Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bereta Jure franko in Barbara Zupan.
Trsta : Mladika, 2020
Delo Vilme Purič Sodobne tržaške pesnice prinaša pronicljiv in verjetno doslej najbolj temeljit prikaz ustvarjalnosti pesnic na Tržaškem, ki pa ga praktično ni mogoče doumeti brez vsaj osnovnega poznavanja tamkajšnje specifične stvarnosti. Brez razumevanja perspektive »obmejnosti«, multietničnosti, izrazite dinamičnosti domala globalnih dimenzij v vsej svoji večplastnosti, ki zaznamuje prav ta prostor, bi bila tovrstna spoznava v precejšnji meri zamejena, in to tudi glede predstavitve dosežkov pesnic na kulturno-pesniškem področju. Avtorica se tudi zato v uvodnem poglavju Teoretska izhodišča posveča predstavitvi samega tržaškega prostora in ženskemu pisanju v njem. Poudarek je na pomenu feminističnega prispevka v delih slovenskih ustvarjalk, a tudi t. i. italijanski feministični teoretski refleksiji. Ne nazadnje delo dosledno predstavlja tovrstne do sedaj objavljene raziskave.
»Sama bom slovensko žensko poezijo v Italiji raziskovala v povezavi s splošnoslovenskim literarnim videnjem, z gledišča slovenskega dela Trsta in perspektive tržaške heterogenosti. Gre za manj razširjen način proučevanja tržaškosti, ki upošteva prisotnost različnih referentov, se razširi onkraj slovenskega narodnega zatočišča in si zamisli stanje ženske ustvarjalnosti v pomnožitvi nacionalnih razlik. Vključuje torej slovensko, italijansko in judovsko žensko literarno tradicijo in sodobno, jezikovno razvejano pisanje tržaških avtoric. Osredotočenost le na slovenski del namreč zanemarja nekatere specifično lokalne semantične aspekte, pri čemer nastaja razmik med umetniško upodobitvijo tržaškosti in tistimi elementi prostora, ki jih izpostavlja le v slovenski del zazrta literarna veda. Z vpisom ženskega pisanja v etnično nezamejeno tržaškost bo morda prišla do izraza druga pomenskost.«
S temi besedami je Vilma Purič predstavila celostni kontekst pisanja v delu Sodobne tržaške pesnice. V njem dosledno presega večino dosedanjih teoretskih del tega prostora, saj ti pri tovrstnih prikazih prepogosto pozabljajo na pomen sobivanja s tem večnim »drugim«. Še več, avtorica jasno izraža, da »pesnice s svojega ženskega obrobja lažje ubesedujejo postopek transgresije, s katerim prestopajo prostorske meje, presegajo ustaljene položaje ženske zavesti, prenavljajo žensko in splošno literarno paradigmo, prelamljajo z ustaljenimi družbenimi okviri in zmorejo priklicati iz domišljije utopične vizije prihodnosti«.
Seveda je fokus njenega zanimanja usmerjen v prikaz slovenske stvarnosti, a praviloma je ta vedno zasnovan vsaj v dualističnem pristopu, v paraleli, ne nazadnje v odnosu med »mano in tabo«.
Tudi zato ne gre zanemariti konkretnega pregleda pomembnejšega zgodovinsko-kulturnega konteksta, od druge svetovne vojne mimo Londonskega in Osimskega sporazuma do devetdesetih let in uveljavitve zaščitnega zakona za slovensko manjšino iz leta 2001. Prav ti mejniki namreč postajajo in ostajajo ključni elementi – gradniki slovenske stvarnosti tudi in predvsem na področju kulturnega delovanja.
V osrednjem delu monografije Sodobne tržaške pesnice se Vilma Purič posveča generacijski obravnavi slovenskih pesnic v Italiji, seveda v kontekstu že omenjene dualnosti ob delih, ki jih podpisujejo posamezne italijanske pesnice. Najobsežnejši del monografije ima naslov Žensko ustvarjanje v Trstu od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Avtorica na tem mestu analizira in predstavi 27 slovenskih in 6 italijanskih besedil oziroma avtoric, kronološko razdeljenih v štiri generacijske sklope: od tistih, rojenih v prvih desetletjih dvajsetega stoletja, krepko zaznamovanih z bolečo izkušnjo druge svetovne vojne in fašizma, prek prve povojne generacije do generacije šestdesetih in sedemdesetih let in pozneje. Ljubka Šorli, Zora Saksida, Irena Žerjal, Marija Pertot, Silvana Paletti, Ivanka Hergold, Alenka Rebula, Patricija Dodič … so le nekatere izmed številnih avtoric, ki so s svojimi deli našle mesto v knjigi Sodobne tržaške pesnice.
Monografija se konča še z eno izrazito in nezanemarljivo specifiko obmejnega prostora – s pomenljivim razmišljanjem o razpetosti med narodno pripadnostjo na eni in izbiro jezika na drugi strani. Avtorica Vilma Purič je s tem v svoje teoretsko okrilje zajela ne le slovenske in italijanske avtorice, temveč tudi tiste slovenske pesnice, ki svoja dela praviloma pišejo v jeziku »drugega« (v italijanščini torej).
Prirejeno doktorsko disertacijo Vilme Purič Sodobne tržaške pesnice zaključujeta strokovni recenziji prof. dr. Irene Novak Popov in prof. dr. Katje Mihurko Poniž.
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bereta Jure franko in Barbara Zupan.
Trsta : Mladika, 2020
Delo Vilme Purič Sodobne tržaške pesnice prinaša pronicljiv in verjetno doslej najbolj temeljit prikaz ustvarjalnosti pesnic na Tržaškem, ki pa ga praktično ni mogoče doumeti brez vsaj osnovnega poznavanja tamkajšnje specifične stvarnosti. Brez razumevanja perspektive »obmejnosti«, multietničnosti, izrazite dinamičnosti domala globalnih dimenzij v vsej svoji večplastnosti, ki zaznamuje prav ta prostor, bi bila tovrstna spoznava v precejšnji meri zamejena, in to tudi glede predstavitve dosežkov pesnic na kulturno-pesniškem področju. Avtorica se tudi zato v uvodnem poglavju Teoretska izhodišča posveča predstavitvi samega tržaškega prostora in ženskemu pisanju v njem. Poudarek je na pomenu feminističnega prispevka v delih slovenskih ustvarjalk, a tudi t. i. italijanski feministični teoretski refleksiji. Ne nazadnje delo dosledno predstavlja tovrstne do sedaj objavljene raziskave.
»Sama bom slovensko žensko poezijo v Italiji raziskovala v povezavi s splošnoslovenskim literarnim videnjem, z gledišča slovenskega dela Trsta in perspektive tržaške heterogenosti. Gre za manj razširjen način proučevanja tržaškosti, ki upošteva prisotnost različnih referentov, se razširi onkraj slovenskega narodnega zatočišča in si zamisli stanje ženske ustvarjalnosti v pomnožitvi nacionalnih razlik. Vključuje torej slovensko, italijansko in judovsko žensko literarno tradicijo in sodobno, jezikovno razvejano pisanje tržaških avtoric. Osredotočenost le na slovenski del namreč zanemarja nekatere specifično lokalne semantične aspekte, pri čemer nastaja razmik med umetniško upodobitvijo tržaškosti in tistimi elementi prostora, ki jih izpostavlja le v slovenski del zazrta literarna veda. Z vpisom ženskega pisanja v etnično nezamejeno tržaškost bo morda prišla do izraza druga pomenskost.«
S temi besedami je Vilma Purič predstavila celostni kontekst pisanja v delu Sodobne tržaške pesnice. V njem dosledno presega večino dosedanjih teoretskih del tega prostora, saj ti pri tovrstnih prikazih prepogosto pozabljajo na pomen sobivanja s tem večnim »drugim«. Še več, avtorica jasno izraža, da »pesnice s svojega ženskega obrobja lažje ubesedujejo postopek transgresije, s katerim prestopajo prostorske meje, presegajo ustaljene položaje ženske zavesti, prenavljajo žensko in splošno literarno paradigmo, prelamljajo z ustaljenimi družbenimi okviri in zmorejo priklicati iz domišljije utopične vizije prihodnosti«.
Seveda je fokus njenega zanimanja usmerjen v prikaz slovenske stvarnosti, a praviloma je ta vedno zasnovan vsaj v dualističnem pristopu, v paraleli, ne nazadnje v odnosu med »mano in tabo«.
Tudi zato ne gre zanemariti konkretnega pregleda pomembnejšega zgodovinsko-kulturnega konteksta, od druge svetovne vojne mimo Londonskega in Osimskega sporazuma do devetdesetih let in uveljavitve zaščitnega zakona za slovensko manjšino iz leta 2001. Prav ti mejniki namreč postajajo in ostajajo ključni elementi – gradniki slovenske stvarnosti tudi in predvsem na področju kulturnega delovanja.
V osrednjem delu monografije Sodobne tržaške pesnice se Vilma Purič posveča generacijski obravnavi slovenskih pesnic v Italiji, seveda v kontekstu že omenjene dualnosti ob delih, ki jih podpisujejo posamezne italijanske pesnice. Najobsežnejši del monografije ima naslov Žensko ustvarjanje v Trstu od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Avtorica na tem mestu analizira in predstavi 27 slovenskih in 6 italijanskih besedil oziroma avtoric, kronološko razdeljenih v štiri generacijske sklope: od tistih, rojenih v prvih desetletjih dvajsetega stoletja, krepko zaznamovanih z bolečo izkušnjo druge svetovne vojne in fašizma, prek prve povojne generacije do generacije šestdesetih in sedemdesetih let in pozneje. Ljubka Šorli, Zora Saksida, Irena Žerjal, Marija Pertot, Silvana Paletti, Ivanka Hergold, Alenka Rebula, Patricija Dodič … so le nekatere izmed številnih avtoric, ki so s svojimi deli našle mesto v knjigi Sodobne tržaške pesnice.
Monografija se konča še z eno izrazito in nezanemarljivo specifiko obmejnega prostora – s pomenljivim razmišljanjem o razpetosti med narodno pripadnostjo na eni in izbiro jezika na drugi strani. Avtorica Vilma Purič je s tem v svoje teoretsko okrilje zajela ne le slovenske in italijanske avtorice, temveč tudi tiste slovenske pesnice, ki svoja dela praviloma pišejo v jeziku »drugega« (v italijanščini torej).
Prirejeno doktorsko disertacijo Vilme Purič Sodobne tržaške pesnice zaključujeta strokovni recenziji prof. dr. Irene Novak Popov in prof. dr. Katje Mihurko Poniž.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Igor Velše.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov