Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2021

Janeza Trdino sta služba in usoda vodila iz rodnega Mengša na Dunaj, kjer je študiral, prek Varaždina in Reke, kjer je učiteljeval in bil po le trinajstih letih službovanja upokojen, do Bršljina in Novega mesta, kje je živel do smrti. Skoraj štirideset let je prebil med tamkajšnjimi ljudmi vseh stanov in pogledov v raziskovanju njihovih verovanj, šeg in navad. Spoznanja in izkušnje z njimi ter vse, kar so mu povedali redki učeni in večinoma neuki domačini, je zlasti v sedemdesetih letih 19. stoletja vestno zapisal v 27 rokopisnih zvezkov. Teh skoraj 3300 zapisov je zaslužni profesor etnologije dr. Janez Bogataj označil za dragoceno gradivo o vsakdanjikih in praznikih prebivalcev Dolenjske in deloma sosednje Bele krajine. Prvič mu je prišlo v roke pred skoraj šestdesetimi leti na začetku raziskovalne in publicistične poti v Novem mestu, pozneje pa še večkrat.

Nazadnje v monografij Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo, v marsičem sorodni  knjigi Z Valvasorjem za mizo izpred dveh let. Z razkrivanjem tega dela Trdinove zapuščine je Bogataj opozoril, da pisatelj ni bil le samosvoj literarni ustvarjalec, temveč z današnjega vidika tudi eden predhodnikov etnološke vede. Zbral in zapisal je številne ugotovitve o gospodarstvu in prehrani ter o družbenih razmerjih in duhovnem življenju na jugovzhodu današnje Slovenije, ki so jih dopolnile šele raziskave, opravljene sto let pozneje.

Bogataj navaja Trdinove besede, da je za tolikšno vnemo tajna, starodavna želja, da prebiva med svojim narodom, med slovenskimi kmeti. Kajti za kmeta se je vedno čutil tudi sam, nikdar se ni »prišteval k gosposki kasti kameleonove narave«. S svojimi zapiski se je namenil »dobiti podobo pravega značaja slovenskega naroda na Dolenjskem in v to služijo prekrasno ne le resnične prigode in reči, ampak tudi basni, kriva mnenja in laži, katere si pripoveduje ljudstvo o raznih prilikah svojega življenja.«

Zaradi neprizanesljivega in neolepšanega opisovanja popivanja, kvantanja in nemorale pa tudi napadov na Cerkev in nemško usmerjeno meščanstvo je del Trdinovih spisov ostal v rokopisu. Nekaj tudi v predalih založnikov in urednikov Schwentnerja, Levca in Tavčarja, ki si jih spričo ostrih kritik nasprotnikov niso upali objaviti. Urednik Ljubljanskega zvona je na primer po začetnem navdušenju nad Bajkami pisal Janku Kersniku: »Trdina je res hudič! Paziti bo treba nanj ter mu pristriči peruti!« Zgodovinar Josip Stare pa je Levcu priporočal: »Trdina nikdar ni vedel, kaj se spodobi, a kaj ne; njega mora urednik bolj nego vsacega drugega kontrolirati, pa brisati, kar ne gre.«

Vsebina 27 »zapisnih knjižic« je bila natisnjena šele leta 1987 kot trilogija Podobe prednikov, etnolog Bogataj pa je to gradivo, ob upoštevanju sorodnih vsebin v drugih Trdinovih spisih, s komentarji in povezavami v tematske kroge preoblikoval v novo celoto. Kot najtemeljitejšega raziskovalca kulinarične in gastronomske dediščine Slovencev ga je seveda najbolj zanimalo vse, kar je Trdina na tem področju odkril in brez zadržkov zapisal, a večinoma ni bilo objavljeno. »Trdinovi opisi in spoznanja o prehrani,« poudarja, »omogočajo podajanje splošne prehranske podobe, prav tako tudi številnih podrobnosti, značilnih za vsakdanjo in praznično prehrano različnih družbenih skupin.«

Posamezne jedi, kot so mleko in mlečni izdelki, najbolj množična vsakdanja jed močnik, pa različne mesnine, štruklji in žganci, potice in druge sladke jedi so predstavljene v različicah. Med živili so bili v ospredju bob in fižol, repa, zelje in redkev, čebula, krompir, moka, meso in perutnina ter ribe in raki. Ob sadju je bilo vino seveda tako cenjeno in samoumevno, da se je znašlo tudi v otroški prehrani.

Pisec iz teh in drugih živil pripravljene jedi in pijače tudi primerja od kraja do kraja, včasih še z Belo krajino in Gorenjsko. Bogataj iz njegovih navedb sklepa tudi o čistoči in urejenosti kuhinj in kuharic ter ugotavlja, da so bile za praznike glede hrane in higiene bolj skrbne. Izpostavlja tudi značilno prehrano v vinogradu, hramu in zidanici ter seveda vino, ki je v Trdinovih očeh Dolenjce najbolj razlikovalo od Gorenjcev

Bogataj je dodal poglavje Vinski prizori v dolenjskem življenju – ki jim je Trdina, pogosto kritičen do pretiravanja, namenil kar 80 strani zapiskov – ter v nadaljevanju še poglavje Pijančevanje, gostilne, krčme. Strnil je tudi teme o jedilnih obrokih in navadah pri jedi pa o prehrani v šegah življenjskega cikla in koledarskih šegah ter v šegah ob delu. Nato še o prehrani Hrvatarjev v slavonskih gozdovih ter na romanjih, žegnih, sejmih itn.

Janez Bogataj pregled Trdinovega dela sklepa s poglavjema o prehrani v pesmih ter v pregovorih in zbadljivkah. Med slednjimi so mnoge v variantah znane tudi drugod, posebne pozornosti pa so vredne tiste, ki nakazujejo razmerje med Dolenjci in Gorenjci. Na primer: »Bog je dal Gorenjcu cekin, Dolencu pa vin in tako je obema ustregel«; »Dolenjec je srečen, kadar pridela veliko vina, Gorenjec, kadar veliko namlati« ipd.

V zadnjem poglavju Bogataj analizira, kako so Dolenjci sprejemali in zavračali druge, ter ugotavlja, da so Trdinovi terenski zapisi »odličen vir za njegove oznake dolenjskih značajev, ki jih je med drugim uresničil tudi v literarnih delih, predvsem Bajkah in povestih«. Čisto na koncu pa izbor receptov iz Trdinovega časa s pomočjo kuharskega mojstra Damjana Finka preseli v naš čas – da bi »tudi dolenjska prehranska dediščina postala izhodišče za sodobno ustvarjalno iskanje in nadgrajevanje«.