Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Rozman
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Aleš Učakar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Ameriška profesorica Maryanne Wolf je knjigo Bralec, vrni se domov zasnovala v obliki pisem. Za to razmeroma staromodno literarno zvrst se je odločila zato, ker je, kot je zapisala, bralca želela povabiti k predahu, v katerem bosta lahko skupaj razmišljala. Po njenem mnenju so namreč prav pisma lahko svojevrstna intimna komunikacija med avtorjem in bralcem in imajo moč, da s pronicljivo izmenjavo misli spremenijo oba.
Teme, ki jih avtorica pretresa v knjigi, so: Kaj se dogaja v možganih, ko beremo? Kateri kognitivni procesi so vključeni v branje in kako nam branje pomaga vstopiti v svet drugega? Kako na branje vpliva digitalna kultura? Ali smo sploh še zmožni poglobljenega branja ali pa so se naši možgani zaradi preobilice digitalnih dražljajev že povsem navadili na površinsko branje in nenehno preskakovanje med bralnimi vsebinami?
Beroči možgani so svojevrsten fenomen. Vsakokrat, ko preberemo že eno samo besedo, se v naših možganih aktivira množica nevronskih vezij, se med seboj poveže in nam v pičlih 400 milisekundah dostavi njen pomen. Lahko si samo predstavljamo, kaj se v možganih dogaja, ko preberemo cel stavek, pesem, kratko zgodbo ali literarno kritiko. Izkušeni bralec tako z vrtoglavo hitrostjo obdeluje in povezuje informacije z najnižje ravni svojega zaznavanja do najvišje, do tega, da v celoti dojame njihov pomen in simboliko. Maryanne Wolf nas pri tem opozarja, da je to, kako dobri bralci stavka ali besedila smo, odvisno od tega, koliko časa smo pripravljeni investirati v oblikovanje vezij za globoko branje. Potrebna so leta rednega in vztrajnega branja, preden se vezje razvije za takšno obliko branja, zato avtorica poudarja pomen branja že od najzgodnejših let. Globoko branje najbolj ogroža digitalna revolucija oziroma njen vpliv na beroče možgane, ki niso ne evolucijsko ne praktično prilagojeni na nenehno bombardiranje dražljajev.
Maryanne Wolf tako o bralcu 21. stoletja pravi: »Njegov pogled bo vse redkeje še zmogel s spokojnostjo zreti na karkoli. Njegov um bo kakor kolibri poletaval od dražljaja k dražljaju, vedno iščoč nov nektar.« Če torej kot družba začenjamo izgubljati tisto obliko poglobljene pozornosti, ki je potrebna za omogočanje in vzdrževanje globokega branja, kaj lahko storimo?
Odgovor Maryanne Wolf ponuja že s samim naslovom knjige: Bralec, vrni se domov. Oziroma kot pravi avtorica, mora dobri bralec nenehno stremeti k temu, da bi ob prebranem prihajal do vse jasnejših misli, nato pa dopustiti, da prav te misli spet delujejo nazaj nanj. Na tej podlagi bo razvijal čedalje pristnejše, vse bolj celovito razumevanje življenja in sveta.
Dobri bralci drugače skrbijo za prihodnje rodove. Zavedajo se pomena branja, redno berejo s svojimi otroki in si uredijo domačo knjižnico. Maryanne Wolf v knjigi natančno razčlenjuje, skozi kaj vse gre otrok, ko se spoznava z branjem. Ali kot pravi sama: »Vse skupaj se začne v otroški sobici. Tako kot si predstavljam jaz osebno, se v idealnem primeru bralno življenje malčka začne v varnem in toplem naročju staršev, kjer mu telesni stik, skupen pogled v knjigo in izkušnja, da mu nekdo iz nje bere, dajejo najboljšo možno vstopnico v čudoviti novi svet branja.« Pri tem je po njenem mnenju zelo pomembno, da otroci že zelo zgodaj pridejo v stik s fizičnostjo bralne izkušnje. Da tipajo knjigo, jo listajo in tako izkušajo fizično »pričujočnost« knjige, še preden pridejo v stik s kakršnimikoli zasloni. Ključno obdobje, ko se v otroku jezik in misel povežeta prek zgodbe, je med drugim in petim letom starosti. Zgodbe učijo otroka solidarnosti in sočustvovanja z drugimi, ko pa se med petimi in desetimi leti sam nauči branja, stopi na pot najrazburljivejše pustolovščine svojega življenja.
Avtorica recenzije: Ana Rozman
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Aleš Učakar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Ameriška profesorica Maryanne Wolf je knjigo Bralec, vrni se domov zasnovala v obliki pisem. Za to razmeroma staromodno literarno zvrst se je odločila zato, ker je, kot je zapisala, bralca želela povabiti k predahu, v katerem bosta lahko skupaj razmišljala. Po njenem mnenju so namreč prav pisma lahko svojevrstna intimna komunikacija med avtorjem in bralcem in imajo moč, da s pronicljivo izmenjavo misli spremenijo oba.
Teme, ki jih avtorica pretresa v knjigi, so: Kaj se dogaja v možganih, ko beremo? Kateri kognitivni procesi so vključeni v branje in kako nam branje pomaga vstopiti v svet drugega? Kako na branje vpliva digitalna kultura? Ali smo sploh še zmožni poglobljenega branja ali pa so se naši možgani zaradi preobilice digitalnih dražljajev že povsem navadili na površinsko branje in nenehno preskakovanje med bralnimi vsebinami?
Beroči možgani so svojevrsten fenomen. Vsakokrat, ko preberemo že eno samo besedo, se v naših možganih aktivira množica nevronskih vezij, se med seboj poveže in nam v pičlih 400 milisekundah dostavi njen pomen. Lahko si samo predstavljamo, kaj se v možganih dogaja, ko preberemo cel stavek, pesem, kratko zgodbo ali literarno kritiko. Izkušeni bralec tako z vrtoglavo hitrostjo obdeluje in povezuje informacije z najnižje ravni svojega zaznavanja do najvišje, do tega, da v celoti dojame njihov pomen in simboliko. Maryanne Wolf nas pri tem opozarja, da je to, kako dobri bralci stavka ali besedila smo, odvisno od tega, koliko časa smo pripravljeni investirati v oblikovanje vezij za globoko branje. Potrebna so leta rednega in vztrajnega branja, preden se vezje razvije za takšno obliko branja, zato avtorica poudarja pomen branja že od najzgodnejših let. Globoko branje najbolj ogroža digitalna revolucija oziroma njen vpliv na beroče možgane, ki niso ne evolucijsko ne praktično prilagojeni na nenehno bombardiranje dražljajev.
Maryanne Wolf tako o bralcu 21. stoletja pravi: »Njegov pogled bo vse redkeje še zmogel s spokojnostjo zreti na karkoli. Njegov um bo kakor kolibri poletaval od dražljaja k dražljaju, vedno iščoč nov nektar.« Če torej kot družba začenjamo izgubljati tisto obliko poglobljene pozornosti, ki je potrebna za omogočanje in vzdrževanje globokega branja, kaj lahko storimo?
Odgovor Maryanne Wolf ponuja že s samim naslovom knjige: Bralec, vrni se domov. Oziroma kot pravi avtorica, mora dobri bralec nenehno stremeti k temu, da bi ob prebranem prihajal do vse jasnejših misli, nato pa dopustiti, da prav te misli spet delujejo nazaj nanj. Na tej podlagi bo razvijal čedalje pristnejše, vse bolj celovito razumevanje življenja in sveta.
Dobri bralci drugače skrbijo za prihodnje rodove. Zavedajo se pomena branja, redno berejo s svojimi otroki in si uredijo domačo knjižnico. Maryanne Wolf v knjigi natančno razčlenjuje, skozi kaj vse gre otrok, ko se spoznava z branjem. Ali kot pravi sama: »Vse skupaj se začne v otroški sobici. Tako kot si predstavljam jaz osebno, se v idealnem primeru bralno življenje malčka začne v varnem in toplem naročju staršev, kjer mu telesni stik, skupen pogled v knjigo in izkušnja, da mu nekdo iz nje bere, dajejo najboljšo možno vstopnico v čudoviti novi svet branja.« Pri tem je po njenem mnenju zelo pomembno, da otroci že zelo zgodaj pridejo v stik s fizičnostjo bralne izkušnje. Da tipajo knjigo, jo listajo in tako izkušajo fizično »pričujočnost« knjige, še preden pridejo v stik s kakršnimikoli zasloni. Ključno obdobje, ko se v otroku jezik in misel povežeta prek zgodbe, je med drugim in petim letom starosti. Zgodbe učijo otroka solidarnosti in sočustvovanja z drugimi, ko pa se med petimi in desetimi leti sam nauči branja, stopi na pot najrazburljivejše pustolovščine svojega življenja.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov