Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Rozman
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Aleš Učakar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Ameriška profesorica Maryanne Wolf je knjigo Bralec, vrni se domov zasnovala v obliki pisem. Za to razmeroma staromodno literarno zvrst se je odločila zato, ker je, kot je zapisala, bralca želela povabiti k predahu, v katerem bosta lahko skupaj razmišljala. Po njenem mnenju so namreč prav pisma lahko svojevrstna intimna komunikacija med avtorjem in bralcem in imajo moč, da s pronicljivo izmenjavo misli spremenijo oba.
Teme, ki jih avtorica pretresa v knjigi, so: Kaj se dogaja v možganih, ko beremo? Kateri kognitivni procesi so vključeni v branje in kako nam branje pomaga vstopiti v svet drugega? Kako na branje vpliva digitalna kultura? Ali smo sploh še zmožni poglobljenega branja ali pa so se naši možgani zaradi preobilice digitalnih dražljajev že povsem navadili na površinsko branje in nenehno preskakovanje med bralnimi vsebinami?
Beroči možgani so svojevrsten fenomen. Vsakokrat, ko preberemo že eno samo besedo, se v naših možganih aktivira množica nevronskih vezij, se med seboj poveže in nam v pičlih 400 milisekundah dostavi njen pomen. Lahko si samo predstavljamo, kaj se v možganih dogaja, ko preberemo cel stavek, pesem, kratko zgodbo ali literarno kritiko. Izkušeni bralec tako z vrtoglavo hitrostjo obdeluje in povezuje informacije z najnižje ravni svojega zaznavanja do najvišje, do tega, da v celoti dojame njihov pomen in simboliko. Maryanne Wolf nas pri tem opozarja, da je to, kako dobri bralci stavka ali besedila smo, odvisno od tega, koliko časa smo pripravljeni investirati v oblikovanje vezij za globoko branje. Potrebna so leta rednega in vztrajnega branja, preden se vezje razvije za takšno obliko branja, zato avtorica poudarja pomen branja že od najzgodnejših let. Globoko branje najbolj ogroža digitalna revolucija oziroma njen vpliv na beroče možgane, ki niso ne evolucijsko ne praktično prilagojeni na nenehno bombardiranje dražljajev.
Maryanne Wolf tako o bralcu 21. stoletja pravi: »Njegov pogled bo vse redkeje še zmogel s spokojnostjo zreti na karkoli. Njegov um bo kakor kolibri poletaval od dražljaja k dražljaju, vedno iščoč nov nektar.« Če torej kot družba začenjamo izgubljati tisto obliko poglobljene pozornosti, ki je potrebna za omogočanje in vzdrževanje globokega branja, kaj lahko storimo?
Odgovor Maryanne Wolf ponuja že s samim naslovom knjige: Bralec, vrni se domov. Oziroma kot pravi avtorica, mora dobri bralec nenehno stremeti k temu, da bi ob prebranem prihajal do vse jasnejših misli, nato pa dopustiti, da prav te misli spet delujejo nazaj nanj. Na tej podlagi bo razvijal čedalje pristnejše, vse bolj celovito razumevanje življenja in sveta.
Dobri bralci drugače skrbijo za prihodnje rodove. Zavedajo se pomena branja, redno berejo s svojimi otroki in si uredijo domačo knjižnico. Maryanne Wolf v knjigi natančno razčlenjuje, skozi kaj vse gre otrok, ko se spoznava z branjem. Ali kot pravi sama: »Vse skupaj se začne v otroški sobici. Tako kot si predstavljam jaz osebno, se v idealnem primeru bralno življenje malčka začne v varnem in toplem naročju staršev, kjer mu telesni stik, skupen pogled v knjigo in izkušnja, da mu nekdo iz nje bere, dajejo najboljšo možno vstopnico v čudoviti novi svet branja.« Pri tem je po njenem mnenju zelo pomembno, da otroci že zelo zgodaj pridejo v stik s fizičnostjo bralne izkušnje. Da tipajo knjigo, jo listajo in tako izkušajo fizično »pričujočnost« knjige, še preden pridejo v stik s kakršnimikoli zasloni. Ključno obdobje, ko se v otroku jezik in misel povežeta prek zgodbe, je med drugim in petim letom starosti. Zgodbe učijo otroka solidarnosti in sočustvovanja z drugimi, ko pa se med petimi in desetimi leti sam nauči branja, stopi na pot najrazburljivejše pustolovščine svojega življenja.
Avtorica recenzije: Ana Rozman
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Aleš Učakar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Ameriška profesorica Maryanne Wolf je knjigo Bralec, vrni se domov zasnovala v obliki pisem. Za to razmeroma staromodno literarno zvrst se je odločila zato, ker je, kot je zapisala, bralca želela povabiti k predahu, v katerem bosta lahko skupaj razmišljala. Po njenem mnenju so namreč prav pisma lahko svojevrstna intimna komunikacija med avtorjem in bralcem in imajo moč, da s pronicljivo izmenjavo misli spremenijo oba.
Teme, ki jih avtorica pretresa v knjigi, so: Kaj se dogaja v možganih, ko beremo? Kateri kognitivni procesi so vključeni v branje in kako nam branje pomaga vstopiti v svet drugega? Kako na branje vpliva digitalna kultura? Ali smo sploh še zmožni poglobljenega branja ali pa so se naši možgani zaradi preobilice digitalnih dražljajev že povsem navadili na površinsko branje in nenehno preskakovanje med bralnimi vsebinami?
Beroči možgani so svojevrsten fenomen. Vsakokrat, ko preberemo že eno samo besedo, se v naših možganih aktivira množica nevronskih vezij, se med seboj poveže in nam v pičlih 400 milisekundah dostavi njen pomen. Lahko si samo predstavljamo, kaj se v možganih dogaja, ko preberemo cel stavek, pesem, kratko zgodbo ali literarno kritiko. Izkušeni bralec tako z vrtoglavo hitrostjo obdeluje in povezuje informacije z najnižje ravni svojega zaznavanja do najvišje, do tega, da v celoti dojame njihov pomen in simboliko. Maryanne Wolf nas pri tem opozarja, da je to, kako dobri bralci stavka ali besedila smo, odvisno od tega, koliko časa smo pripravljeni investirati v oblikovanje vezij za globoko branje. Potrebna so leta rednega in vztrajnega branja, preden se vezje razvije za takšno obliko branja, zato avtorica poudarja pomen branja že od najzgodnejših let. Globoko branje najbolj ogroža digitalna revolucija oziroma njen vpliv na beroče možgane, ki niso ne evolucijsko ne praktično prilagojeni na nenehno bombardiranje dražljajev.
Maryanne Wolf tako o bralcu 21. stoletja pravi: »Njegov pogled bo vse redkeje še zmogel s spokojnostjo zreti na karkoli. Njegov um bo kakor kolibri poletaval od dražljaja k dražljaju, vedno iščoč nov nektar.« Če torej kot družba začenjamo izgubljati tisto obliko poglobljene pozornosti, ki je potrebna za omogočanje in vzdrževanje globokega branja, kaj lahko storimo?
Odgovor Maryanne Wolf ponuja že s samim naslovom knjige: Bralec, vrni se domov. Oziroma kot pravi avtorica, mora dobri bralec nenehno stremeti k temu, da bi ob prebranem prihajal do vse jasnejših misli, nato pa dopustiti, da prav te misli spet delujejo nazaj nanj. Na tej podlagi bo razvijal čedalje pristnejše, vse bolj celovito razumevanje življenja in sveta.
Dobri bralci drugače skrbijo za prihodnje rodove. Zavedajo se pomena branja, redno berejo s svojimi otroki in si uredijo domačo knjižnico. Maryanne Wolf v knjigi natančno razčlenjuje, skozi kaj vse gre otrok, ko se spoznava z branjem. Ali kot pravi sama: »Vse skupaj se začne v otroški sobici. Tako kot si predstavljam jaz osebno, se v idealnem primeru bralno življenje malčka začne v varnem in toplem naročju staršev, kjer mu telesni stik, skupen pogled v knjigo in izkušnja, da mu nekdo iz nje bere, dajejo najboljšo možno vstopnico v čudoviti novi svet branja.« Pri tem je po njenem mnenju zelo pomembno, da otroci že zelo zgodaj pridejo v stik s fizičnostjo bralne izkušnje. Da tipajo knjigo, jo listajo in tako izkušajo fizično »pričujočnost« knjige, še preden pridejo v stik s kakršnimikoli zasloni. Ključno obdobje, ko se v otroku jezik in misel povežeta prek zgodbe, je med drugim in petim letom starosti. Zgodbe učijo otroka solidarnosti in sočustvovanja z drugimi, ko pa se med petimi in desetimi leti sam nauči branja, stopi na pot najrazburljivejše pustolovščine svojega življenja.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019
Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.
Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.
Neveljaven email naslov