbo bolj kot angleščina, ki izhaja iz imperija, v katerem naj sonce ne bi zahajalo? Zadnji del pesniške zbirke London že odseva pesnikovo naveličanost nad obiljem komaj še smiselnih miselnih navezav, ki jih ponuja ena od svetovnih prestolnic in poslovnih uspešnic. V tako opredeljeni besedni konstruktivnosti še kaka sončnica oveni; ali vsaj izgubi del svetlobe, ko jo požira neon reklamnih panojev, ekranov, ki krasijo stoletne stavbe. Ali pa obledijo besede, ki jih prekrivajo nove in sveže na grafitih in posprejankah.
Pesnik povzema vso nostalgijo preteklosti in je do nje ironično odmaknjen kot v pesmi z naslovom, sestavljenim iz treh navpičnic in pike: „na sprehodu po hampsteadškem pokopališču / sem naletel na ključnico / in nato na starejšo gospo / ki je ukazala daj mi to kost / odklonil sem / razumela je / z empatijo“. Nikakor ne gre izpustiti pregovorne navezanosti na angleški črni humor.
Da bo pesniška zbirka Mateja Krajnca London še bolje zazvenela, se je treba skupaj s pesnikom vprašati: „are you an active musician“, kakor je naslov pesmi v knjižici, ki tudi odpelje iz velemesta.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana: Hiša poezije, 2020
V novi pesniški zbirki Mateja Krajnca se lahko prepustimo obisku Londona. Njeni izbranci se nahajajo v hiši, ki je potujočega tipa, nekakšen avtodom, za potovanje pa je potreben dovolj natančen priročnik, da se, če že ne na poti, pa vsaj v mestu ne izgubimo. S pristankom v mestu se takoj srečamo z dvema pojavoma: s hitrostjo in gostobesedjem. London, ena od svetovnih prestolnic, je namreč svet v malem, takšno pa je tudi pesnikovo besedišče, ki pač ni izbrane vrste. Vse je nametano skupaj. Polilingvistična godlja. V takšni godlji mrgoli najrazličnejših izrazov, besednih prilagojenk sprotnim potrebam, ki jih tudi čas ne povozi. Prilagojenke se povozijo same, če prej ne zastarijo, ali pa jih nadomestijo mlajše izposojenke. V godlji, v kateri se nahajajo porekla vseh svetovnih besed, je edini način za soočenje z njimi zaletavost.
Dejan Koban, pisec spremne besede h knjigi, piše: „Brez prave funkcije. Tam so, kot prometni znaki, da nam je laže manevrirati po tej kolosalni mestni mreži.“
Ena od pesmi se začne takole: „nelson me je napičil / z več sto let starim dežnikom / to je moj izum / je dejal / rekli smo mu kišobran / a zdaj je prepozno / za pojasnila“.
Da se sploh lahko spustimo v tovrstno tovarno besednih zvez in izrazov, moramo vsaj bežno poznati vse mogoče popevke, ki tudi sestavljajo polifono besedišče. Le kaj je zaznamovalo popularno glasbo bolj kot angleščina, ki izhaja iz imperija, v katerem naj sonce ne bi zahajalo? Zadnji del pesniške zbirke London že odseva pesnikovo naveličanost nad obiljem komaj še smiselnih miselnih navezav, ki jih ponuja ena od svetovnih prestolnic in poslovnih uspešnic. V tako opredeljeni besedni konstruktivnosti še kaka sončnica oveni; ali vsaj izgubi del svetlobe, ko jo požira neon reklamnih panojev, ekranov, ki krasijo stoletne stavbe. Ali pa obledijo besede, ki jih prekrivajo nove in sveže na grafitih in posprejankah.
Pesnik povzema vso nostalgijo preteklosti in je do nje ironično odmaknjen kot v pesmi z naslovom, sestavljenim iz treh navpičnic in pike: „na sprehodu po hampsteadškem pokopališču / sem naletel na ključnico / in nato na starejšo gospo / ki je ukazala daj mi to kost / odklonil sem / razumela je / z empatijo“. Nikakor ne gre izpustiti pregovorne navezanosti na angleški črni humor.
Da bo pesniška zbirka Mateja Krajnca London še bolje zazvenela, se je treba skupaj s pesnikom vprašati: „are you an active musician“, kakor je naslov pesmi v knjižici, ki tudi odpelje iz velemesta.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Neveljaven email naslov